terapija

Korenine osamljenosti

19 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Osamljenost ni vedno nekaj negativnega. V njej lahko najdemo svoj smisel.

Pod pojmom osamljenost si večina ljudi predstavlja posameznika, ki nima nikogar, a si želi družbe ljudi. A ni vedno tako. Včasih se razlogi za osamljenost skrivajo veliko globlje in se jih posameznik niti ne zaveda.

    • Negativna naravnanost: so ljudje, ki so  naravnani na črnogledost, cinizem, negativno razmišljanje, nenehno kritiziranje …  Vedno ko so v družbi ljudi bentijo, se jezijo na nekoga in bruhajo gnev. Sčasoma se jih ljudje začnejo izogibati, saj je v njihovi družbi naporno, zahtevajo tudi ogromno energije.

KAKO JIH VIDIJO DRUGI?  “Vsakič ko se srečava, je slabe volje in nezadovoljna. Vedno razlaga, kako je svet krivičen, kaj so ji drugi slabega naredili, kdaj bo prišel njen čas …  in potem čaka, da jo tolažim. Ko končava najino srečanje se počutim prav izžeta.

    • Socialna fobija: te fobije ne gre enačiti s sramežljivostjo, ki je nekaj povsem drugega. Pri fobiji gre za neracionalen strah pred ljudmi (zlasti skupino ljudi), ob katerih bi se lahko počutili kritizirane, osramočene, zato se raje držijo v osami. To pa seveda fobijo še poslabša …

KAKO DOŽIVLJAJO?  “Ko sem izpostavljen nekje, ne samo pri predstavitvah sodelavcem, tudi na avtobusu, ko vsi zrejo vate, ali v trgovini v vrsti, ko te gledajo s sosednje vrste, se počutim grozno. Srce mi nabija, komaj čakam da bo konec, včasih bi kar ušel …

    • Pomanjkanje socialnih veščin/naučena izolacija: posameznik, ki je odrasel v družini, ki se je izogibala stikom z ljudmi (npr. družina, ki ni imela veliko obiskov ali jih sploh ni imela, druge so vedno doživljali kot neke vrste ‘vsiljivce’), bo tudi kasneje v življenju težko navezoval stike z drugimi oz. ne bo razvil socialnih veščin, kot jih npr. nekdo, katerega starši so družabni.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Rekel je, da me bo obiskal, jaz pa bom raje zaigral, da me ni doma. Sploh ne vem, zakaj bi nekdo moral hoditi k meni domov. To se mi je zdelo precej predrzno …

    • Slabe izkušnje iz otroštva: otroci, ki so bili v otroštvu velikokrat tarča posmeha svojih vrstnikov, tudi kasneje v življenji velikokrat težko zaupajo in ustvarjajo odnose z drugimi, velikokrat imajo težave s samopodobo, neradi so izpostavljeni …

KAKO DOŽIVLJAJO: “Se še zdaj spomnim tistega občutka, ko so me šoli hecali, da sem ‘bajsič’ , grozno, vedno sem ždel nekje na samem in gledal najbolj priljubljene v razredu le od daleč … Se mi zdi, da je to še kar v meni …

    • Nerealna pričakovanja do drugih: potrebno se je zavedati, da ima vsak svoje življenje in da prijateljevanje z nekom ne pomeni, da smo središče njegovega življenja in da se vse vrti okoli nas. Nekateri posmaezniki pričakujejo, da jih prijatelji nenehno kličejo in vabijo k sebi oz. na kavo, da skupaj preživljajo ves prosti čas in si na nek način želijo občutka, da so nepogrešljivi. Ker se to običajno ne zgodi, jim zavrnitve še bolj utrjujejo njihov občutek odvečnosti.

KAKO JIH VIDIJO DRUGI? “Včeraj sva šla na kavo, danes mi že pošilja sporočila, kdaj se spet dobiva, če se lahko oglasi pri meni, da se zmeniva za kak vikend odklop nekje. Se počutim prav napadenega, pa to je vedno isto, vsakič, ko si vzamem urico časa zanj, se hoče prav vsilit v moje življenje.

    • Nenadna sprememba življenjskega stila: velikokrat so nenadne selitve, sperememba okolja in načina življenja, razlog za osamljenost. Običajno je ta le kratkotrajna, saj se običajno posamezenih prilagodi novim razmeram. V kolikor je prisotna še katera od zgornjih možnosti (npr. izkušnje iz otroštva, pomanjkanje socialnih veščin), lahko pride do globlje osamljenosti, ki vodi v stisko.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Odkar sem se preselil v nov kraj, se počutim malo osamljenega, nikogar ne poznam, a upam, da bo sčasoma minilo. Moram se vpisati v kak krožek, da spoznam nov krog ljudi.

  • Depresija: eden od znakov depresije (sicer ne vedno) je tudi izolacija, izogibanje socialnim stikom, upad zanimanja za hobije in interesne dejavnosti.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Pustite me pri miru, hočem biti sam.“/ !”Grozna sem, nihče me ne mara.” / “Nikoli ne bo boljše, vedno bom ostal/a sam/a …” itd.

Pri reševanju problematike osamljenosti je v prvi vrsti ključno, da se dokopljemo do vzroka. Je osamljenost le trenutna? Se z njo spopadate pogosto? Ali osamljenost vpliva na kakovost vašega življenja? Velikega pomena je terapija, ki pomaga ozavestiti vzroce in omogočiti premik na novo raven življenja.

Pišite mi na: anja@emosens.si

Dnevi odprtih vrat in mreženja

20 Jun
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

OK4A4820DNEVA ODPRTIH VRAT IN MREŽENJA bosta potekala 23. in 24.6. 2016 med 11. in 21. uro.

Vsi tisti, ki razmišljate o vključitvi v terapevstki proces ali svetovanje, imate možnost brezplačnega 30 minutnega obiska. Srečanje je namenjeno prvemu stiku, predstavitvi načina dela in tistemu najpomembnejšemu – občutku, kako vse skupaj sploh izgleda.

Mreženje: Ker vas je kar nekaj takšnih, ki ste izrazili željo po medsebojnem sodelovanju, pa vabljeni tudi vsi vi, ki veste, kako pomembni so kontakti in tkanje idej. Dobrodošli raznoliki poklici in segmenti dela.

Vsak obisk je individualen, zato so potrebne predhodne rezervacije na anja@emosens.si ali pa na številki 040 614 237 pustite sporočilo z uro, ki vam najbolj ustreza.

Dobimo se na Fajfarjevi 33 v Ljubljani (Vič).

Skupaj smo močnejši!

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije
NLP coach0f4baef381ad012916ead2a5eedab05b

 

Iskanje krivca v odnosu

24 Apr
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-100324696Začetki partnerskih razmerjih so običajno posuti z ‘rožicami’, pod vplivom neverjetnih vzgibov privlačnosti in ljubezni imamo občutek, da je naš odnos nekaj posebnega, da tako intenzivno ne čustvuje nihče in da bo takšno stanje trajalo za vedno. Faza zaljubljenosti in privlačnosti še ni odnos v pravem pomenu besede – odnos se razvije kasneje na podlagi zavestne odločitve obeh partnerjev. Dejstvo pa je, da imamo v sebi zapisane tudi ‘boleče spomine’ in čeprav se jih morda niti ne zavedamo, je prav  partner tisti, ki nam jih bo čez čas v odnosu ponovno prebudil. Prebujanje bolečih spominov pa je seveda povezano tudi z obrambnimi mehanizmi, ki so v nas.

Kdo je kriv za neosrečujoč odnos?

a.) V odnosih je iskanje krivca nekaj običajnega. “Ti si kriv, da sem nesrečen/a!” “Poglej, kako se obnašaš, nemogoče je s teboj!” “Sploh nimaš več časa zame, samo še sam/a hodiš okoli!” Za odnos sta vedno potrebna dva in oba partnerja prineseta s seboj vso zgodovino, primarni odnos z mamo in očetom, boleče spomine, težke občutke, obrambne mehanizme, ki pa se v odnosu prebudijo. Iskanje krivca, nenehno obtoževanje in težke besede pa partnerja še bolj oddaljijo. Občutek varnosti, ki bi moral biti temeljni del odnosa, je tako vedno manjši.

b.) Običajno je tako, da eden od partnerjev začuti pomanjkanje občutka čustvene povezanosti in s tem varnosti, saj od partnerja ne dobi čustvenega odziva. Navadno se eden počuti spregledan, zavržen in drugega doživlja kot hladnega, distanciranega, neaktivnega. Od partnerja tako prvi zahteva konkreten odziv, drugi pa se umakne in zapre vase.

c.) Če traja zgoraj omenjena distanca v odnosu dlje časa, partnerja postopoma otopita. Osnovne potrebe po  varnosti, ljubljenosti, povezanosti tako potlačita, čustva pa ‘zamrzneta’. Oddaljita se eden od drugega in pogovorov o ‘njima’ ni več. Včasih na zunaj morda lahko izgleda kot da se partnerja pogovarjata, sta še vedno povezana, a bistvo je, da se ne pogovarjata več o odnosu, čustvih, tem, kaj čutita, kaj si z določenimi besedami in dejanji prebujata … Ker je bolečina v njima prevelika se oba zavarujeta z obrambnim mehanizmom in se tako oddaljita in potlačita svoje potrebe – hrepenenje pa v njima še vedno ostaja.

ID-100341791

V odnosu krivcev ni, je le dinamika obeh partnerjev, ki si sčasoma vzbudita boleče spomine in se obdata z obrambnimi mehanizmi, ki jih ne znata preseči in si priti naproti.

V odnosu ne morete biti prezahtevni

Ljudje smo bitja odnosov – hrepenimo po odnosu z drugim, po občutkih pripadnosti, varnosti, ljubljenosti, povezanosti. Če se med dvema odvijajo nenehni konflikti, bežanje iz odnosa in na drugi strani stremenje po njem, ni drugega kot to, da eden od partnerjev tvega ranljivost in se drugemu približa in s tem začne zopet vzpostavljati čustveno vez. Seveda pa ni dovolj le aktivacija enega partnerja, tudi drugi se mora na njegovo ranljivost odzvati. Če se ne, zopet pride do zgoraj omenjenega mehanizma – zahteve po bližini in posledičen umik, kar vodi do začaranega kroga nezadovoljstva.

Krivično je, da si zaradi vzorcev iz otroštva, nerazrešenih odnos s starši in veliko prtljago bolečine, partnerja ne dovolita in ne zmoreta zaživeti tako, kot si zaslužita.

Novi termini svetovanj in terapij!

08 Feb
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Ste si v decembru zadali cilje, da boste leto zastavili drugače? Se otresli vsega, kar vas omejuje in bremeni? Si želite boljše samopodobe ali bolj kakovostnih odnosov? Ali imate občutek, da že preveč časa nosite prtljago preteklosti?

Izkoristote začetek leta za delo na sebi.

Izkoristite začetek leta za delo na sebi.

Začetek leta je kot nalašč, da se soočite z:
– omejujočimi prepričanji,
– neosrečujočimi medosebni odnosi,
– predelavami težjih čutenj,
– (pre)težkimi življenjski izzivi,
– preseganjem vzorcev, ki nam ne pustijo zaživeti v polni meri.

Kaj pridobite?
– boljšo samopodobo,
– ozavestite vse tisto, kar vas je omejevalo,
– predelate vzorce, ki vplivajo na vaše življenje,
– osrečujoče in bolj kakovostno življenje.

Lahko pridete le po nasvet, se vključite v terapevtski proces, ali prilagodite srečanja vašim potrebam in željam.

Svetovalna/terapevtska ura traja: 45-50 min.

Prijavite se na : anja@emosens.si

 

 

Kaj je Genogram?

15 Nov
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

lynn_exGenogram je grafični prikaz družinskega drevesa, ki vsebuje podrobne podatke o razmerjih med posameznimi družinskimi člani – z drugimi besedami, gre za večgeneracijski diagram, ki prikazuje relacijske vezi. Terapevtu in klientu omogoča  hitro prepoznavanje in razumevanje različnih vzorcev v družinski zgodovini, ki bi lahko imeli vpliv na klientovo trenutno stanje. Na pregleden način odseva stanje (nefunkcionalnih) medosebnih medgeneracijskih odnosov oz. družinsko dinamiko klienta.

SampleGenogram

Primer genograma družine, kjer je prisotno nasilje, ločitve in mnogi drugi nefunkcionalni vzorci.

Genogram vsebuje veliko informacij o določeni družini: osnovne podatke kot so ime, spol, datum rojstva in datum smrti vsakega posameznika. Dodatni podatki vključujejo izobrazbo, poklic, pomembne (prelomne) življenjske dogodke, kronične bolezni, naravo čustvenih in socialnih odnosov. Za analizo določene družine pa so najpomembnejše informacije o motnjah, ki so prisotne v družini: alkoholizem, ločitve, zasvojenosti, depresije, bolezni, zlorabljajoča vedenja, ‘trikotniški’ odnosi, odcepitve od družine …

V terapevtskem procesu se genogram uporablja kot dodatna pomoč za oceno oz. identifikacijo problematičnih vzorcev in odnosov, ki se pojavljajo v določeni družini skozi generacije.

PARTNERSTVO: Med ranljivostjo in neodvisnostjo

27 Feb
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-10044756Eden od ameriških psihoterapevtov, ki se ukvarja predvsem s partnerskimi konflikti, je pred časom dejal, da če partner želi v zvezi veliko svobode, je bolje, da ima kar vso. Ob tej malce provokativni misli, pa se nam porodi vprašanje kaj sploh je svoboda, in z njo povezane meje, v nekem razmerju?

V vsakem partnerstvu gre za nenehno valovanje med dvema stanjema – biti neodvisen in samozadosten ter dovoliti si ranljivost in bližino. Seveda je ob teh dveh nasprotujočih si stanjih težko najti tisto izmuzljivo točko med bližino in samostojnostjo, še težje pa jo je vzdrževati.
Velikokrat je razlog za mnoge razhode iskanje ravnovesja, saj se v večini partnerski konflikti vrtijo prav okoli razmejitev.

Vsak posameznik odigrava v partnerskem razmerju sebe, kar pomeni da v odnos prinaša vse tisto, kar ga je oblikovalo v vseh letih njegovega življenja. V odnos torej vnaša vse izkušnje, pa naj bodo dobre ali slabe, vse strahove, želje in potrebe, prav tako pa tudi osnovno navezanost, ki jo je oblikoval ob starših. Prav oni so namreč tisti, ki skozi prva leta življenja, dajo elemente, kateri so temelj za vsak zdrav partnerski odnos.

Težava, ki je hkrati tudi izziv, pa nastane, ko se v nekem odnosu združita osebi z različnimi oblikami potreb. V tem primeru je enega od partnerjev strah pretirane bližine, boji se v polnosti zaupati drugemu, čuti pa tudi nelagodje, ko se je potrebno čustveno zbližati z drugim. Tak partner v zvezi ni sposoben varne navezanosti, in zato nenehno beži v svoje svetove, aktivnosti, interese, delo, izogiba se tudi pogovorom o sebi, svojem otroštvu, preteklosti, skratka vsemu, kar bi ga lahko naredilo ranljivega. Kljub temu, da hoče na vsak način ohranjati svojo samostojnost in avtonomijo, pa si želi zbližanja z drugim, pri čemer gre za paradoks – igre hrepenenja in strahu.
Drugi partner pa si navadno pretirano želi biti z drugim, hrepeni po globokem odnosu in se boji, da mu partner ne vrača toliko ljubezni, kot jo daje on sam.

V takšnem odnosu gre za nenehno željo po partnerju in hkrati bežanjem pred njim, kar je v zvezi zelo obremenjujoče in kaj kmalu pride do konfliktov, obtoževanj in nezadovoljstva. Vedno bolj pa začnejo odzvanjati vprašanja, kaj še lahko toleriramo, do kje lahko gremo in ali nas partnerski odnos sploh osrečuje.

Seveda je v vsakem odnosu potrebno imeti svoj „prostor“ – ohranjati svojo identiteto, delati stvari, ki nas veselijo in imeti določen čas le zase. Vprašanje pa je ali imamo naenkrat preveč časa zase in najti vzroke za to. Čisto nezavedno namreč lahko začnemo bežati v stvari, ki so namenjene samo nam, vedno bolj pa izključujemo partnerja. Velikokrat to počnemo zaradi prej omenjenega strahu pred bližino, saj je najlažje, če se v zvezi fizično umaknemo, čemur sledi tudi vse ostalo. Druga skrajnost pa je, da opustimo vse naše preteklo življenje, pozabimo na prijatelje in stvari s katerimi smo se ukvarjali in začnemo živeti le za partnerja. Kmalu lahko pride do točke, ko si ga začnemo popolnoma lastiti, želimo, da bi delal, kot bi mi hoteli in smo popolnoma nesrečni, če temu ni tako.

Vse te odnosne igre nas lahko pripeljejo do razrešitve težav v odnosih, če le tako želimo. Najlažje je, če se vprašate kaj nas sploh sili v takšna vedenja. Pobrskamo lahko po preteklosti in se spomnimo kakšen odnos so imeli naši starši do nas – so bili pretirano vsiljivi, so želeli vedeti vse podrobnosti, so nas morda uporabljali za razreševanje svojih partnerskih težav in smo se zaradi tega počutili zadušljivo in utesnjeno? Ali so bili morda čustveno hladni, nedostopni, želeli smo si njihove bližine, vsaj majhne pohvale in obenem hrepeneli po njihovi ljubezni?

Vse tovrstne pretekle izkušnje in odnosi, ki se jih naučimo v najzgodnejšem otroštvu, na vso moč vplivajo na naše sedanje življenje, čeprav si tega ne želimo, niti ne zavedamo.

Ko pridemo do spoznanja, da v takšnem odnosu ne želimo več vztrajati, imamo dve možnosti. Prva je ta, da zvezo prekinemo, za kar je seveda zadosti en partner. Druga, malce težja možnost, ki pa vključuje oba, je ta, da si upata tvegati, se soočiti z vsemi stvarmi, ki vzbujajo strah in poskušata vzpostaviti in preoblikovati odnos v funkcionalnejšo obliko. Seveda slednja možnost zahteva veliko dela na sebi in celotnem odnosu.

POZOR: Novi termini svetovanj in terapij

15 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-10029328Zaradi velikega zanimanja uvajam nove termine za svetovanja in terapije. Lepo vabljeni vsi, ki si želite pozitivne spremembe, osebnega napredka in seveda vsi, ki:

  • se soočate z vprašanji, težavami, novimi izzivi
  • ste v neosrečujočih/obremenjujočih medosebnih odnosih
  • ste podvrženi stresnim dogodkom, ki jim niste kos
  • ste pred oviro na profesionalnem področju ali partnerskih odnosih
  • se želite naučiti novih strategij
  • ste pred novimi življenjskimi vlogami (poroka, starševstvo …)
  • si želite pridobiti veščine komuniciranja v medosebnih odnosih (doma in v službi)
  • si želite le mnenje strokovnjaka

Obvezne predhodne rezervacije na: anja@emosens.si

“… You cannot always control what happens to you, but you can control what happens in you.” – John C. Maxwell

4 miti o ljubezni

06 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Ljubezen

Toliko je bilo o njej že napisanega, a nikoli dovolj. Že od otroštva smo bombardirani z idejami, kakšna naj bi ljubezen bila, a velikokrat je predstava napačna in vse prevečkrat si ustvarjamo ideale, ki niso niti blizu realnosti. A eno je resnica. Ljudje smo bitja odnosov, od vedno hrepenimo po bližini, osebi, ki nas bo ljubila in bila z nami skozi celo življenje.

1. Popoln partner: „Nekje je oseba, ki bo popolnoma ustrezala vsem mojim pričakovanjem, potrebam, željam in fantazijam.“ Pod vplivom te miselnosti so ljudje večkrat razočarani. “Kje je partner, ki ga iščem že celo večnost? Kje je tista popolna druga polovica, s katero bom srečen/a do konca svojih dni?” Popolnih partnerjev, popolnih ljubezni ni. So sami bolj in manj uspešni partnerski odnosi, za katere pa je potrebno ‘pošteno’ delati. Partnerski odnos ni statičen, nenehno se spreminja in vedno zahteva svoje. Lahko bi ga primerjali z vrtom – kolikor vanj vlagamo, lepši je in obratno. V odnosu se je potrebno nenehno truditi, biti moramo odprti, si dovoliti ranljivost. Partnerski odnos je torej odločitev – si želimo biti z osebo, ali pa ne. Vmesne poti ni.

2. Samo s teboj sem celota. Pari velikokrat primerjajo odnos s sestavljanko ‘puzzle’ – dva koščka, dva svetova, ki drug brez drugega ne moreta, saj se tako lepo dopolnjujeta. “Brez druge polovice smo nepopolni“, pravijo mnogi. Težava pri tem prepričanju je, da smo lahko že v samem začetku fiksirani z idejo, da smo lahko srečni in izpopolnjeni le s partnerjem. Torej, partnerja potrebujemo za našo srečo in smisel nasploh. Vsa odgovornost gre torej drugi polovici. Resnica je, da čisto noben partner ni in ne bo popoln. Razmerje ni iskanje popolnega partnerja, ki ga običajno ob prvih konfliktih ali nestrinjaju ‘zavržemo’, ampak spoznavanje drug drugega. Prepoznavanje in sprejemaje razlik in iskanje pravih poti, kako razlike presežemo.

3. Prava ljubezen je preprosta. Idealna oz. usodna ljubezen je tako močna, da omogoča idealen partnerki odnos in posledično srečno življenje. Veliko parov, zlasti žensk, se zatakne pri tej zmotni ideji. Zagotovo je lepo verjeti v ideale, a sanjarjenje o tem, da bo vse kot v pravljici samo otežuje resnico. Veliko ljudi namreč misli, da v odnosu oz. ‘pravi ljubezni’ stečejo stvari same od sebe in če temu ni tako, zaključijo odnos. A resnica je, da je da dolgoročen partnerski odnos (zakon) velik izziv. Gre za dve osebi, dva povsem različna svetova, vsak s svojimi potrebami, željami, hrepenenji, kar pripelje do trenj, konfliktov, nestrinjanj in zapletov. A to je čisto normalen del vsakega partnerskega odnosa. V začetku gredo stvari enostavno, čez čas pa postajamo vedno bolj to, kar v resnici smo. Z željo, prožnostjo in ozaveščenostjo, pa se lahko naučimo krmariti skozi vse izzive partnerskega odnosa.

4. Večna zaljubljenost: Najina ljubezen bo vedno navdihujoča, strastna in osrečujoča.” Vsi vemo, da so v odnosu vedno vzponi in padci, obdobja negotovosti in vprašanj, ali sploh sodiva skupaj, in obdobja vznesenosti in občutka, ko smo si s partnerjem tako zelo blizu, kot še nikoli. Razdalja se vedno spreminja in s partnerjem nikoli nismo povsem usklajeni, kar lahko vodi do občutkov žalosti, bolečine, pa tudi razhoda. Življenje prinaša vedno nove izzive in vedno nove vloge, ki pa se spreminjajo tudi v razmerju. Smo žene/možje, starši, in še mnogo več. Najprej pa je potrebno poskrbeti za tisti varen ‘prostor’ med partnerjema in izhajati iz njega.

“To live is to love. The rest is silence.” Coelho