socialne veščine

Korenine osamljenosti

19 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Osamljenost ni vedno nekaj negativnega. V njej lahko najdemo svoj smisel.

Pod pojmom osamljenost si večina ljudi predstavlja posameznika, ki nima nikogar, a si želi družbe ljudi. A ni vedno tako. Včasih se razlogi za osamljenost skrivajo veliko globlje in se jih posameznik niti ne zaveda.

    • Negativna naravnanost: so ljudje, ki so  naravnani na črnogledost, cinizem, negativno razmišljanje, nenehno kritiziranje …  Vedno ko so v družbi ljudi bentijo, se jezijo na nekoga in bruhajo gnev. Sčasoma se jih ljudje začnejo izogibati, saj je v njihovi družbi naporno, zahtevajo tudi ogromno energije.

KAKO JIH VIDIJO DRUGI?  “Vsakič ko se srečava, je slabe volje in nezadovoljna. Vedno razlaga, kako je svet krivičen, kaj so ji drugi slabega naredili, kdaj bo prišel njen čas …  in potem čaka, da jo tolažim. Ko končava najino srečanje se počutim prav izžeta.

    • Socialna fobija: te fobije ne gre enačiti s sramežljivostjo, ki je nekaj povsem drugega. Pri fobiji gre za neracionalen strah pred ljudmi (zlasti skupino ljudi), ob katerih bi se lahko počutili kritizirane, osramočene, zato se raje držijo v osami. To pa seveda fobijo še poslabša …

KAKO DOŽIVLJAJO?  “Ko sem izpostavljen nekje, ne samo pri predstavitvah sodelavcem, tudi na avtobusu, ko vsi zrejo vate, ali v trgovini v vrsti, ko te gledajo s sosednje vrste, se počutim grozno. Srce mi nabija, komaj čakam da bo konec, včasih bi kar ušel …

    • Pomanjkanje socialnih veščin/naučena izolacija: posameznik, ki je odrasel v družini, ki se je izogibala stikom z ljudmi (npr. družina, ki ni imela veliko obiskov ali jih sploh ni imela, druge so vedno doživljali kot neke vrste ‘vsiljivce’), bo tudi kasneje v življenju težko navezoval stike z drugimi oz. ne bo razvil socialnih veščin, kot jih npr. nekdo, katerega starši so družabni.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Rekel je, da me bo obiskal, jaz pa bom raje zaigral, da me ni doma. Sploh ne vem, zakaj bi nekdo moral hoditi k meni domov. To se mi je zdelo precej predrzno …

    • Slabe izkušnje iz otroštva: otroci, ki so bili v otroštvu velikokrat tarča posmeha svojih vrstnikov, tudi kasneje v življenji velikokrat težko zaupajo in ustvarjajo odnose z drugimi, velikokrat imajo težave s samopodobo, neradi so izpostavljeni …

KAKO DOŽIVLJAJO: “Se še zdaj spomnim tistega občutka, ko so me šoli hecali, da sem ‘bajsič’ , grozno, vedno sem ždel nekje na samem in gledal najbolj priljubljene v razredu le od daleč … Se mi zdi, da je to še kar v meni …

    • Nerealna pričakovanja do drugih: potrebno se je zavedati, da ima vsak svoje življenje in da prijateljevanje z nekom ne pomeni, da smo središče njegovega življenja in da se vse vrti okoli nas. Nekateri posmaezniki pričakujejo, da jih prijatelji nenehno kličejo in vabijo k sebi oz. na kavo, da skupaj preživljajo ves prosti čas in si na nek način želijo občutka, da so nepogrešljivi. Ker se to običajno ne zgodi, jim zavrnitve še bolj utrjujejo njihov občutek odvečnosti.

KAKO JIH VIDIJO DRUGI? “Včeraj sva šla na kavo, danes mi že pošilja sporočila, kdaj se spet dobiva, če se lahko oglasi pri meni, da se zmeniva za kak vikend odklop nekje. Se počutim prav napadenega, pa to je vedno isto, vsakič, ko si vzamem urico časa zanj, se hoče prav vsilit v moje življenje.

    • Nenadna sprememba življenjskega stila: velikokrat so nenadne selitve, sperememba okolja in načina življenja, razlog za osamljenost. Običajno je ta le kratkotrajna, saj se običajno posamezenih prilagodi novim razmeram. V kolikor je prisotna še katera od zgornjih možnosti (npr. izkušnje iz otroštva, pomanjkanje socialnih veščin), lahko pride do globlje osamljenosti, ki vodi v stisko.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Odkar sem se preselil v nov kraj, se počutim malo osamljenega, nikogar ne poznam, a upam, da bo sčasoma minilo. Moram se vpisati v kak krožek, da spoznam nov krog ljudi.

  • Depresija: eden od znakov depresije (sicer ne vedno) je tudi izolacija, izogibanje socialnim stikom, upad zanimanja za hobije in interesne dejavnosti.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Pustite me pri miru, hočem biti sam.“/ !”Grozna sem, nihče me ne mara.” / “Nikoli ne bo boljše, vedno bom ostal/a sam/a …” itd.

Pri reševanju problematike osamljenosti je v prvi vrsti ključno, da se dokopljemo do vzroka. Je osamljenost le trenutna? Se z njo spopadate pogosto? Ali osamljenost vpliva na kakovost vašega življenja? Velikega pomena je terapija, ki pomaga ozavestiti vzroce in omogočiti premik na novo raven življenja.

Pišite mi na: anja@emosens.si