samopodoba

Korenine osamljenosti

19 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Osamljenost ni vedno nekaj negativnega. V njej lahko najdemo svoj smisel.

Pod pojmom osamljenost si večina ljudi predstavlja posameznika, ki nima nikogar, a si želi družbe ljudi. A ni vedno tako. Včasih se razlogi za osamljenost skrivajo veliko globlje in se jih posameznik niti ne zaveda.

    • Negativna naravnanost: so ljudje, ki so  naravnani na črnogledost, cinizem, negativno razmišljanje, nenehno kritiziranje …  Vedno ko so v družbi ljudi bentijo, se jezijo na nekoga in bruhajo gnev. Sčasoma se jih ljudje začnejo izogibati, saj je v njihovi družbi naporno, zahtevajo tudi ogromno energije.

KAKO JIH VIDIJO DRUGI?  “Vsakič ko se srečava, je slabe volje in nezadovoljna. Vedno razlaga, kako je svet krivičen, kaj so ji drugi slabega naredili, kdaj bo prišel njen čas …  in potem čaka, da jo tolažim. Ko končava najino srečanje se počutim prav izžeta.

    • Socialna fobija: te fobije ne gre enačiti s sramežljivostjo, ki je nekaj povsem drugega. Pri fobiji gre za neracionalen strah pred ljudmi (zlasti skupino ljudi), ob katerih bi se lahko počutili kritizirane, osramočene, zato se raje držijo v osami. To pa seveda fobijo še poslabša …

KAKO DOŽIVLJAJO?  “Ko sem izpostavljen nekje, ne samo pri predstavitvah sodelavcem, tudi na avtobusu, ko vsi zrejo vate, ali v trgovini v vrsti, ko te gledajo s sosednje vrste, se počutim grozno. Srce mi nabija, komaj čakam da bo konec, včasih bi kar ušel …

    • Pomanjkanje socialnih veščin/naučena izolacija: posameznik, ki je odrasel v družini, ki se je izogibala stikom z ljudmi (npr. družina, ki ni imela veliko obiskov ali jih sploh ni imela, druge so vedno doživljali kot neke vrste ‘vsiljivce’), bo tudi kasneje v življenju težko navezoval stike z drugimi oz. ne bo razvil socialnih veščin, kot jih npr. nekdo, katerega starši so družabni.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Rekel je, da me bo obiskal, jaz pa bom raje zaigral, da me ni doma. Sploh ne vem, zakaj bi nekdo moral hoditi k meni domov. To se mi je zdelo precej predrzno …

    • Slabe izkušnje iz otroštva: otroci, ki so bili v otroštvu velikokrat tarča posmeha svojih vrstnikov, tudi kasneje v življenji velikokrat težko zaupajo in ustvarjajo odnose z drugimi, velikokrat imajo težave s samopodobo, neradi so izpostavljeni …

KAKO DOŽIVLJAJO: “Se še zdaj spomnim tistega občutka, ko so me šoli hecali, da sem ‘bajsič’ , grozno, vedno sem ždel nekje na samem in gledal najbolj priljubljene v razredu le od daleč … Se mi zdi, da je to še kar v meni …

    • Nerealna pričakovanja do drugih: potrebno se je zavedati, da ima vsak svoje življenje in da prijateljevanje z nekom ne pomeni, da smo središče njegovega življenja in da se vse vrti okoli nas. Nekateri posmaezniki pričakujejo, da jih prijatelji nenehno kličejo in vabijo k sebi oz. na kavo, da skupaj preživljajo ves prosti čas in si na nek način želijo občutka, da so nepogrešljivi. Ker se to običajno ne zgodi, jim zavrnitve še bolj utrjujejo njihov občutek odvečnosti.

KAKO JIH VIDIJO DRUGI? “Včeraj sva šla na kavo, danes mi že pošilja sporočila, kdaj se spet dobiva, če se lahko oglasi pri meni, da se zmeniva za kak vikend odklop nekje. Se počutim prav napadenega, pa to je vedno isto, vsakič, ko si vzamem urico časa zanj, se hoče prav vsilit v moje življenje.

    • Nenadna sprememba življenjskega stila: velikokrat so nenadne selitve, sperememba okolja in načina življenja, razlog za osamljenost. Običajno je ta le kratkotrajna, saj se običajno posamezenih prilagodi novim razmeram. V kolikor je prisotna še katera od zgornjih možnosti (npr. izkušnje iz otroštva, pomanjkanje socialnih veščin), lahko pride do globlje osamljenosti, ki vodi v stisko.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Odkar sem se preselil v nov kraj, se počutim malo osamljenega, nikogar ne poznam, a upam, da bo sčasoma minilo. Moram se vpisati v kak krožek, da spoznam nov krog ljudi.

  • Depresija: eden od znakov depresije (sicer ne vedno) je tudi izolacija, izogibanje socialnim stikom, upad zanimanja za hobije in interesne dejavnosti.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Pustite me pri miru, hočem biti sam.“/ !”Grozna sem, nihče me ne mara.” / “Nikoli ne bo boljše, vedno bom ostal/a sam/a …” itd.

Pri reševanju problematike osamljenosti je v prvi vrsti ključno, da se dokopljemo do vzroka. Je osamljenost le trenutna? Se z njo spopadate pogosto? Ali osamljenost vpliva na kakovost vašega življenja? Velikega pomena je terapija, ki pomaga ozavestiti vzroce in omogočiti premik na novo raven življenja.

Pišite mi na: anja@emosens.si

Vaše življenje je odsev vas samih …

05 Nov
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

V kakšnem odnosu ste sami s seboj najlažje ocenite tako, da se preprosto vprašate, kako ste zadovoljni z življenjem? Imate osrečujoč partnerski odnos? Ste obkroženi z ljudmi, ki vas podpirajo, motivirajo in vzpodbujajo? Sledite svojim ciljem in sanjam in vedno znova ustvarjate nove?

Zakaj je slednje sploh pomembno? Ker je zunanji svet (naše življenje) v veliki meri odraz nas samih. To kar smo, to dobimo. Če ste s seboj nezadovoljni, se bo to odsevalo tudi v vašem vsakdanu – bodisi v medosebnih odnosih ali na profesionalnem področju. Zatorej – če želimo živeti zadovoljujoče (kar si seveda tudi zaslužimo), potem moramo takšno življenje tudi ustvariti. Začenši pri sebi. Iskanje sreče zunaj sebe nikoli ne obrodi sadov, saj je običajno takšno stanje le trenutno. Npr. upamo, da bomo končno srečni, ko bomo našli partnerja, ki bo osmislil naš vsakdan … ko bomo imeli višjo plačo … ko bomo shujšali … ko bomo zanosili itd. A to se največkrat ne zgodi, saj je trenutna sreča – ali bolje zadovoljstvo, le površinska in žal kratkega roka. Trenutnemu navalu navidezne sreče, običajno spet sledi faza padca navzdol … in zopet se zavrtimo v začaranem krogu nenehnega hlepenja po nečem navidez nedosegljivem.

Knjige za osebno rast ne sežejo tako globoko, kot lahko seže dobra terapija.

Racept za zadovoljstvo je torej samo in zgolj v nas samih. Znan pregovor pravi, da nas nihče ne bo imel rad, če ne bomo najprej imeli radi same sebe. In prav tu se skriva bistvo. Kako se naučiti imeti rad? Kako se sprejeti v vsej polnosti? Kako doseči tisto stopnjo, ko smo toliko zadovoljni s seboj in hkrati pomirjeni z vsem, kar smo, da to projiciramo tudi v zunanji svet?

  1. Preteklost kot ledena gora: Znebite se navlake preteklosti. Včasih se sliši obrabljeno, a velikokrat so ravno odnosi iz preteklosti tisti, ki na nas močno (nezavedno) vplivajo. Pomembno je, da se dokopljemo do vsega tistega, kar zavedno ali ne vpliva na nas, saj bomo samo na takšen način preokvirili trenutne in prihodnje odnose. Včasih se na terapiji zgodi, da je nekdo popolnoma prepričan, da je osvobojen vsega, da je predelal vse tisto, kar po njegovem mnenju vpliva nanj, kasneje pa se izkaže, da ima še kar nekaj bremen, za katere sploh ni vedel.
  2. Je predelava čustev res tako pomembna? Da in še enkrat da. Če v sebi npr. nosite velik nahrbtnik jeze ali pa ste že od vedno žalostni in pasivni, je zelo pomembno, da se vseh teh konstruktov, ki ste si jih ustvarili na osnovi najzgodnejših odnosov, rešite. Kako? Najlažje s pomočjo terapevta, ki vas korak za korakom, nežno vodi skozi celoten proces. Včasih ni najlažje, saj se soočimo tudi z manj lepimi stvarmi, a je na koncu še kako vredno.

Vsebine se skrivajo globoko v nas, zato je potrebno kar nekaj dela na sebi, da se dokopljemo do njih, jih ozavestimo, naslovimo, predelamo in gremo lažji naprej.

Kdaj na pot iskanja sebe?

  • Ko se venomer izgubljamo v zlorabljajočih in izčrpavajočih intimnih odnosih,
  • ko venomer skačemo iz zveze v novo nefunkcionalno zvezo,
  • ko ugotovimo, da ne obvladujemo več svojega vsakdana,
  • ko opažamo, da smo venomer nezadovoljni s seboj ali okolico,
  • ko življenje dojemamo kot sivo, sebe pa prazne,
  • ko se sprašujemo: ‘Zakaj spet jaz? Bom kdaj srečen/a? Si res to zaslužim?

Torej, ste zadovoljni s svojim življenjem? In še pomembnejše vprašanje – kaj ste pripravljeni narediti, da bi bili končno zadovoljni, mirni, srečni?

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije
Doktorska kandidatka
NLP Coach

pišite mi na: anja@emosens.si

Novi termini svetovanj in individualnih terapij

30 Avg
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev
September je tu, z njim pa tudi nekaj novih terminov za svetovanja in terapije.

Obdobje je kot nalašč, da se posvetite sebi in se soočite z:
– omejujočimi prepričanji,
– neosrečujočimi medosebnimi odnosi,
– predelavami težjih čutenj,
– (pre)težkimi življenjski izzivi,
– preseganjem vzorcev, ki nam ne pustijo zaživeti v polni meri.

Kaj pridobite?
– boljšo samopodobo,
– ozavestite vse tisto, kar vas je omejevalo,
– predelate vzorce, ki vplivajo na vaše življenje,
– osrečujoče in bolj kakovostno življenje.

Delo na sebi je najdragocenejša naložba vase.


Kdaj in zakaj na terapijo oz. svetovanje?

Za svetovanje se običajno odločimo, ko želimo mnenje strokovne, neodvisne osebe, ki ni čustveno vpletena v težavo oz. izziv s katerim se soočate. Z objektivnim in globljim pogledom na vaš problem vas strokovna oseba z ustreznim  vodenjem pripelje do spoznanja, ki ste ga veš čas nosili v sebi. Svetovanje omogoča večji uvid vase, širši pogled na situacijo, kar omogoča lažje spoprijemanje s težavo.

Psihoterapija je daljši proces, ki zahteva redna srečanja, zavestno in trdno odločitev, željo po globlji osebnostni spremembi.  Namenjena je vsem, ki se soočate z daljšimi nefunkcionalnimi vzorci v partnerskih odnosih (ponavljajače neosrečujoče zveze, neustrezni partnerji), s težavami s samopodobo (ne znate postavljati meja v odnosih, izkoriščanja na delovnem mestu …), s težavami v prebolevanju zaključka partnerskega odnosa, družinskimi težavami … Skratka vsem, ki želite odkriti vzorce, ki nezavedno vplivajo na vas in vaše življenje.

Kaj pričakovati?

Za ugodno in uspešno terapijo je potrebna predvsem želja po določeni spremembi v življenju in pa ustrezen odnos s terapevtom. V kolikor vam terapevt na prvem srečanju ne ustreza, poiščite drugega, saj je prav odnos med terapevtom in klientom velikega pomena pri razreševanju vaših težav.

V današnjem času je veliko samooklicanih terapevtov, gurujev, motivatorjev in svetovalcev, ki pa vendarle nimajo dovolj strokovnega znanja in izkušenj. Po kratkih vikend tečajih se marsikdo okliče za vrhunskega svetovalca in izkorišča nevednost ljudi. Včasih namreč ni dovolj, da vam nekdo pomaga le na osnovih lastnih življenjskih izkušenj in govori le tisto, kar si želite slišati. Pri delu s soočlovekom je potrebno vsaj nekajletno izobraževanje na področju psihoterapije, psihoanalize, psihopatologije, zelo dobrodošlo pa je tudi nabiranje izkušenj v tovrstnih ustanovah in osebna izkušnja psihoterapije.
Pri izbiri terapevta bodite zahtevni, navsezadnje gre za osebo, s katero boste delali zelo pomembne korake v vašem življenju.

You can’t start the next chapter of your life if you keep re-reading the last one.

Velikokrat poudarim, da v terapiji ni čarobne palčke, ki bi z enim zamahom popolnoma spremenila vaše življenje. Terapija je dolgotrajno delo na sebi, postopno odkrivanje vseh vzorcev, ki lahko izvirajo še iz preteklih generacij. V varnem okolju in v zaupnem odnosu s terapevtom postopoma pridemo do tistih vsebin, za katere sploh nismo vedeli, da so v nas, predelamo določene omejitve, strahove in se lažji spopademo s prihodnostjo. Padci v življenju še vedno pridejo, a se po njih veliko lažje poberemo.

Trajanje svetovanja/ terapije:

    • Svetovanje je lahko v obliki enkratnega obiska do največ dveh.
    • Terapija traja 12 srečanj (običajen ciklus znaša 3 mesece) po 50 minut. Na terapijo prihajate točno, podaljševanje zaradi procesa dela ni možno (razen pri predhodnem dogovoru). Priporočljivi so redni obiski brez večjih pavz (1x tedensko). Terapevtski proces lahko traja 3 mesece ali več let, odvisno od vsakega posameznika.

V vsakem primeru pa je terapija čudovito darilo, ki si ga posameznik lahko podari, saj je to prvi korak k SEBI in ŽIVLJENJU, ki po katerem je vedno hrepenel.

Za vsa dodatna vprašanja v zvezi s procesom dela ali za rezervacijo termina, sem vam na voljo na mailu: anja@emosens.si

Storitve so samoplačniške.

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije
doktorska kandidatka
NLP coach

VIZITA: Česa v zdravem razmerju ne smemo početi?

29 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev
LoveYourself-IMG_7157Globoka povezanost, sočutje, sklepanje kompromisov in spoštovanje so le nekatere od bistvenih sestavin v receptu za osrečujoč partnerski odnos. A ob (pre)hitrem tempu življenja, zgodovini slabih izkušenj in ponavljajočih se vzorcih se vse našteto zdi že prava misija nemogoče, vsekakor pa velik izziv za vsakogar med nami.

S seboj še vedno vlečete kovček neuporabne čustvene krame?

Kolikokrat ste v upanju, da vama bo tokrat zares uspelo, v odnosu izgubili sebe? Kolikokrat ste pod vplivom preteklih izkušenj nehote ponavljali stare vzorce? In kolikokrat ste spoznali, da odigravate prav tisto, kar se je dogajalo v vaši družini, ko ste bili majhni? Prtljaga preteklosti, ki negativno vpliva na naša razmerja, se kaže v obliki nerazrešenih medosebnih odnosov, nepredelanih čustev in neustreznih vzorcev vedenja.

Znaki, da na nas še vedno vpliva preteklost

1. Prehiter in nepremišljen skok v novo razmerje

Če je za vami še en neuspel poskus partnerske zveze, vi pa želite pred žalostjo, obupom in praznino na hitro pobegniti v drug odnos, morate stopiti korak nazaj. Skakanje iz zveze v zvezo pomeni le, da ne zmorete predelati težkih čutenj, ki so v vas, zato jih želite le prikriti z novo zaljubljenostjo. A vse tisto, česar nočete čutiti, je kljub vsemu še vedno v vas. Vsakemu koncu ljubezni mora slediti prebolevanje, a takšno s samim seboj in ne z instant tolažbo.

2. Vse pretekle partnerje druži skupni imenovalec

Če opažate, da so si bili vaši izbranci v vseh preteklih zvezah podobni, da se ponavljajo zgodbe, ki ne vodijo nikamor, in velikokrat izrečete stavek: „Ne morem verjeti, spet je isto kot z bivšim,“ je čas, da pri sebi naredite temeljito inventuro. Ker je življenje prekratko, da bi ga zapravljali v neosrečujočih zvezah, si najprej vzemite čas zase. Berite knjige, brskajte po sebi, najdite pomoč strokovnjaka, ki vam bo pomagal do tistih skritih kotičkov sebe, ki vam ne dovolijo zares živeti. Včasih so stvari veliko bolj obvladljive, kot si mislimo.

3. Zamrznjenost in strah pred izražanjem občutkov

Prihajate iz družine, kjer se občutkov ni izražalo? Vam je v odnosih z drugimi težko pokazati žalost, jezo in celo veselje? Morda ste bili nekoč ob nekem močnem čustvenem dogodku tako zelo ranjeni in zavrnjeni, da ste svoja čustva, vede ali ne, skrili pod ledeno skorjico. Upati si pokazati ranljivost je nekaj, kar je del partnerskega odnosa, zato je dobro, da vse blokade ozavestimo in predelamo.

4. Pričakovanja, da bo odnos zapolnil našo praznino

Če se ne znamo imeti radi, nas tudi drugi ne morejo imeti,“ pravi znan pregovor, ki zelo drži. Ko v odnosih postavljamo sebe v ozadje, teptamo svoje potrebe in želimo prekomerno ugajati drugim, s tem v njihovih očeh le rušimo svojo vrednost. Nihče ne bo delal lepo z vami, če ne boste sami najprej dosegli stopnje samospoštovanja. Zlasti ženske pod vplivom romantičnih filmov velikokrat sanjarijo, da jim bo nekoč moški zapolnil praznino in osmislil življenje. Samo vi ste odgovorni za svojo srečo, in če boste pričakovali ‘rešitev od zunaj’, boste lahko čakali v neskončnost.id-100408693

5. V krizi prehitro obupate, preizkušnje so pretežek zalogaj

Kakovosten odnos se ne rodi brez poprejšnje krize,“ pravi Jung. Partnerski odnos ni konstanta, ampak nenehno valovanje. So dobri in slabi dnevi, obdobja miru in harmonije, pa tudi kriz in preizkušenj – tudi takšnih, ki postavijo odnos pod velik vprašaj. A vedeti je treba, da popolnih odnosov, ki jih ustvarjajo holywoodski filmi, ni, zato ni treba pakirati kovčkov že ob prvem konfliktu. Odnos ni nič drugega kot zavestna odločitev za osebo, s katero želimo živeti, kar obenem pomeni tudi razmejitev od vseh ostalih potencialnih partnerjev.

6. Biti z nekom le zaradi udobja in navade

Nekateri vztrajajo v zakonu ali odnosu, čeprav ljubezni, naklonjenosti in pozitivnih čustev ni več. Morda je čas prinesel preveč slabega ali pa je skupna rast krenila po svoje. Vztrajati v mrtvem odnosu le zato, ker se bojimo narediti korak naprej in ker nas je strah, kako se bomo znašli sami, kaj bodo rekli drugi, ali ker je tako enostavno najbolj udobno za vse, ni nikoli smiselno. V ljubezni ni polovičarstva, čustva so ali pa jih ni. Imejte se radi, prerezite spone, ki vas držijo v preteklosti, in si upajte naprej. Vse, kar potrebujete, je le pogum, jasna odločitev in zavedanje, da lahko samo en korak v neznano prinese toliko večjo srečo.

Vsak človek je dragocen unikat, vsak s svojo življenjsko zgodbo in pogledom na svet. Odnosi z drugimi lahko iz nas izvabijo vse mogoče – lahko pritisnejo na najbolj ranljive točke ali pa nas ponesejo do neslutenih višav. Ljubezen je zagotovo tista glavna začimba, ki dva drži skupaj, a potrebno je še nekaj več. Za srečo v ljubezni in življenju nasploh moramo predvsem najprej najti sebe. Se spoznati do te mere, da vemo, kje imamo svoje omejitve, največje potenciale in kaj si v življenju zares želimo. Ko se najdemo, čutimo izpolnjenost, mir in zadovoljstvo. Le tako privabimo v svoje življenje dogodke in ljudi, ob katerih vzajemno rastemo.

Anja Kovačič, spec.zakonske in družinske terapije
NLP coach

članek je bil objavljen na spletni strani vizita.si: http://vizita.si/clanek/dusevnost/cesa-v-zdravem-razmerju-ne-smemo-poceti.html

Kaj je dobro vedeti pred začetkom terapije?

15 Avg
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Love-yourself-firstVas je življenje že prisililo v razmišljanje o sebi?

Ljudje običajno pričnemo s konkretnim delom na sebi (svetovanjem/terapijo) takrat, ko smo v to ‘prisiljeni’. Prisiljeni v smislu, da pridemo do točke v življenju, ko ugotovimo, da tako ne gre več naprej.  Ko smo nenehno razočarani in žalostni, ker smo že n-tič v nefunkcionalni zvezi, ki nas ne osrečuje; ko ugotovimo, da smo nenehno izkoriščani s strani drugih, ker znamo postavljati mej; ko ugotovimo, da knjige za samopomoč delujejo le začasno, ali le na površinskih ranah. Ko ugotovimo, da smo skozi življenje izgubili same sebe …

Ko smo najbolj na dnu, je rešitev zagotovo blizu

In prav takrat, ko smo najbolj razočarani nad sabo in ljudmi, ki nas obdajajo, se običajno odločimo za svetovanje oz. psihoterapijo. Nemalokrat se tudi zgodi, da se za prvi stik s terapevtom odločimo v afektu žalosti in jeze, že naslednji dan pa se pomirimo, vidimo stvari iz drugega zornega kota, zato si premislimo in prvo srečanje prekličemo.  A že signal, da pomislite na strokovno pomoč (da pokličete, pišete) je znak, da si stvari želite spremeniti, da niste zadovoljni z življenjem oz. nastalo situacijo. Zato ne spreglejte  vašega ‘notranjega klica’ in ga ne skušajte utišati. Če vam je intuicija prišepnila, da potrebujete pomoč, potem jo poslušajte. Kljub temu, da si včasih mislite, da je bilo vse skupaj le stvar vašega šibkega trenutka, je treba vedeti, da telo nikoli ne laže.

zofa_splet

1. Kdaj in zakaj na terapijo oz. svetovanje?

Za svetovanje se običajno odločimo, ko želimo mnenje strokovne, neodvisne osebe, ki ni čustveno vpletena v težavo oz. izziv s katerim se soočate. Z objektivnim in globljim pogledom na vaš problem vas strokovna oseba z ustreznim  vodenjem pripelje do spoznanja, ki ste ga veš čas nosili v sebi. Svetovanje omogoča večji uvid vase, širši pogled na situacijo, kar omogoča lažje spoprijemanje s težavo.

Psihoterapija je daljši proces, ki zahteva redna srečanja, zavestno in trdo odločitev, željo po globlji osebnostni spremembi.  Namenjena je vsem, ki se soočate z daljšimi nefunkcionalnimi vzorci v partnerskih odnosih (ponavljajače neosrečujoče zveze, neustrezni partnerji), s težavami s samopodobo (ne znate postavljati meja v odnosih, izkoriščanja na delovnem mestu …), s težavami v prebolevanju zaključka partnerskega odnosa … Skratka vsem, ki želite odkriti vzorce, ki nezavedno vplivajo na vas in vaše življenje.

2. Kaj pričakovati?

Za terapijo je potrebna želja po spremembi in ustrezen odnos s terapevtom. V kolikor vam terapevt na prvem srečanju ne ustreza, poiščite drugega, saj je prav odnos med terapevtom in klientom velikega pomena pri razreševanju vaših težav. Velikokrat poudarim, da v terapiji ni čarobne palčke, ki bi z enim zamahom popolnoma spremenila vaše življenje. Terapija je dolgotrajno delo na sebi, postopno odkrivanje vseh vzorcev, ki izvirajo še iz naših preteklih generacij. V varnem okolju in v zaupnem odnosu s terapevtom postopoma pridemo do tistih vsebin, za katere sploh nismo vedeli, da so v nas, predelamo določene omejitve, strahove in se lažji spopademo s prihodnostjo. Padci v življenju še vedno pridejo, a se po njih veliko lažje poberemo.

3. Trajanje svetovanja/ terapije:

Svetovanje je lahko v obliki enkratnega obiska do največ dveh. Terapija traja 12 srečanj (običajen ciklus znaša 3 mesece) po 50 minut. Na terapijo prihajate točno, podaljševanje zaradi procesa dela ni možno (razen pri predhodnem dogovoru). Priporočljivi so redni obiski brez večjih pavz (1x tedensko). Terapevtski proces lahko traja 3 mesece ali več let, odvisno od vsakega posameznika.V vsakem primeru pa je terapija čudovito darilo, ki si ga posameznik lahko podari, saj je to prvi korak k SEBI in ŽIVLJENJU, ki smo si ga vedno želeli.

Za vsa dodatna vprašanja v zvezi s procesom dela ali za rezervacijo termina, sem vam na voljo: anja@emosens.si

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije
certificiran NLP coach

Love-yourself_opt

VIZITA: 10 mitov o partnerstvu in ljubezni

25 Maj
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Ljudje že od nekdaj idealiziramo ljubezen in vse, kar je z njo povezano. Radi verjemamo, da nekje obstaja tista prava, ki bo dala našemu življenju smisel. Disneyeve pravljice so odličen primer naših sanjarenj in romantičnih predstav o odnosih, a da se resnično dokopljemo do osrečujočega partnerskega odnosa, se moramo najprej spoprijeti z realnostjo, doživeti nekaj življenjskih lekcij, predvsem pa moramo najprej spoznati sebe. In kaj v ljubezni je resnica in kaj mit?

 

  1. Za uspešno partnerstvo je dovolj že močna ljubezen enega partnerja

ID-100386384(1)Partnerski odnos je živ organizem, ki vedno vključuje dve osebi. Oba imata za sabo svojo življenjsko zgodbo in izkušnje, izvirno družino, ki ju je oblikovala, pa tudi svoje strahove, omejitve, vzorce, ki jih odigravata v odnosu. Da odnos živi in tudi preživi je potrebna predvsem želja in angažiranost obeh, ki se trudita v odnos vlagati. Nikakor ni dovolj, da se na vse pretege trudi le eden, drugi pa tega sploh ne opazi, ali pa mu čisto nič ne pomeni in razmišlja le o koncu zveze. Samo eden žal ne more ohraniti odnosa, če se drugi odloči, da si zveze ne želi več. Za osrečujoč odnos sta vedno potrebna dva, ki se zanj vsak na svoj način trudita – enkrat eden, drugič drugi. Kot velikokrat poudarim, je odnos podoben veslanju v čolnu, če vesla le eden, se bo čoln vrtel v krogu.

  1. Če sta se moja starša celo življenje kregala in na koncu ločila, to verjetno čaka tudi mene

Nekateri posamezniki si zaradi neuspelega zakona svojih staršev sploh ne upajo spustiti v partnerske odnose. Ustvarijo si obrambni mehanizem: ‘Moja starša nista bila srečna, tudi jaz ne bom‘, kar pomeni le strah pred intimo, ranjenostjo in tem, da bi se v polnosti predali drugemu. Res je, da iz izvirnih družin prinesete določene modele vedenja in čustvovanja, ki jih lahko odigravate v svojih odnosih, a to ne pomeni, da čaka tudi vas neuspel zakon. Če sta vaša starša bežala pred težavami, se vi pogumno soočite z njimi, če se nista znala pogovarjati, se vi naučite dobre komunikacije in če sta se bala ljubezni, ji pojdite vi naproti. Najslabše je, da si v odnosih ustvarimo ograde zaradi slabih izkušenj preteklih generaciji.

  1. Včasih je bolje, da konflikte ‘pometemo pod preprogo’

Vsi vemo, kako lahko neizrečene besede vplivajo na nas, kajne? Ljudje smo organska bitja, kar pomeni, da stvari čutimo s telesom. Tudi, če so konflikti, napetost, nezadovoljstvo neizrečeni, to pomeni, da jih v odnosu še vedno čutimo. Z ignoriranjem problematičnih tem ne rešimo ničesar, kvečjemu stvari slabšamo, saj se skozi čas kopičijo, dokler ob nekem problematičnem dejavniku ne izbruhnejo v še hujši obliki. Odprta komunikacija o občutkih je tako za kakovosten odnos nujna.

  1. Najpomembnejša je v odnosu dobra komunikacija

Marsikateri par reče: ‘Pa saj se veliko pogovarjava!‘ A pogovarjanje ne pomeni tudi dobre komunikacije. Eno je, če se dva po napornem dnevu pogovarjata o odnosih v službi, prihodnosti otroka, bližajočem se pikniku, na drugi strani pa se recimo izogibata pogovorom o svojih željah, pričakovanjih, občutkih v odnosu, načrtovanju prihodnosti. Dobra komunikacija je vedno obojestranska, pri čemer je pomembno tako izražati, kot tudi slišati izrečeno; začutiti partnerja in ga poskusiti razumeti.ID-100227465

  1. Najbolje je, da si partnerja iščemo po svojih željah in pričakovanjih in od tega ne odstopamo

Prav je, da vemo, kaj od odnosa pričakujemo. A izbirati svojega potencialnega partnerja na osnovi številnih alinej ni ravno modra ideja. Ljudje smo živa bitja in ne roboti, pri katerih enostavno odkljukamo tiste značilnosti, ki so nam po godu in ki jih pričakujemo. Iskati svojega bodočega partnerja na silo, kot bi imeli pred sabo življenjski projekt še nikoli ni obrodilo sadov. V življenju vse pride ob svojem času in manj kot se za nekaj trudimo in pustimo življenju svojo pot, bolj nas to nagradi z lepim. Tudi partner bo prišel, takrat ko boste na to pripravljeni.

  1. Partnerja ne smemo razvaditi s presenečenji in romantiko

Predvsem iz moških ust je velikokrat slišati mnenje, da tako kot žensko navadiš oz. razvadiš na začetku, takšna bodo njena pričakovanja tudi v prihodnje. A izjava je malce krivična, saj v zdravem partnerskem odnosu bolj težko govorimo o tem, da lahko nekoga razvadimo. Če v odnosu čutiš, da bi želel osebi nekaj podariti, jo presenetiti, ni v tem nič slabega, kvečjemu je to začimba vajini ljubezni. Če pa se moramo ukvarjamo s tem, ali bomo morebiti svojega partnerja z lepo gesto razvadili – zakaj smo sploh z njim?

  1. V dolgotrajnem razmerju me partner razume ‘brez besed’ – ve kaj mislim in čutim

Čeprav si včasih želimo, da bi nas drugi razumeli brez besed, pa to enostavno ne gre. Ljudje imamo to možnost, da svoje občutke, doživljanje, razmišljanja, lahko ubesedimo in se s tem povežemo z drugim. Seveda je res, da se v dolgotrajnih razmerjih dva poznata veliko bolje kot v začetku odnosa, a to ne pomeni, da znata brati misli drug drugemu. Osrečujoč partnerski odnos je vedno povezan z dobro komunikacijo, kar pomeni poslušanjem in slišanjem ter izražanjem svojih potreb in želja.

  1. Otrok v odnosu vedno reši vse težave in poglobi ljubezen

Prihod otroka zahteva v odnosu svoj čustven prostor, kar pomeni, da tukaj nista več le partnerja, ampak novo bitje s svojimi potrebami, ki povzroči v odnosu popoln preobrat. Če sta se partnerja že prej soočala s konflikti, nerazmevanjem, potem je zelo možno, da bo s prihodom otroka še težje – pomanjkanje časa, neprespanost, reguliranje otorokovih potreb … kar naenkrat je odnos na drugem mestu, kar na že obstoječe konflikte doda še nove. Zato je zmotno pričakovati, da bo otrok težave rešil – običajno je nasprotno, lahko jih celo poglobi.ID-100106673

  1. Če imaš zadovoljujoč partnerski odnos, ne potrebuješ v življenju ničesar več

Osrečujoč partnerski odnos, v katerem se počutimo varne, srečne, ljubljene, močno vpliva na kakovost življenja v celoti, saj nas navdihuje in vzpodbuja tudi na ostalih področjih v življenju. Zmotno pa je prepričanje, da poleg partnerja v življenju ne potrebujemo ničesar več, saj na ta način na partnerja vršimo nenehen pritisk, se izoliramo od družbe in okolja, kar na odnos ne vpliva vzpodbudno. Oba partnerja sta še vedno samostojni osebi, ne pa ‘zapornika’ drug drugega, ki se v odnosu izgubita in postaneta soodvisna. Ohranjanje svojih interesov, stikov s prijatelji in v prvi vrsti sebe, je v odnosu nujno.

10. Če moram na partnersko terapijo, to pomeni, da odnos resnično razpada

Partnerska terapija že dolgo ni več namenjena le zakoncem ali parom v krizi, temveč tudi tistim, ki si želijo spoznati globine svojega odnosa. S pomočjo neodvisne osebe je veliko lažje odkrivati nezavedne vzorce in predelovati tiste vsebine, o katerih se običajno ne govori ali pa nismo niti vedeli, da so v nas.

Vse kar potrebuješ, je ljubezen

Disneyeve pravljice imajo sporočilo, da ljubezen premaga vse. A vse pravljice se običajno končajo v fazi zaljubljenosti, ko se odnos šele pričenja, življenje pa prinese nove zgodbe. Partnerski odnos je zavestna odločitev, ki ji dela družbo razumevanje in zaupanje, velika mera kompromisov, ter veliko mera tiste nedoumljive začimbe, ki se ji reče ljubezen.

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije

objavljeno na: http://vizita.si/clanek/dusevnost/10-mitov-o-partnerstvu-in-ljubezni.html

 

 

Besni nasmeh: Prepoznajte pasivno agresivno vedenje

02 Maj
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

pasiveagresiveKot že samo ime pove, je pasivna agresija izražanje jeze na prikrit, a agresiven način. Zakaj? Ker ima pasivno agresivni globoko v sebi skrite velike občutke nevrednosti in negotovosti vase, mora to na nek način sprojicirati na druge. Tako se počuti bolj vreden in pomembnejši od drugih.

Pasivnost – asertivnost – agresivnost

1. pasivna oseba: v kritičnih primerih se običajno ne sooči z drugimi, ne izrazi svojega mnenja, raje je tiho, v ozadju in upa, da se bodo stvari uredile same od sebe, ali da jih bo namesto nje uredil kdo drug
2. asertivna oseba: uspešno vijuga med pasivnostjo in agresivnostjjo – razume svoje potrebe in potrebe drugih, v kritičnih primerih prevzame pobudo in se pogovori o nastali situaciji
3. agresivna oseba: hlepi po ‘moči’ nad drugimi in je precej vase usmerjena, potrebe in mnenja drugih je ne zanimajo, do svojega cilja je pripravljena iti preko vseh

Prepoznavanje pasivno agresivnega vedenja:

1. Zbujanje krivde: Neupravičeno zbujanje krivde. Ciljanje na čustva drugega, ki je ‘odgovoren’ za mojo srečo in uspeh. Zakaj? Vzpodbujanje čustvene slabosti in ranljivosti drugega, manipulacija.
2. Agresivni humor: Sarkazem, draženje. Prikrito sovraštvo zakrito s šalo – običajno ji sledi: ‘saj se samo šalim’. Zakaj? Humor je lahko sredstvo, ki služi za poniževanje, razvrednostenje, zmanjševanja dostojanstva, verodostojnosti drugih.
3. Relacijska (odnosna) sovražnost: Tišina, ignoriranje, zanemarjanje in izključevanje drugega. Zakaj? Kaznovanje in ciljno ustvarjanje negativnega ozračja, da drugega spravimo v negotovost.
5. Psihološke manipulacije: Laganje. Iskanje izgovorov. Dvoličnost. Izzivanje. Negativna presenečenja. Obtoževanje in zbujanje krivde. Pretiravanja, podcenjevanje in pristranskost. Zakaj? Ustvarjanje spletk, zavajanje, maščevanje in izogibanje odgovornostim.
6. Verbalna agresija: Obrekovanje. Nenehno kritiziranje in negativna nastrojenost. Razvrednotenje vsega, kar pove, doživi, čuti in misli drugi. Naslavljanje odraslih infantilno (kot otroke).
7. Zavlačevanje: pozabljanje, prikrivanje dejstev in ali informacij. Prelomljene obljube. Zakaj? Izogibanje odgovornostim, dolžnostim in obveznostim. Ohranjanje moči in namerno blokiranje uspeha drugega.keep-calm-and-don-t-angry-smile

Kaj se skriva pod pasivno agresivnim vedenjem? Izogibanje konfliktom, želja po večji avtoritativnosti in suverenosti, strah pred zavrnjenostjo in kritiko, strah pred nevrednostjo v očeh drugih.

Razlogi za pasivno agresivno vedenje:

Pasivno izražanje jeze je na nek način zelo priročno, če se s tem čustvom ne znamo ali zmoremo soočiti. Kaj je lažjega kot to, da nekoga ignoriramo, mu vzbudimo krivdo, ali zapakiramo jezo v šalo. A dejstvo je, da s tem ne rešimo ničesar, kvečjemu vzdržujemo in gojimo nefunkcionalne odnose. Pomembno je vedeti, od kje takšno vedenje izvira. Velikokrat je namreč izražanje negativih čustev povezano z otroštvom in vzgojo. Tako kot npr. žalost, veselje, strah je tudi jeza eno izmed običajnih čustev. V nekaterih družinah je jeza prepovedana in je otrok ‘ne sme’ čutiti zato jo potlači, kar pa še ne pomeni, da je ne čuti več. Z zmotnim mišljenjem, da jeze ne sme izraziti odkrito, bo v odraslosti našel drugačne, alternativne metode v obliki pasivne agresije.

Iskanje krivca v odnosu

24 Apr
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-100324696Začetki partnerskih razmerjih so običajno posuti z ‘rožicami’, pod vplivom neverjetnih vzgibov privlačnosti in ljubezni imamo občutek, da je naš odnos nekaj posebnega, da tako intenzivno ne čustvuje nihče in da bo takšno stanje trajalo za vedno. Faza zaljubljenosti in privlačnosti še ni odnos v pravem pomenu besede – odnos se razvije kasneje na podlagi zavestne odločitve obeh partnerjev. Dejstvo pa je, da imamo v sebi zapisane tudi ‘boleče spomine’ in čeprav se jih morda niti ne zavedamo, je prav  partner tisti, ki nam jih bo čez čas v odnosu ponovno prebudil. Prebujanje bolečih spominov pa je seveda povezano tudi z obrambnimi mehanizmi, ki so v nas.

Kdo je kriv za neosrečujoč odnos?

a.) V odnosih je iskanje krivca nekaj običajnega. “Ti si kriv, da sem nesrečen/a!” “Poglej, kako se obnašaš, nemogoče je s teboj!” “Sploh nimaš več časa zame, samo še sam/a hodiš okoli!” Za odnos sta vedno potrebna dva in oba partnerja prineseta s seboj vso zgodovino, primarni odnos z mamo in očetom, boleče spomine, težke občutke, obrambne mehanizme, ki pa se v odnosu prebudijo. Iskanje krivca, nenehno obtoževanje in težke besede pa partnerja še bolj oddaljijo. Občutek varnosti, ki bi moral biti temeljni del odnosa, je tako vedno manjši.

b.) Običajno je tako, da eden od partnerjev začuti pomanjkanje občutka čustvene povezanosti in s tem varnosti, saj od partnerja ne dobi čustvenega odziva. Navadno se eden počuti spregledan, zavržen in drugega doživlja kot hladnega, distanciranega, neaktivnega. Od partnerja tako prvi zahteva konkreten odziv, drugi pa se umakne in zapre vase.

c.) Če traja zgoraj omenjena distanca v odnosu dlje časa, partnerja postopoma otopita. Osnovne potrebe po  varnosti, ljubljenosti, povezanosti tako potlačita, čustva pa ‘zamrzneta’. Oddaljita se eden od drugega in pogovorov o ‘njima’ ni več. Včasih na zunaj morda lahko izgleda kot da se partnerja pogovarjata, sta še vedno povezana, a bistvo je, da se ne pogovarjata več o odnosu, čustvih, tem, kaj čutita, kaj si z določenimi besedami in dejanji prebujata … Ker je bolečina v njima prevelika se oba zavarujeta z obrambnim mehanizmom in se tako oddaljita in potlačita svoje potrebe – hrepenenje pa v njima še vedno ostaja.

ID-100341791

V odnosu krivcev ni, je le dinamika obeh partnerjev, ki si sčasoma vzbudita boleče spomine in se obdata z obrambnimi mehanizmi, ki jih ne znata preseči in si priti naproti.

V odnosu ne morete biti prezahtevni

Ljudje smo bitja odnosov – hrepenimo po odnosu z drugim, po občutkih pripadnosti, varnosti, ljubljenosti, povezanosti. Če se med dvema odvijajo nenehni konflikti, bežanje iz odnosa in na drugi strani stremenje po njem, ni drugega kot to, da eden od partnerjev tvega ranljivost in se drugemu približa in s tem začne zopet vzpostavljati čustveno vez. Seveda pa ni dovolj le aktivacija enega partnerja, tudi drugi se mora na njegovo ranljivost odzvati. Če se ne, zopet pride do zgoraj omenjenega mehanizma – zahteve po bližini in posledičen umik, kar vodi do začaranega kroga nezadovoljstva.

Krivično je, da si zaradi vzorcev iz otroštva, nerazrešenih odnos s starši in veliko prtljago bolečine, partnerja ne dovolita in ne zmoreta zaživeti tako, kot si zaslužita.

Moj psihoterapevt je … Facebook!

31 Mar
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

no-likeČe ste vsaj malo rahločutni na vedenje drugih, lahko hitro opazite, da so družabna omrežja odlično igrišče za vse vrste ljudi – zlasti Facebook, ki omogoča širok spekter interakcije. Nekateri ga uporabljajo v marketinške namene, drugi delijo utrinke življenja, tretji spoznavajo ljudi, četrti delijo svoje filozofije, ideologije … Je pa Facebook obenem tudi odlično ‘mašilo’ za ljudi s težavami v medosebnih odnosih, za ljudi s slabo samopodobo, za osamljene in tiste, ki iščejo pozornost. Facebook namreč prenese vsa čustvena stanja – žalost, bes, gnev, veselje in v zameno ne zahteva nič. Včasih celo da – tolažilne besede (namišljenih) prijateljev, potrditev, da mislimo in delamo prav, občutek, da smo (vsaj za trenutek) opaženi in da celo pripadamo neki skupnosti.

So ljudje, ki kažejo lažno podobo sebe: Facebook omogoča dvojno življenje. Realno je običajno skrito očem drugih, na facebooku pa imamo to moč, da ustvarjamo lažno podobo srečnega življenja, ki si ga želimo. Nasmejani obrazi, popolni trenutki in (navidezna) sreča. Mnogokrat  ljudje v popolni obsedenosti kazanja lažne podobe izgubijo stik z resničnim življenjem, ki je polno ‘težkih občutkov,’ kar nekako potlačijo in se skušajo karseda identificirati z namišljenim svetom, ki ga ustvarjajo. To je seveda bolj obvladjivo in lepše, obenem pa omogoča beg od realnosti. A vsak enkrat pride do točke, ko se je potrebno z realnostjo in vsem kar se pod njo skriva, soočiti.

So ljudje, ki živijo za selfije: Pravzaprav ne – živijo za trenutek, ko bodo selfie poslali v svet. Lahko so trije na teden ali trije na dan. Skozi nenehno objavljanje fotografij sebe iščejo pozitiven odziv, pohvalo, občudovanje in občutek, da so sprejeti, opaženi, priljubljeni. Toliko kot je lajkov, toliko je pohval, kar je odlična hrana za ljudi s slabo samopodobo. So tudi taki, ki ob nezadostnem odzivu (številu lajkov) drugih, zbrišejo objavo, saj si ta ‘ne zasluži’ ostati na zidu, kar lahko interpretiramo tudi tako, da ima oseba občutek, da je bila spregledan in da (v svojih očeh) ni dovolj priljubljena.  Selfi je enako, kot bi svojo fotografijo dali na pladenj, jo nosili od osebe do osebe in čakali na pohvalo. Kako je v virtualnem svetu vse enostavneje, kaj?

Ljudje, ki potrebujejo odziv in tisti, ki se skrivajo: So ljudje, ki na Facebooku večinoma objavljajo svoje frustracije, negativna čustva in vedo, da bodo ob tem hitro vzpodbudili odziv drugih. Status v katerim navajamo svoje negativne občutke, so podobni klicu na pomoč. “Sem žalosten/a, jezen/a, zgodila se mi je krivica.” Na negativna čustvena stanja se ljudje hitro odzovejo, ponudijo tolažilno besedo ali kakšno virtualno darilce.
Če smo s svojim resničnim življenje še tako nezadovoljni, pa smo v v vzporednem svetu lahko vsi enaki, lahko živimo svoje sanje in se počutimo nadvse močne. Če nas je volja, se lahko skrivamo tudi za svojimi alter egi pod vplivom katerih pridejo na plan vse globine naše osebosti in s katerimi si upamo narediti to, česar v resničnem svetu nikoli ne bi.

the-identity-crisis-the-story-of-a-social-media-disaster-19-638Družbena omrežja so dobrodošla začimba resničnemu življenju, ne pa njegov nadomestek. Izkoristimo jih lahko za iskanje ljudi iz preteklosti, s katerimi smo izgubili stik, za vzdrževanje neobveznih stikov, za oblikovanje interesnega kroga ljudi, s katerimi si delimo informacije. Če pogrešamo družbo ljudi, je veliko bolje iti v svet, med ljudi, nenazadnje smo organska bitja, ki potrebujemo bližino drugega. Kaj je tisto kar zares šteje? Imeti ob sebi resnično osebo, na katero lahko naslonimo rame ali nekoga, ki v podoporo klikne žalostnega smajlija. Vam je zaradi tega kaj lažje?

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije

V psihoterapiji ni čarobne palčke

13 Mar
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-100308517Velikokrat se srečam z vprašanjem, kaj sploh je psihoterapija, ali konkretneje – kako ta sploh izgleda. “Nekdo pride k tebi in ti ga verjetno potolažiš,” je predpostavka znanke. “Ti sprašuješ, klient ti odgovarja, nato pa mu deliš nasvete,” je bil mnenja kolega. “Verjetno je to brskanje po možganih,” pa je bil najbolj zabaven sklep. V bistvu so vsi odgovori pravilni, a hkrati tudi zelo napačni.

Odnos klient – terapevt

Prva stvar je vsekakor odnos. Odnos med terapevtom in klientom, ki mu vlada prijetno zaupanje, a z močno postavljenimi mejami. To ni prijateljski, temveč profesionalen odnos, v katerem terapevt vodi do odgovorov, ki so že v vas in obenem odkriva nezavedne vsebine.  Kljub temu, da se skozi proces terapije srečate tudi z bolečimi stvarmi in vam gre lahko terapevt včasih tudi ‘na živce’, ste nanj jezni, vas celo spomni na koga iz vaše pretekosti, je vse del procesa vašega zdravljenja. Običajno že na prvem srečanju začutite, ali vam terapevt ustreza.

Zavestna odločitev in realna pričakovanja

Odločitev za terapijo mora biti 100% prostovoljna. Dejstvo je, da je uspeh pri terapiji mogoč le z močno željo, motivacijo, vztrajnostjo in osebno naravnanostjo. Uspešnost terapije bo manjša ali je sploh ne bo, če si terapije ne boste želeli, boste vanjo vstopili z negativnimi pričakovanji ali boste vanjo celo prisljeni s strani partnerja, staršev, prijateljev … Željo za terapijo morate torej začutiti sami. Ko v vas zraste ideja, da bi morda naredili nekaj več zase, se osvobodili določenih spon preteklosti, presegli neosrečujoče odnose, si dovolite pomoč neodvisne osebe – terapevta.

Seveda so velikega pomena tudi realna pričakovanja. Včasih si želim, da bi imela čarobno palčko in odrešila vseh tegob vse, ki pridejo k meni. A žal ni tako preprosto. Nimam čudežne moči, da bi v najkrajšem času skupaj z vami postavila stvari na pravo mesto. Lahko pa skupaj, korak za korakom, z veliko mero motivacije in potrpežljivosti naredimo pomembne korake v vašem življenju in ga naredimo tako obvladljivega, da se mu lahko nekoč končno spet nasmehnemo.

Psihoterapija ni dajanje odgovorov, niti navodila, kako naj živimo. Vse to nosite že v sebi, le izbrskati moramo na plano. Psihoterapija je proces, skozi katerega odkrivamo in razkrivamo skrite delčke nas samih, ki smo jih skozi leta odrinili nekam stran ali sploh nikoli nismo vedeli, da jih imamo. S subtilnim pristopom in odločnimi koraki iščemo odgovore, se soočamo z vsebinami, spopadamo s strahovi in preokvirjamo vzroce. V življenju bodo še vedno prišli padci, a bodo ti veliko bolj obvladljivi.

Bodite kritični

V današnjem času je veliko samooklicanih terapevtov, gurujev, motivatorjev in svetovalcev, ki pa vendarle nimajo dovolj strokovnega znanja in izkušenj. Po kratkih vikend tečajih se marsikdo okliče za vrhunskega svetovalca in izkorišča nevednost ljudi. Včasih namreč ni dovolj, da vam nekdo pomaga le na osnovih lastnih življenjskih izkušenj in govori le tisto, kar si želite slišati. Pri delu s soočlovekom je potrebno vsaj nekajletno izobraževanje na področju psihoterapije, psihoanalize, psihopatologije, zelo dobrodošlo pa je tudi nabiranje izkušenj v tovrstnih ustanovah in osebna izkušnja psihoterapije.
Pri izbiri terapevta bodite zahtevni, navsezadnje gre za osebo, s katero boste delali zelo pomembne korake v vašem življenju.

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije
Nlp Coach

Page 1 of 212