partnerstvo

VIZITA: Odnosi so največja čarobnost, bližina najlepše darilo

18 Dec
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Manično nakupovanje, bleščavi dogodki in pričakovanje nečesa velikega. Vse, kar se dogaja v decembru, je izjemno intenzivno za vse naše čute, zlasti čustvovanje, zato se v januarju lahko pojavi toliko večja praznina. Kaj je lahko največje darilo in kaj je tisto, kar v resnici zares šteje, smo se pogovarjali s spec. zakonske in družinske terapije Anjo Kovačič.

Spet smo v mesecu, ko nakupujemo darila, a zdi se, da postaja to vedno bolj v ospredju. So darila res potrebna, in če že, kaj podariti?

Seveda je vse odvisno od tega, kako si predstavljamo besedo darilo. Če jo skušamo razvrednotiti, je to v pisan celofan zavita stvar, ki je sama sebi namen in jo podarimo le zato, da nekaj damo. Če pa jemljemo darilo kot nekaj neotipljivega, ga lahko imenujemo tudi odnos, ki navdihuje, daje upanje in zbližuje … Ker pa vemo, da se danes zaradi različnih razlogov obdarovanju ne moremo popolnoma izogniti, lahko razmišljamo v smeri, da podarimo doživetje ali nekaj, kar je odraz nas samih ali obdarovanca.

 „Obdarovanje, pisanje božičnih voščilnic in okraševanje, predstavlja le okvir decembrskemu času, a bistvo je v tem, kaj v ta čas umestimo, kako ga napolnimo in kaj storimo zase in za druge.“

Bi lahko rekli, da je naš čas, naša bližina najlepše darilo, ki ga nekomu damo?

Res je. V današnjem tempu življenja, ko nam vedno primanjkuje časa za tisto najpomembnejše, se zdi, da je vse podrejeno instant rešitvam in da plehkost jemlje prostor pristnosti. Vse bolj se umikamo v vzporedne digitalne svetove, bežimo stran od sebe, po drugi strani pa globoko hrepenimo po pozornosti in globljem stiku. Včasih se zazdi, da je tista prava človeška bližina postala tako redka, da s(m)o se je ljudje začeli pravzaprav bati. Kje so tisti dolgi pogovori, pristni pogled v oči, druženja, ki brez pogleda na uro minejo tako hitro, kljub temu, da trajajo več ur … Ko odidemo domov s pogretim srcem in nasmehom na obrazu. Prazniki so čas, ko si lahko podarimo bližino, sebe, saj je to največ kar imamo.

„Zakaj bi posegali po materialnih stvareh, ki same po sebi nimajo vrednosti, če se lahko v pristnih odnosih dotaknemo duše drug drugega.“

Kako praznovati decembrske praznike čim lepše?

Preprosto tako, da se sami pri sebi odločimo, kakšne praznike si želimo. Morda se sliši kar preveč preprosto, a tako tudi je, saj imamo v sebi veliko močnejše mehanizme, kot si mislimo. Če gremo s pozitivnimi pričakovanji v proste dni in si napolnimo dušo z bližino nam ljubih, to najbolj nahrani in osrečuje. Če pa smo že vnaprej naveličani, kaj nam je tega treba, in če v vsaki stvari iščemo negativno, potem tako tudi bo. Ljudje smo umetniki v tem, da v vsako stvar preslikamo naš notranji svet. Če je v vas veliko nezadovoljstva, boste tako dojemali tudi vse okoli vas – na srečo gre tudi obratno. Velikokrat se kdo obregne, da je enostavno samo govoriti, jaz pa pravim, da je res lahko govoriti, veliko težje pa je v sebi nekaj spremeniti. Zato si lahko vse skupaj vzamemo kot začetek nečesa novega. Ne smemo pozabiti, da se imamo lahko lepo na najpreprostejši način.

„Za začetek lahko naredimo prvi korak že s tem, da se osredotočimo na to, kar imamo in ne tisto, česar nimamo. Bodimo hvaležni za vse priložnosti, ki so nam bile v tem letu dane in za vse, kar smo ustvarili. Tako se lahko z večjim optimizmom zazremo v novo leto, ki je pred nami. “

Kako se po praznikih izogniti praznini, ki nastopi?

Če malce karikiramo, lahko rečemo, da december vsako leto nastopi prej – v duhu materializma se začne že konec oktobra, ko na policah zagledamo prve novoletne okraske. In predstavljajte si, da smo skoraj dva meseca napolnjeni s pričakovanji nečesa, kar potem mine v eni noči. Kot bi živeli v umetno ustvarjeni navidezni pravljici, ki začasno zbriše vse skrbi. Prvi januarski dan pa velikokrat prinese le sivino in trd padec v nov začetek. Obrnemo nov list in začnemo znova. In takrat se pri nekaterih ljudeh najbolj izrazi praznina. A ni treba, da je tako. Vso to intenzivno dogajanje v nas samih in okolici lahko umirimo s tem, da smo zmerni v vsem, kar počnemo, da poiščemo to, v kar verjamemo in tako lahko tudi na januar gledamo kot na mesec, ki je vstopnica v novo, uspešno, izpopolnjujoče leto.

„Bližina in dati človeku vedeti, da ima v našem življenju posebno vlogo, je nekaj najbolj dragocenega. Noben decembrski kič ne more razvrednotiti tistega posebnega ‘prostora’, ki se oblikuje v pristnih odnosih. In ravno ti v nas vedno znova prižigajo lučko, tudi ko tiste na ulicah že zdavnaj ugasnejo.“

Članek je bil objavljen na spletni strani vizita.si: http://vizita.si/clanek/dusevnost/odnosi-so-najvecja-carobnost-blizina-najlepse-darilo.html

Vaše življenje je odsev vas samih …

05 Nov
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

V kakšnem odnosu ste sami s seboj najlažje ocenite tako, da se preprosto vprašate, kako ste zadovoljni z življenjem? Imate osrečujoč partnerski odnos? Ste obkroženi z ljudmi, ki vas podpirajo, motivirajo in vzpodbujajo? Sledite svojim ciljem in sanjam in vedno znova ustvarjate nove?

Zakaj je slednje sploh pomembno? Ker je zunanji svet (naše življenje) v veliki meri odraz nas samih. To kar smo, to dobimo. Če ste s seboj nezadovoljni, se bo to odsevalo tudi v vašem vsakdanu – bodisi v medosebnih odnosih ali na profesionalnem področju. Zatorej – če želimo živeti zadovoljujoče (kar si seveda tudi zaslužimo), potem moramo takšno življenje tudi ustvariti. Začenši pri sebi. Iskanje sreče zunaj sebe nikoli ne obrodi sadov, saj je običajno takšno stanje le trenutno. Npr. upamo, da bomo končno srečni, ko bomo našli partnerja, ki bo osmislil naš vsakdan … ko bomo imeli višjo plačo … ko bomo shujšali … ko bomo zanosili itd. A to se največkrat ne zgodi, saj je trenutna sreča – ali bolje zadovoljstvo, le površinska in žal kratkega roka. Trenutnemu navalu navidezne sreče, običajno spet sledi faza padca navzdol … in zopet se zavrtimo v začaranem krogu nenehnega hlepenja po nečem navidez nedosegljivem.

Knjige za osebno rast ne sežejo tako globoko, kot lahko seže dobra terapija.

Racept za zadovoljstvo je torej samo in zgolj v nas samih. Znan pregovor pravi, da nas nihče ne bo imel rad, če ne bomo najprej imeli radi same sebe. In prav tu se skriva bistvo. Kako se naučiti imeti rad? Kako se sprejeti v vsej polnosti? Kako doseči tisto stopnjo, ko smo toliko zadovoljni s seboj in hkrati pomirjeni z vsem, kar smo, da to projiciramo tudi v zunanji svet?

  1. Preteklost kot ledena gora: Znebite se navlake preteklosti. Včasih se sliši obrabljeno, a velikokrat so ravno odnosi iz preteklosti tisti, ki na nas močno (nezavedno) vplivajo. Pomembno je, da se dokopljemo do vsega tistega, kar zavedno ali ne vpliva na nas, saj bomo samo na takšen način preokvirili trenutne in prihodnje odnose. Včasih se na terapiji zgodi, da je nekdo popolnoma prepričan, da je osvobojen vsega, da je predelal vse tisto, kar po njegovem mnenju vpliva nanj, kasneje pa se izkaže, da ima še kar nekaj bremen, za katere sploh ni vedel.
  2. Je predelava čustev res tako pomembna? Da in še enkrat da. Če v sebi npr. nosite velik nahrbtnik jeze ali pa ste že od vedno žalostni in pasivni, je zelo pomembno, da se vseh teh konstruktov, ki ste si jih ustvarili na osnovi najzgodnejših odnosov, rešite. Kako? Najlažje s pomočjo terapevta, ki vas korak za korakom, nežno vodi skozi celoten proces. Včasih ni najlažje, saj se soočimo tudi z manj lepimi stvarmi, a je na koncu še kako vredno.

Vsebine se skrivajo globoko v nas, zato je potrebno kar nekaj dela na sebi, da se dokopljemo do njih, jih ozavestimo, naslovimo, predelamo in gremo lažji naprej.

Kdaj na pot iskanja sebe?

  • Ko se venomer izgubljamo v zlorabljajočih in izčrpavajočih intimnih odnosih,
  • ko venomer skačemo iz zveze v novo nefunkcionalno zvezo,
  • ko ugotovimo, da ne obvladujemo več svojega vsakdana,
  • ko opažamo, da smo venomer nezadovoljni s seboj ali okolico,
  • ko življenje dojemamo kot sivo, sebe pa prazne,
  • ko se sprašujemo: ‘Zakaj spet jaz? Bom kdaj srečen/a? Si res to zaslužim?

Torej, ste zadovoljni s svojim življenjem? In še pomembnejše vprašanje – kaj ste pripravljeni narediti, da bi bili končno zadovoljni, mirni, srečni?

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije
Doktorska kandidatka
NLP Coach

pišite mi na: anja@emosens.si

Zakaj knjiga 50 odtenkov sive buri duhove?

27 Jul
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Velikokrat naletimo na razprave o knjigi 50 odtenkov sive in žensko navdušenje nad  glavnim protagonistom. A zakaj je Christian Grey tako priljubljen? Je posredi njegova moč, vpliv ali njegova navidezna praznina, v katero lahko projiciramo svoje fantazije in predstave, kar nam omogoči, da si lahko njegovo osebnost oblikujemo po svojih željah.

Prav na to temo objavljam vprašanje bralke priloge Ona, ki jo je mučilo vprašanje povezano s tematiko knjige.

Zdravo, oglašam se vam kar s poletnega dopusta, s knjigo v roki, ki mi ne da miru. Sprva sem se je otepala, saj me je bilo, iskreno povedano, sprva sram njene izposoje. Govori o razmerju kjer imata glavna akterja odnos v katerem se v spolnosti telesno mučita – no, mučenje je bolj enostransko (50 odtenkov sive). Ko sem brskala po internetu sem prebrala na forumu, da je glavni akter bolnik in da to kar počne ni normalno. Kar mi pri vsem tem ne da miru so določene vzporednice, ki jih opažam pri sebi. Nekaj let nazaj (z možem sva poročena 20 let), si je mož zaželel v postelji malce popestritve in to na podoben način kot opisuje knjiga. Poudarila bi, da seveda ne gre v takšne skrajnosti, kot opisuje knjiga, ga pa navdušuje malce ‘poredno’ obnašanje. Sama nimam nič proti temu, saj je vse (vsaj mislim) v mejah normale in priznati moram, da je bila kar dobrodošla sprememba pri nama. Drugače imava precej odkrit odnos in kar uspešno jadrava skozi zakonski jarem. Mi je pa knjiga dala misliti, ali je normalno to kar počneva.

Marjana

Pozdravljeni, Marjana, in hvala za zanimivo vprašanje. Velikokrat nas knjige popeljejo v čisto drugo dimenzijo, vsebina pa vzbudi marsikatero vprašanje. Včasih se nas tako dotakne, da jočemo, se jezimo, nemalokrat pa se z glavnimi liki tudi precej poistovetimo. Knjiga ki jo berete, je pravi svetovni hit, ob katerem je predvsem ženski spol pokazal neverjetno navdušenje. A čemu? Ker je zgodba odločno odstrnila tančico ‘prepovedanega’? Ker so se ženske poistovetile z glavno akterko? Ker je glavni lik tako zelo osebnostno ‘prazen’, da vanj lahko bralke projicirajo svoje želje in fantazije? Morda zato, ker je posredi moč in vpliv, kar je mnogim neizmerno privlačno? Knjiga vas je prav iz tega vidika očarala, a ko vlečete vzporednice z vašim možem in akterjem v knjigi, je potrebno vedeti, da gre v knjigi za osebnostno razbolelega človeka, ki so ga travme iz otroštva tako zelo zaznamovale, da ni sposoben skleniti zdravega partnerskega odnosa. Bližino in odnos z žensko – ki jo vidi in doživlja le skozi telesnost – vzpostavlja le skozi sprevrženo spolnost, vse skupaj pa se vrti okoli igre moči, dominance in razvrednotenja. Gre torej za patologijo, ki ni primerljiva z običajnimi, a raznolikimi spolnimi praksami, ki se jih poslužujejo pari. Že sami ste omenili, da gre pri vama z možem za občasno popestritev spolnega življenja, ki sta jo uvedla šele zadnja leta in nikakor za potrebo, ki je sad zlorabe in brez katere ne bi zmogla vzpostaviti stika. To pa je ključna razlika med vsebino knjige, ki je globlje pogledano pripoved o otroški travmi glavnega protagonista in seveda dekletu z nizko samopodobo. A skozi celotno trilogijo lahko vidimo, da oba v odnosu predelata svoje travme in zaživita srečno življenje … Kar brez skrbi, z možem še naprej tako uspešno jadrajta v zakonu in lepo nadaljevanje poletja želim.

**vsebina je bila objavljena v prilogi ONA

Januarski dnevi odprtih vrat

16 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev
Vabljeni na dneve odprtih vrat

Vabljeni na dneve odprtih vrat

DNEVA ODPRTIH VRAT IN MREŽENJA bosta potekala 25. in 26.1. 2017 med 17. in 21. uro.

Januar je idealen mesec za uresničitev vsega, kar smo si v novem letu zastavili. Vsi tisti, ki razmišljate o vključitvi v terapevstki proces ali svetovanje, imate možnost brezplačnega 30 minutnega obiska. Srečanje je namenjeno prvemu stiku, predstavitvi načina dela in tistemu najpomembnejšemu – občutku, kako vse skupaj sploh izgleda.*

Vsak obisk je individualen, zato so potrebne predhodne rezervacije na anja@emosens.si ali pa na številki 040 614 237 pustite sms sporočilo z uro, ki vam najbolj ustreza.

Dobimo se na Fajfarjevi 33 v Ljubljani (Vič).

Najbo leto 2017 vaše leto!

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije
NLP coach

*srečanje ni namenjeno brezplačnemu svetovanju, ampak prvemu stiku in predstavitvi načina dela

10 znakov, da partnerski odnos umira

01 Sep
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-1006616 (1)1. Izogibata se pogovorom o prihodnosti: V začetku partnerske zveze in tudi kasneje, če je odnos zdrav in osrečujoč, je skupno načrtovanje prihodnosti nekaj lepega in vznemirljivega. Ko pa se v odnosu začnemo počutiti negotove in smo v dvomih, ali si sploh želimo skupnega življenja, so pogovori o prihodnosti težka tema, ki se je običajno raje izogibamo.

2. Nerazrešeni konflikti: Nesoglasja so v partnerski zvezi nekaj običajnega. Konstruktiven način komunikacije in sprejemanje kompromisov omogoča, da jih, skupaj z vsemi konflikti in razlikami vred, presežemo. Če pa sta partnerja vkopana v nefunkcionalen vzorec razreševanja težav, ki ne preseže njihovega vzroka, se težave lahko vlečejo v neskončnost. Izgubimo se v začarenem krogu iskanja krivca, pasivne agresije …

3. Ko komunikacija postane obveza: V prvih letih partnerskega odnosa, zlasti na začetku, se s partnerjem pogovarjamo veliko. O njem si želimo vedeti vse, kar se vedeti da. Delimo vse o sebi in načrtujemo prihodnost. Ko začne razmerje bledeti, se komunikacija manjša – velikokrat postane omejena le na rutinske stvari, ki se tičejo službe, doma in obveznosti. Pogovorov o čutenjih, odnosu ni več. Postajamo vse bolj oddaljeni.

4. Več je negativnih kot pozitivnih spominov na skupno preteklost: Negativni občutki, ki so v nas, močno vplivajo na naše dojemanje oz. doživljanje nekega dogodka, osebe, situacije. Enako se dogaja v odnosu. Ko v partnerstvu postanemo nezadovoljni, ko preživljamo težko obdobje, potem je lahko tudi naše dojemanje in spominjanje preteklosti popačeno. Težave, ki jih nekoč nismo doživljali kot take, postanejo vir jeze in kofliktov. Dejanja, ki smo jih v preteklosti dojemali kot ljubeča, danes lahko doživljamo popolnomo nasprotno.

5. Drugi pari vam zbujajo ljubosumje: Videti par, ki ima ljubeč odnos, poln nežnosti in razumevanja, je za nekoga, ki hrepeni po takšnem odnosu in ga partner obenem zavrača, lahko zelo boleče. Zbudi občutke ljubosumja, žalosti, osamljenosti, tudi zavrženosti. Ravno ti občutki so dober pokazatelj kontrasta med srečnim in neosrečujočim odnosom.

6. Strasti in intimnosti (skoraj) ni več: Običajno je, da se z leti spolnost zmanjšuje, bodisi zaradi obveznosti, službe, otrok, družinskih stvari. A ko pride to te mere, da spolnosti tudi po več let ni več, se je treba vprašati, kaj je razlog in kakšen je smisel vsega. Seveda pa je vprašanje tudi to, koliko spolnost partenerjema sploh pomeni.

7. Prioritete so se vama spremenile: V partnerstvu je idealna vzajemna rast in razvoj, ki omogoča kakovosten partnerski odnos. Ker pa življenje ni konstanta, saj prinese vzpone in padce, izzive in še mnogo drugega, temu velikokrat ni tako. Partnerja lahko rasteta vsak v svojo smer, interesi postajajo drugačni, pojavi se odtujenost. Je pa res tudi to, da se nam z leti prioritete spreminjajo in če se te močno razlikujejo od partnerjevih, odnos nima več skupnega cilja in se običajno konča.

8. Za odnos ni več zanimanja: Ko ne uživate več v partnerjevi družbi, ne vlagate več v odnos in se ob partnerju ne počutite več prijetno, je to znak, da je odnos v krizi. Morda se se v današnjem tempu življenja odtujila in je še vedno možnost povratka. A če se partnerja ne spoštujeta več, ne vlagata več v skupen čas, niti ne kažeta zanimanja drug za drugega, je to znak, da je zveza razpadla.

9. Opazovati začnete osebe nasprotnega spola, ali pa ste se celo zaljubili: Ko se počutimo ljubljene in zadovoljne, nimamo potrebe po iskanju pozornosti oseb nasprotnega spola. Znak za alarm se pojavi, ko začnemo z očitnim flirtanjem ali celo konkretnim iskanjem druge osebe (različni portali …).

10. Glavni razlog za ohranitev odnosa ni ljubezen: Če vztrajate v odnosu zaradi vsega drugega, le zaradi ljubezni ne, potem se je vaš odnos najverjetneje že končal. Veliko jih vztraja v odnosu zaradi določenih koristi – finančna odvisnost, ugodno in lagodno življenje; pa tudi zaradi strahu pred novim začetkom. Takšno življenje pa kmalu postane prazno, depresivno, brez pravega cilja …

loverules

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije

NLP coach

VIZITA: 10 mitov o partnerstvu in ljubezni

25 Maj
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Ljudje že od nekdaj idealiziramo ljubezen in vse, kar je z njo povezano. Radi verjemamo, da nekje obstaja tista prava, ki bo dala našemu življenju smisel. Disneyeve pravljice so odličen primer naših sanjarenj in romantičnih predstav o odnosih, a da se resnično dokopljemo do osrečujočega partnerskega odnosa, se moramo najprej spoprijeti z realnostjo, doživeti nekaj življenjskih lekcij, predvsem pa moramo najprej spoznati sebe. In kaj v ljubezni je resnica in kaj mit?

 

  1. Za uspešno partnerstvo je dovolj že močna ljubezen enega partnerja

ID-100386384(1)Partnerski odnos je živ organizem, ki vedno vključuje dve osebi. Oba imata za sabo svojo življenjsko zgodbo in izkušnje, izvirno družino, ki ju je oblikovala, pa tudi svoje strahove, omejitve, vzorce, ki jih odigravata v odnosu. Da odnos živi in tudi preživi je potrebna predvsem želja in angažiranost obeh, ki se trudita v odnos vlagati. Nikakor ni dovolj, da se na vse pretege trudi le eden, drugi pa tega sploh ne opazi, ali pa mu čisto nič ne pomeni in razmišlja le o koncu zveze. Samo eden žal ne more ohraniti odnosa, če se drugi odloči, da si zveze ne želi več. Za osrečujoč odnos sta vedno potrebna dva, ki se zanj vsak na svoj način trudita – enkrat eden, drugič drugi. Kot velikokrat poudarim, je odnos podoben veslanju v čolnu, če vesla le eden, se bo čoln vrtel v krogu.

  1. Če sta se moja starša celo življenje kregala in na koncu ločila, to verjetno čaka tudi mene

Nekateri posamezniki si zaradi neuspelega zakona svojih staršev sploh ne upajo spustiti v partnerske odnose. Ustvarijo si obrambni mehanizem: ‘Moja starša nista bila srečna, tudi jaz ne bom‘, kar pomeni le strah pred intimo, ranjenostjo in tem, da bi se v polnosti predali drugemu. Res je, da iz izvirnih družin prinesete določene modele vedenja in čustvovanja, ki jih lahko odigravate v svojih odnosih, a to ne pomeni, da čaka tudi vas neuspel zakon. Če sta vaša starša bežala pred težavami, se vi pogumno soočite z njimi, če se nista znala pogovarjati, se vi naučite dobre komunikacije in če sta se bala ljubezni, ji pojdite vi naproti. Najslabše je, da si v odnosih ustvarimo ograde zaradi slabih izkušenj preteklih generaciji.

  1. Včasih je bolje, da konflikte ‘pometemo pod preprogo’

Vsi vemo, kako lahko neizrečene besede vplivajo na nas, kajne? Ljudje smo organska bitja, kar pomeni, da stvari čutimo s telesom. Tudi, če so konflikti, napetost, nezadovoljstvo neizrečeni, to pomeni, da jih v odnosu še vedno čutimo. Z ignoriranjem problematičnih tem ne rešimo ničesar, kvečjemu stvari slabšamo, saj se skozi čas kopičijo, dokler ob nekem problematičnem dejavniku ne izbruhnejo v še hujši obliki. Odprta komunikacija o občutkih je tako za kakovosten odnos nujna.

  1. Najpomembnejša je v odnosu dobra komunikacija

Marsikateri par reče: ‘Pa saj se veliko pogovarjava!‘ A pogovarjanje ne pomeni tudi dobre komunikacije. Eno je, če se dva po napornem dnevu pogovarjata o odnosih v službi, prihodnosti otroka, bližajočem se pikniku, na drugi strani pa se recimo izogibata pogovorom o svojih željah, pričakovanjih, občutkih v odnosu, načrtovanju prihodnosti. Dobra komunikacija je vedno obojestranska, pri čemer je pomembno tako izražati, kot tudi slišati izrečeno; začutiti partnerja in ga poskusiti razumeti.ID-100227465

  1. Najbolje je, da si partnerja iščemo po svojih željah in pričakovanjih in od tega ne odstopamo

Prav je, da vemo, kaj od odnosa pričakujemo. A izbirati svojega potencialnega partnerja na osnovi številnih alinej ni ravno modra ideja. Ljudje smo živa bitja in ne roboti, pri katerih enostavno odkljukamo tiste značilnosti, ki so nam po godu in ki jih pričakujemo. Iskati svojega bodočega partnerja na silo, kot bi imeli pred sabo življenjski projekt še nikoli ni obrodilo sadov. V življenju vse pride ob svojem času in manj kot se za nekaj trudimo in pustimo življenju svojo pot, bolj nas to nagradi z lepim. Tudi partner bo prišel, takrat ko boste na to pripravljeni.

  1. Partnerja ne smemo razvaditi s presenečenji in romantiko

Predvsem iz moških ust je velikokrat slišati mnenje, da tako kot žensko navadiš oz. razvadiš na začetku, takšna bodo njena pričakovanja tudi v prihodnje. A izjava je malce krivična, saj v zdravem partnerskem odnosu bolj težko govorimo o tem, da lahko nekoga razvadimo. Če v odnosu čutiš, da bi želel osebi nekaj podariti, jo presenetiti, ni v tem nič slabega, kvečjemu je to začimba vajini ljubezni. Če pa se moramo ukvarjamo s tem, ali bomo morebiti svojega partnerja z lepo gesto razvadili – zakaj smo sploh z njim?

  1. V dolgotrajnem razmerju me partner razume ‘brez besed’ – ve kaj mislim in čutim

Čeprav si včasih želimo, da bi nas drugi razumeli brez besed, pa to enostavno ne gre. Ljudje imamo to možnost, da svoje občutke, doživljanje, razmišljanja, lahko ubesedimo in se s tem povežemo z drugim. Seveda je res, da se v dolgotrajnih razmerjih dva poznata veliko bolje kot v začetku odnosa, a to ne pomeni, da znata brati misli drug drugemu. Osrečujoč partnerski odnos je vedno povezan z dobro komunikacijo, kar pomeni poslušanjem in slišanjem ter izražanjem svojih potreb in želja.

  1. Otrok v odnosu vedno reši vse težave in poglobi ljubezen

Prihod otroka zahteva v odnosu svoj čustven prostor, kar pomeni, da tukaj nista več le partnerja, ampak novo bitje s svojimi potrebami, ki povzroči v odnosu popoln preobrat. Če sta se partnerja že prej soočala s konflikti, nerazmevanjem, potem je zelo možno, da bo s prihodom otroka še težje – pomanjkanje časa, neprespanost, reguliranje otorokovih potreb … kar naenkrat je odnos na drugem mestu, kar na že obstoječe konflikte doda še nove. Zato je zmotno pričakovati, da bo otrok težave rešil – običajno je nasprotno, lahko jih celo poglobi.ID-100106673

  1. Če imaš zadovoljujoč partnerski odnos, ne potrebuješ v življenju ničesar več

Osrečujoč partnerski odnos, v katerem se počutimo varne, srečne, ljubljene, močno vpliva na kakovost življenja v celoti, saj nas navdihuje in vzpodbuja tudi na ostalih področjih v življenju. Zmotno pa je prepričanje, da poleg partnerja v življenju ne potrebujemo ničesar več, saj na ta način na partnerja vršimo nenehen pritisk, se izoliramo od družbe in okolja, kar na odnos ne vpliva vzpodbudno. Oba partnerja sta še vedno samostojni osebi, ne pa ‘zapornika’ drug drugega, ki se v odnosu izgubita in postaneta soodvisna. Ohranjanje svojih interesov, stikov s prijatelji in v prvi vrsti sebe, je v odnosu nujno.

10. Če moram na partnersko terapijo, to pomeni, da odnos resnično razpada

Partnerska terapija že dolgo ni več namenjena le zakoncem ali parom v krizi, temveč tudi tistim, ki si želijo spoznati globine svojega odnosa. S pomočjo neodvisne osebe je veliko lažje odkrivati nezavedne vzorce in predelovati tiste vsebine, o katerih se običajno ne govori ali pa nismo niti vedeli, da so v nas.

Vse kar potrebuješ, je ljubezen

Disneyeve pravljice imajo sporočilo, da ljubezen premaga vse. A vse pravljice se običajno končajo v fazi zaljubljenosti, ko se odnos šele pričenja, življenje pa prinese nove zgodbe. Partnerski odnos je zavestna odločitev, ki ji dela družbo razumevanje in zaupanje, velika mera kompromisov, ter veliko mera tiste nedoumljive začimbe, ki se ji reče ljubezen.

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije

objavljeno na: http://vizita.si/clanek/dusevnost/10-mitov-o-partnerstvu-in-ljubezni.html

 

 

Besni nasmeh: Prepoznajte pasivno agresivno vedenje

02 Maj
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

pasiveagresiveKot že samo ime pove, je pasivna agresija izražanje jeze na prikrit, a agresiven način. Zakaj? Ker ima pasivno agresivni globoko v sebi skrite velike občutke nevrednosti in negotovosti vase, mora to na nek način sprojicirati na druge. Tako se počuti bolj vreden in pomembnejši od drugih.

Pasivnost – asertivnost – agresivnost

1. pasivna oseba: v kritičnih primerih se običajno ne sooči z drugimi, ne izrazi svojega mnenja, raje je tiho, v ozadju in upa, da se bodo stvari uredile same od sebe, ali da jih bo namesto nje uredil kdo drug
2. asertivna oseba: uspešno vijuga med pasivnostjo in agresivnostjjo – razume svoje potrebe in potrebe drugih, v kritičnih primerih prevzame pobudo in se pogovori o nastali situaciji
3. agresivna oseba: hlepi po ‘moči’ nad drugimi in je precej vase usmerjena, potrebe in mnenja drugih je ne zanimajo, do svojega cilja je pripravljena iti preko vseh

Prepoznavanje pasivno agresivnega vedenja:

1. Zbujanje krivde: Neupravičeno zbujanje krivde. Ciljanje na čustva drugega, ki je ‘odgovoren’ za mojo srečo in uspeh. Zakaj? Vzpodbujanje čustvene slabosti in ranljivosti drugega, manipulacija.
2. Agresivni humor: Sarkazem, draženje. Prikrito sovraštvo zakrito s šalo – običajno ji sledi: ‘saj se samo šalim’. Zakaj? Humor je lahko sredstvo, ki služi za poniževanje, razvrednostenje, zmanjševanja dostojanstva, verodostojnosti drugih.
3. Relacijska (odnosna) sovražnost: Tišina, ignoriranje, zanemarjanje in izključevanje drugega. Zakaj? Kaznovanje in ciljno ustvarjanje negativnega ozračja, da drugega spravimo v negotovost.
5. Psihološke manipulacije: Laganje. Iskanje izgovorov. Dvoličnost. Izzivanje. Negativna presenečenja. Obtoževanje in zbujanje krivde. Pretiravanja, podcenjevanje in pristranskost. Zakaj? Ustvarjanje spletk, zavajanje, maščevanje in izogibanje odgovornostim.
6. Verbalna agresija: Obrekovanje. Nenehno kritiziranje in negativna nastrojenost. Razvrednotenje vsega, kar pove, doživi, čuti in misli drugi. Naslavljanje odraslih infantilno (kot otroke).
7. Zavlačevanje: pozabljanje, prikrivanje dejstev in ali informacij. Prelomljene obljube. Zakaj? Izogibanje odgovornostim, dolžnostim in obveznostim. Ohranjanje moči in namerno blokiranje uspeha drugega.keep-calm-and-don-t-angry-smile

Kaj se skriva pod pasivno agresivnim vedenjem? Izogibanje konfliktom, želja po večji avtoritativnosti in suverenosti, strah pred zavrnjenostjo in kritiko, strah pred nevrednostjo v očeh drugih.

Razlogi za pasivno agresivno vedenje:

Pasivno izražanje jeze je na nek način zelo priročno, če se s tem čustvom ne znamo ali zmoremo soočiti. Kaj je lažjega kot to, da nekoga ignoriramo, mu vzbudimo krivdo, ali zapakiramo jezo v šalo. A dejstvo je, da s tem ne rešimo ničesar, kvečjemu vzdržujemo in gojimo nefunkcionalne odnose. Pomembno je vedeti, od kje takšno vedenje izvira. Velikokrat je namreč izražanje negativih čustev povezano z otroštvom in vzgojo. Tako kot npr. žalost, veselje, strah je tudi jeza eno izmed običajnih čustev. V nekaterih družinah je jeza prepovedana in je otrok ‘ne sme’ čutiti zato jo potlači, kar pa še ne pomeni, da je ne čuti več. Z zmotnim mišljenjem, da jeze ne sme izraziti odkrito, bo v odraslosti našel drugačne, alternativne metode v obliki pasivne agresije.

Iskanje krivca v odnosu

24 Apr
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-100324696Začetki partnerskih razmerjih so običajno posuti z ‘rožicami’, pod vplivom neverjetnih vzgibov privlačnosti in ljubezni imamo občutek, da je naš odnos nekaj posebnega, da tako intenzivno ne čustvuje nihče in da bo takšno stanje trajalo za vedno. Faza zaljubljenosti in privlačnosti še ni odnos v pravem pomenu besede – odnos se razvije kasneje na podlagi zavestne odločitve obeh partnerjev. Dejstvo pa je, da imamo v sebi zapisane tudi ‘boleče spomine’ in čeprav se jih morda niti ne zavedamo, je prav  partner tisti, ki nam jih bo čez čas v odnosu ponovno prebudil. Prebujanje bolečih spominov pa je seveda povezano tudi z obrambnimi mehanizmi, ki so v nas.

Kdo je kriv za neosrečujoč odnos?

a.) V odnosih je iskanje krivca nekaj običajnega. “Ti si kriv, da sem nesrečen/a!” “Poglej, kako se obnašaš, nemogoče je s teboj!” “Sploh nimaš več časa zame, samo še sam/a hodiš okoli!” Za odnos sta vedno potrebna dva in oba partnerja prineseta s seboj vso zgodovino, primarni odnos z mamo in očetom, boleče spomine, težke občutke, obrambne mehanizme, ki pa se v odnosu prebudijo. Iskanje krivca, nenehno obtoževanje in težke besede pa partnerja še bolj oddaljijo. Občutek varnosti, ki bi moral biti temeljni del odnosa, je tako vedno manjši.

b.) Običajno je tako, da eden od partnerjev začuti pomanjkanje občutka čustvene povezanosti in s tem varnosti, saj od partnerja ne dobi čustvenega odziva. Navadno se eden počuti spregledan, zavržen in drugega doživlja kot hladnega, distanciranega, neaktivnega. Od partnerja tako prvi zahteva konkreten odziv, drugi pa se umakne in zapre vase.

c.) Če traja zgoraj omenjena distanca v odnosu dlje časa, partnerja postopoma otopita. Osnovne potrebe po  varnosti, ljubljenosti, povezanosti tako potlačita, čustva pa ‘zamrzneta’. Oddaljita se eden od drugega in pogovorov o ‘njima’ ni več. Včasih na zunaj morda lahko izgleda kot da se partnerja pogovarjata, sta še vedno povezana, a bistvo je, da se ne pogovarjata več o odnosu, čustvih, tem, kaj čutita, kaj si z določenimi besedami in dejanji prebujata … Ker je bolečina v njima prevelika se oba zavarujeta z obrambnim mehanizmom in se tako oddaljita in potlačita svoje potrebe – hrepenenje pa v njima še vedno ostaja.

ID-100341791

V odnosu krivcev ni, je le dinamika obeh partnerjev, ki si sčasoma vzbudita boleče spomine in se obdata z obrambnimi mehanizmi, ki jih ne znata preseči in si priti naproti.

V odnosu ne morete biti prezahtevni

Ljudje smo bitja odnosov – hrepenimo po odnosu z drugim, po občutkih pripadnosti, varnosti, ljubljenosti, povezanosti. Če se med dvema odvijajo nenehni konflikti, bežanje iz odnosa in na drugi strani stremenje po njem, ni drugega kot to, da eden od partnerjev tvega ranljivost in se drugemu približa in s tem začne zopet vzpostavljati čustveno vez. Seveda pa ni dovolj le aktivacija enega partnerja, tudi drugi se mora na njegovo ranljivost odzvati. Če se ne, zopet pride do zgoraj omenjenega mehanizma – zahteve po bližini in posledičen umik, kar vodi do začaranega kroga nezadovoljstva.

Krivično je, da si zaradi vzorcev iz otroštva, nerazrešenih odnos s starši in veliko prtljago bolečine, partnerja ne dovolita in ne zmoreta zaživeti tako, kot si zaslužita.

Čustvene zlorabe-tihi ubijalci

14 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

zlorabaO čustvenih zlorabah velikokrat slišimo prav v zvezi z partnerskimi odnosi in za razliko od fizičnih zlorab se čustvene veliko težje prepozna – še več, zlorabljeni velikokrat sploh ne ve, da je v zlorabljajočem odnosu, kar ima lahko na daljši rok velike posledice. V svojem jedru čustvene zlorabe vedno znova preigravajo težke občutke sramu, globoke žalosti, nevrednosti, zavrženosti, razvrednotenja, strahu

čustvena zloraba = ponavljajoči dogodki, kjer je vključeno žaljenje, grožnje, poniževanje, nadziranje, zbujanje občutka krivde, izolacija, kaznovanje, zanemarjanje, izsiljevanje …

Projekcija – pri čustvenih zlorabah je prav projekcija tisti proces, kjer oseba (zlorabljajoči) svoje nesprejemljive občutke prezrcali na drugega in se jih s tem ‘reši’. Primer: oseba, ki ima občutek manjvrednosti, neprestano obtožuje druge, da so nesposobni, nekompetentni … Oseba, ki je obremenjena svojo slabo telesno samopodobo, bo pri drugih neehno iskala vizualne napake. Se pravi da posameznik, vse tisto, kar ga pri sebi (zavedno ali nezavedno) moti, projicira na drugega.
Cilj projekcije je, da oseba vso odgovornost in krivdo prenese na drugega, žrtve pa se pri tem ne zavedajo, da težki občutki, s katerimi se soočajo, niso del njih.

Primeri čustvene zlorabe:

*kaznovanje s tišino, ignoriranje
*čustveno izsiljevanje, dominacija, kontrola
*manipulacija z besedami in dejanji
*degradiranje, kritiziranje, obsojanje, poniževanje
*neracionalna jeza/bes

z2

Čustvena zloraba vpliva na posameznika zelo kvarno, saj ta korak za korakom izgublja zaupanje vase in v druge.  Na dolgi rok lahko privede tudi do tesnobnih občutij, napadov panike, motenj razpoloženja (depresij).

Žrtev velikokrat sploh nima občutka oz. ne ve, da je v čustveno zlorabljajočem odnosu. Pogostokrat celo zanika ali minimalizira zlorabljajoč odnos, da se lažje sooči s stresom in predela težke občutke. Prvi korak za posameznike, ki so v zlorabljajočem odnosu je sploh prepoznava takšnega odnosa, sledi postavljanje svojih potreb na prvo mesto, postavljanje razmejitev do zlorabljajočega partnerja in zavedanja, da niso krivi. Dejstvo je, da dolgotrajno vztrajanje v takšnem odnosu zabriše resnične občutke in žrtev velikokrat misli, da je z njo gotovo nekaj narobe. Gre za nevidno ‘pranje možganov’, kjer žrtev izgubi občutek zase.

“The only person that deserves a special place in your life is someone that never made you feel like you were an option in theirs.”
― Shannon L. Alder

 

Kaj je Genogram?

15 Nov
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

lynn_exGenogram je grafični prikaz družinskega drevesa, ki vsebuje podrobne podatke o razmerjih med posameznimi družinskimi člani – z drugimi besedami, gre za večgeneracijski diagram, ki prikazuje relacijske vezi. Terapevtu in klientu omogoča  hitro prepoznavanje in razumevanje različnih vzorcev v družinski zgodovini, ki bi lahko imeli vpliv na klientovo trenutno stanje. Na pregleden način odseva stanje (nefunkcionalnih) medosebnih medgeneracijskih odnosov oz. družinsko dinamiko klienta.

SampleGenogram

Primer genograma družine, kjer je prisotno nasilje, ločitve in mnogi drugi nefunkcionalni vzorci.

Genogram vsebuje veliko informacij o določeni družini: osnovne podatke kot so ime, spol, datum rojstva in datum smrti vsakega posameznika. Dodatni podatki vključujejo izobrazbo, poklic, pomembne (prelomne) življenjske dogodke, kronične bolezni, naravo čustvenih in socialnih odnosov. Za analizo določene družine pa so najpomembnejše informacije o motnjah, ki so prisotne v družini: alkoholizem, ločitve, zasvojenosti, depresije, bolezni, zlorabljajoča vedenja, ‘trikotniški’ odnosi, odcepitve od družine …

V terapevtskem procesu se genogram uporablja kot dodatna pomoč za oceno oz. identifikacijo problematičnih vzorcev in odnosov, ki se pojavljajo v določeni družini skozi generacije.

Page 1 of 212