osebnostna rast

VIZITA: Odnosi so največja čarobnost, bližina najlepše darilo

18 Dec
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Manično nakupovanje, bleščavi dogodki in pričakovanje nečesa velikega. Vse, kar se dogaja v decembru, je izjemno intenzivno za vse naše čute, zlasti čustvovanje, zato se v januarju lahko pojavi toliko večja praznina. Kaj je lahko največje darilo in kaj je tisto, kar v resnici zares šteje, smo se pogovarjali s spec. zakonske in družinske terapije Anjo Kovačič.

Spet smo v mesecu, ko nakupujemo darila, a zdi se, da postaja to vedno bolj v ospredju. So darila res potrebna, in če že, kaj podariti?

Seveda je vse odvisno od tega, kako si predstavljamo besedo darilo. Če jo skušamo razvrednotiti, je to v pisan celofan zavita stvar, ki je sama sebi namen in jo podarimo le zato, da nekaj damo. Če pa jemljemo darilo kot nekaj neotipljivega, ga lahko imenujemo tudi odnos, ki navdihuje, daje upanje in zbližuje … Ker pa vemo, da se danes zaradi različnih razlogov obdarovanju ne moremo popolnoma izogniti, lahko razmišljamo v smeri, da podarimo doživetje ali nekaj, kar je odraz nas samih ali obdarovanca.

 „Obdarovanje, pisanje božičnih voščilnic in okraševanje, predstavlja le okvir decembrskemu času, a bistvo je v tem, kaj v ta čas umestimo, kako ga napolnimo in kaj storimo zase in za druge.“

Bi lahko rekli, da je naš čas, naša bližina najlepše darilo, ki ga nekomu damo?

Res je. V današnjem tempu življenja, ko nam vedno primanjkuje časa za tisto najpomembnejše, se zdi, da je vse podrejeno instant rešitvam in da plehkost jemlje prostor pristnosti. Vse bolj se umikamo v vzporedne digitalne svetove, bežimo stran od sebe, po drugi strani pa globoko hrepenimo po pozornosti in globljem stiku. Včasih se zazdi, da je tista prava človeška bližina postala tako redka, da s(m)o se je ljudje začeli pravzaprav bati. Kje so tisti dolgi pogovori, pristni pogled v oči, druženja, ki brez pogleda na uro minejo tako hitro, kljub temu, da trajajo več ur … Ko odidemo domov s pogretim srcem in nasmehom na obrazu. Prazniki so čas, ko si lahko podarimo bližino, sebe, saj je to največ kar imamo.

„Zakaj bi posegali po materialnih stvareh, ki same po sebi nimajo vrednosti, če se lahko v pristnih odnosih dotaknemo duše drug drugega.“

Kako praznovati decembrske praznike čim lepše?

Preprosto tako, da se sami pri sebi odločimo, kakšne praznike si želimo. Morda se sliši kar preveč preprosto, a tako tudi je, saj imamo v sebi veliko močnejše mehanizme, kot si mislimo. Če gremo s pozitivnimi pričakovanji v proste dni in si napolnimo dušo z bližino nam ljubih, to najbolj nahrani in osrečuje. Če pa smo že vnaprej naveličani, kaj nam je tega treba, in če v vsaki stvari iščemo negativno, potem tako tudi bo. Ljudje smo umetniki v tem, da v vsako stvar preslikamo naš notranji svet. Če je v vas veliko nezadovoljstva, boste tako dojemali tudi vse okoli vas – na srečo gre tudi obratno. Velikokrat se kdo obregne, da je enostavno samo govoriti, jaz pa pravim, da je res lahko govoriti, veliko težje pa je v sebi nekaj spremeniti. Zato si lahko vse skupaj vzamemo kot začetek nečesa novega. Ne smemo pozabiti, da se imamo lahko lepo na najpreprostejši način.

„Za začetek lahko naredimo prvi korak že s tem, da se osredotočimo na to, kar imamo in ne tisto, česar nimamo. Bodimo hvaležni za vse priložnosti, ki so nam bile v tem letu dane in za vse, kar smo ustvarili. Tako se lahko z večjim optimizmom zazremo v novo leto, ki je pred nami. “

Kako se po praznikih izogniti praznini, ki nastopi?

Če malce karikiramo, lahko rečemo, da december vsako leto nastopi prej – v duhu materializma se začne že konec oktobra, ko na policah zagledamo prve novoletne okraske. In predstavljajte si, da smo skoraj dva meseca napolnjeni s pričakovanji nečesa, kar potem mine v eni noči. Kot bi živeli v umetno ustvarjeni navidezni pravljici, ki začasno zbriše vse skrbi. Prvi januarski dan pa velikokrat prinese le sivino in trd padec v nov začetek. Obrnemo nov list in začnemo znova. In takrat se pri nekaterih ljudeh najbolj izrazi praznina. A ni treba, da je tako. Vso to intenzivno dogajanje v nas samih in okolici lahko umirimo s tem, da smo zmerni v vsem, kar počnemo, da poiščemo to, v kar verjamemo in tako lahko tudi na januar gledamo kot na mesec, ki je vstopnica v novo, uspešno, izpopolnjujoče leto.

„Bližina in dati človeku vedeti, da ima v našem življenju posebno vlogo, je nekaj najbolj dragocenega. Noben decembrski kič ne more razvrednotiti tistega posebnega ‘prostora’, ki se oblikuje v pristnih odnosih. In ravno ti v nas vedno znova prižigajo lučko, tudi ko tiste na ulicah že zdavnaj ugasnejo.“

Članek je bil objavljen na spletni strani vizita.si: http://vizita.si/clanek/dusevnost/odnosi-so-najvecja-carobnost-blizina-najlepse-darilo.html

Vaše življenje je odsev vas samih …

05 Nov
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

V kakšnem odnosu ste sami s seboj najlažje ocenite tako, da se preprosto vprašate, kako ste zadovoljni z življenjem? Imate osrečujoč partnerski odnos? Ste obkroženi z ljudmi, ki vas podpirajo, motivirajo in vzpodbujajo? Sledite svojim ciljem in sanjam in vedno znova ustvarjate nove?

Zakaj je slednje sploh pomembno? Ker je zunanji svet (naše življenje) v veliki meri odraz nas samih. To kar smo, to dobimo. Če ste s seboj nezadovoljni, se bo to odsevalo tudi v vašem vsakdanu – bodisi v medosebnih odnosih ali na profesionalnem področju. Zatorej – če želimo živeti zadovoljujoče (kar si seveda tudi zaslužimo), potem moramo takšno življenje tudi ustvariti. Začenši pri sebi. Iskanje sreče zunaj sebe nikoli ne obrodi sadov, saj je običajno takšno stanje le trenutno. Npr. upamo, da bomo končno srečni, ko bomo našli partnerja, ki bo osmislil naš vsakdan … ko bomo imeli višjo plačo … ko bomo shujšali … ko bomo zanosili itd. A to se največkrat ne zgodi, saj je trenutna sreča – ali bolje zadovoljstvo, le površinska in žal kratkega roka. Trenutnemu navalu navidezne sreče, običajno spet sledi faza padca navzdol … in zopet se zavrtimo v začaranem krogu nenehnega hlepenja po nečem navidez nedosegljivem.

Knjige za osebno rast ne sežejo tako globoko, kot lahko seže dobra terapija.

Racept za zadovoljstvo je torej samo in zgolj v nas samih. Znan pregovor pravi, da nas nihče ne bo imel rad, če ne bomo najprej imeli radi same sebe. In prav tu se skriva bistvo. Kako se naučiti imeti rad? Kako se sprejeti v vsej polnosti? Kako doseči tisto stopnjo, ko smo toliko zadovoljni s seboj in hkrati pomirjeni z vsem, kar smo, da to projiciramo tudi v zunanji svet?

  1. Preteklost kot ledena gora: Znebite se navlake preteklosti. Včasih se sliši obrabljeno, a velikokrat so ravno odnosi iz preteklosti tisti, ki na nas močno (nezavedno) vplivajo. Pomembno je, da se dokopljemo do vsega tistega, kar zavedno ali ne vpliva na nas, saj bomo samo na takšen način preokvirili trenutne in prihodnje odnose. Včasih se na terapiji zgodi, da je nekdo popolnoma prepričan, da je osvobojen vsega, da je predelal vse tisto, kar po njegovem mnenju vpliva nanj, kasneje pa se izkaže, da ima še kar nekaj bremen, za katere sploh ni vedel.
  2. Je predelava čustev res tako pomembna? Da in še enkrat da. Če v sebi npr. nosite velik nahrbtnik jeze ali pa ste že od vedno žalostni in pasivni, je zelo pomembno, da se vseh teh konstruktov, ki ste si jih ustvarili na osnovi najzgodnejših odnosov, rešite. Kako? Najlažje s pomočjo terapevta, ki vas korak za korakom, nežno vodi skozi celoten proces. Včasih ni najlažje, saj se soočimo tudi z manj lepimi stvarmi, a je na koncu še kako vredno.

Vsebine se skrivajo globoko v nas, zato je potrebno kar nekaj dela na sebi, da se dokopljemo do njih, jih ozavestimo, naslovimo, predelamo in gremo lažji naprej.

Kdaj na pot iskanja sebe?

  • Ko se venomer izgubljamo v zlorabljajočih in izčrpavajočih intimnih odnosih,
  • ko venomer skačemo iz zveze v novo nefunkcionalno zvezo,
  • ko ugotovimo, da ne obvladujemo več svojega vsakdana,
  • ko opažamo, da smo venomer nezadovoljni s seboj ali okolico,
  • ko življenje dojemamo kot sivo, sebe pa prazne,
  • ko se sprašujemo: ‘Zakaj spet jaz? Bom kdaj srečen/a? Si res to zaslužim?

Torej, ste zadovoljni s svojim življenjem? In še pomembnejše vprašanje – kaj ste pripravljeni narediti, da bi bili končno zadovoljni, mirni, srečni?

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije
Doktorska kandidatka
NLP Coach

pišite mi na: anja@emosens.si

Selitev v nove prostore

23 Okt
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Pozdravljeni,

sporočam vam, da se je Emosens preselil v nove prostore, in sicer v stari del Ljubljane na Trubarjevo ulico. Terapije in svetovanja zdaj potekajo v še bolj prijetnem ambientu, ki daje občutek varnosti in domačnosti.

Terapevstka pisarna

Za vsa  vprašanja v zvezi s procesom dela ali za rezervacijo termina, sem vam na voljo na mailu: anja@emosens.si

 

Anja Kovačič, spec.zakonske in družinske terapije
Doktorska kandidatka
NLP Coach

Novi termini svetovanj in individualnih terapij

30 Avg
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev
September je tu, z njim pa tudi nekaj novih terminov za svetovanja in terapije.

Obdobje je kot nalašč, da se posvetite sebi in se soočite z:
– omejujočimi prepričanji,
– neosrečujočimi medosebnimi odnosi,
– predelavami težjih čutenj,
– (pre)težkimi življenjski izzivi,
– preseganjem vzorcev, ki nam ne pustijo zaživeti v polni meri.

Kaj pridobite?
– boljšo samopodobo,
– ozavestite vse tisto, kar vas je omejevalo,
– predelate vzorce, ki vplivajo na vaše življenje,
– osrečujoče in bolj kakovostno življenje.

Delo na sebi je najdragocenejša naložba vase.


Kdaj in zakaj na terapijo oz. svetovanje?

Za svetovanje se običajno odločimo, ko želimo mnenje strokovne, neodvisne osebe, ki ni čustveno vpletena v težavo oz. izziv s katerim se soočate. Z objektivnim in globljim pogledom na vaš problem vas strokovna oseba z ustreznim  vodenjem pripelje do spoznanja, ki ste ga veš čas nosili v sebi. Svetovanje omogoča večji uvid vase, širši pogled na situacijo, kar omogoča lažje spoprijemanje s težavo.

Psihoterapija je daljši proces, ki zahteva redna srečanja, zavestno in trdno odločitev, željo po globlji osebnostni spremembi.  Namenjena je vsem, ki se soočate z daljšimi nefunkcionalnimi vzorci v partnerskih odnosih (ponavljajače neosrečujoče zveze, neustrezni partnerji), s težavami s samopodobo (ne znate postavljati meja v odnosih, izkoriščanja na delovnem mestu …), s težavami v prebolevanju zaključka partnerskega odnosa, družinskimi težavami … Skratka vsem, ki želite odkriti vzorce, ki nezavedno vplivajo na vas in vaše življenje.

Kaj pričakovati?

Za ugodno in uspešno terapijo je potrebna predvsem želja po določeni spremembi v življenju in pa ustrezen odnos s terapevtom. V kolikor vam terapevt na prvem srečanju ne ustreza, poiščite drugega, saj je prav odnos med terapevtom in klientom velikega pomena pri razreševanju vaših težav.

V današnjem času je veliko samooklicanih terapevtov, gurujev, motivatorjev in svetovalcev, ki pa vendarle nimajo dovolj strokovnega znanja in izkušenj. Po kratkih vikend tečajih se marsikdo okliče za vrhunskega svetovalca in izkorišča nevednost ljudi. Včasih namreč ni dovolj, da vam nekdo pomaga le na osnovih lastnih življenjskih izkušenj in govori le tisto, kar si želite slišati. Pri delu s soočlovekom je potrebno vsaj nekajletno izobraževanje na področju psihoterapije, psihoanalize, psihopatologije, zelo dobrodošlo pa je tudi nabiranje izkušenj v tovrstnih ustanovah in osebna izkušnja psihoterapije.
Pri izbiri terapevta bodite zahtevni, navsezadnje gre za osebo, s katero boste delali zelo pomembne korake v vašem življenju.

You can’t start the next chapter of your life if you keep re-reading the last one.

Velikokrat poudarim, da v terapiji ni čarobne palčke, ki bi z enim zamahom popolnoma spremenila vaše življenje. Terapija je dolgotrajno delo na sebi, postopno odkrivanje vseh vzorcev, ki lahko izvirajo še iz preteklih generacij. V varnem okolju in v zaupnem odnosu s terapevtom postopoma pridemo do tistih vsebin, za katere sploh nismo vedeli, da so v nas, predelamo določene omejitve, strahove in se lažji spopademo s prihodnostjo. Padci v življenju še vedno pridejo, a se po njih veliko lažje poberemo.

Trajanje svetovanja/ terapije:

    • Svetovanje je lahko v obliki enkratnega obiska do največ dveh.
    • Terapija traja 12 srečanj (običajen ciklus znaša 3 mesece) po 50 minut. Na terapijo prihajate točno, podaljševanje zaradi procesa dela ni možno (razen pri predhodnem dogovoru). Priporočljivi so redni obiski brez večjih pavz (1x tedensko). Terapevtski proces lahko traja 3 mesece ali več let, odvisno od vsakega posameznika.

V vsakem primeru pa je terapija čudovito darilo, ki si ga posameznik lahko podari, saj je to prvi korak k SEBI in ŽIVLJENJU, ki po katerem je vedno hrepenel.

Za vsa dodatna vprašanja v zvezi s procesom dela ali za rezervacijo termina, sem vam na voljo na mailu: anja@emosens.si

Storitve so samoplačniške.

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije
doktorska kandidatka
NLP coach

VIZITA: Česa v zdravem razmerju ne smemo početi?

29 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev
LoveYourself-IMG_7157Globoka povezanost, sočutje, sklepanje kompromisov in spoštovanje so le nekatere od bistvenih sestavin v receptu za osrečujoč partnerski odnos. A ob (pre)hitrem tempu življenja, zgodovini slabih izkušenj in ponavljajočih se vzorcih se vse našteto zdi že prava misija nemogoče, vsekakor pa velik izziv za vsakogar med nami.

S seboj še vedno vlečete kovček neuporabne čustvene krame?

Kolikokrat ste v upanju, da vama bo tokrat zares uspelo, v odnosu izgubili sebe? Kolikokrat ste pod vplivom preteklih izkušenj nehote ponavljali stare vzorce? In kolikokrat ste spoznali, da odigravate prav tisto, kar se je dogajalo v vaši družini, ko ste bili majhni? Prtljaga preteklosti, ki negativno vpliva na naša razmerja, se kaže v obliki nerazrešenih medosebnih odnosov, nepredelanih čustev in neustreznih vzorcev vedenja.

Znaki, da na nas še vedno vpliva preteklost

1. Prehiter in nepremišljen skok v novo razmerje

Če je za vami še en neuspel poskus partnerske zveze, vi pa želite pred žalostjo, obupom in praznino na hitro pobegniti v drug odnos, morate stopiti korak nazaj. Skakanje iz zveze v zvezo pomeni le, da ne zmorete predelati težkih čutenj, ki so v vas, zato jih želite le prikriti z novo zaljubljenostjo. A vse tisto, česar nočete čutiti, je kljub vsemu še vedno v vas. Vsakemu koncu ljubezni mora slediti prebolevanje, a takšno s samim seboj in ne z instant tolažbo.

2. Vse pretekle partnerje druži skupni imenovalec

Če opažate, da so si bili vaši izbranci v vseh preteklih zvezah podobni, da se ponavljajo zgodbe, ki ne vodijo nikamor, in velikokrat izrečete stavek: „Ne morem verjeti, spet je isto kot z bivšim,“ je čas, da pri sebi naredite temeljito inventuro. Ker je življenje prekratko, da bi ga zapravljali v neosrečujočih zvezah, si najprej vzemite čas zase. Berite knjige, brskajte po sebi, najdite pomoč strokovnjaka, ki vam bo pomagal do tistih skritih kotičkov sebe, ki vam ne dovolijo zares živeti. Včasih so stvari veliko bolj obvladljive, kot si mislimo.

3. Zamrznjenost in strah pred izražanjem občutkov

Prihajate iz družine, kjer se občutkov ni izražalo? Vam je v odnosih z drugimi težko pokazati žalost, jezo in celo veselje? Morda ste bili nekoč ob nekem močnem čustvenem dogodku tako zelo ranjeni in zavrnjeni, da ste svoja čustva, vede ali ne, skrili pod ledeno skorjico. Upati si pokazati ranljivost je nekaj, kar je del partnerskega odnosa, zato je dobro, da vse blokade ozavestimo in predelamo.

4. Pričakovanja, da bo odnos zapolnil našo praznino

Če se ne znamo imeti radi, nas tudi drugi ne morejo imeti,“ pravi znan pregovor, ki zelo drži. Ko v odnosih postavljamo sebe v ozadje, teptamo svoje potrebe in želimo prekomerno ugajati drugim, s tem v njihovih očeh le rušimo svojo vrednost. Nihče ne bo delal lepo z vami, če ne boste sami najprej dosegli stopnje samospoštovanja. Zlasti ženske pod vplivom romantičnih filmov velikokrat sanjarijo, da jim bo nekoč moški zapolnil praznino in osmislil življenje. Samo vi ste odgovorni za svojo srečo, in če boste pričakovali ‘rešitev od zunaj’, boste lahko čakali v neskončnost.id-100408693

5. V krizi prehitro obupate, preizkušnje so pretežek zalogaj

Kakovosten odnos se ne rodi brez poprejšnje krize,“ pravi Jung. Partnerski odnos ni konstanta, ampak nenehno valovanje. So dobri in slabi dnevi, obdobja miru in harmonije, pa tudi kriz in preizkušenj – tudi takšnih, ki postavijo odnos pod velik vprašaj. A vedeti je treba, da popolnih odnosov, ki jih ustvarjajo holywoodski filmi, ni, zato ni treba pakirati kovčkov že ob prvem konfliktu. Odnos ni nič drugega kot zavestna odločitev za osebo, s katero želimo živeti, kar obenem pomeni tudi razmejitev od vseh ostalih potencialnih partnerjev.

6. Biti z nekom le zaradi udobja in navade

Nekateri vztrajajo v zakonu ali odnosu, čeprav ljubezni, naklonjenosti in pozitivnih čustev ni več. Morda je čas prinesel preveč slabega ali pa je skupna rast krenila po svoje. Vztrajati v mrtvem odnosu le zato, ker se bojimo narediti korak naprej in ker nas je strah, kako se bomo znašli sami, kaj bodo rekli drugi, ali ker je tako enostavno najbolj udobno za vse, ni nikoli smiselno. V ljubezni ni polovičarstva, čustva so ali pa jih ni. Imejte se radi, prerezite spone, ki vas držijo v preteklosti, in si upajte naprej. Vse, kar potrebujete, je le pogum, jasna odločitev in zavedanje, da lahko samo en korak v neznano prinese toliko večjo srečo.

Vsak človek je dragocen unikat, vsak s svojo življenjsko zgodbo in pogledom na svet. Odnosi z drugimi lahko iz nas izvabijo vse mogoče – lahko pritisnejo na najbolj ranljive točke ali pa nas ponesejo do neslutenih višav. Ljubezen je zagotovo tista glavna začimba, ki dva drži skupaj, a potrebno je še nekaj več. Za srečo v ljubezni in življenju nasploh moramo predvsem najprej najti sebe. Se spoznati do te mere, da vemo, kje imamo svoje omejitve, največje potenciale in kaj si v življenju zares želimo. Ko se najdemo, čutimo izpolnjenost, mir in zadovoljstvo. Le tako privabimo v svoje življenje dogodke in ljudi, ob katerih vzajemno rastemo.

Anja Kovačič, spec.zakonske in družinske terapije
NLP coach

članek je bil objavljen na spletni strani vizita.si: http://vizita.si/clanek/dusevnost/cesa-v-zdravem-razmerju-ne-smemo-poceti.html

Besni nasmeh: Prepoznajte pasivno agresivno vedenje

02 Maj
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

pasiveagresiveKot že samo ime pove, je pasivna agresija izražanje jeze na prikrit, a agresiven način. Zakaj? Ker ima pasivno agresivni globoko v sebi skrite velike občutke nevrednosti in negotovosti vase, mora to na nek način sprojicirati na druge. Tako se počuti bolj vreden in pomembnejši od drugih.

Pasivnost – asertivnost – agresivnost

1. pasivna oseba: v kritičnih primerih se običajno ne sooči z drugimi, ne izrazi svojega mnenja, raje je tiho, v ozadju in upa, da se bodo stvari uredile same od sebe, ali da jih bo namesto nje uredil kdo drug
2. asertivna oseba: uspešno vijuga med pasivnostjo in agresivnostjjo – razume svoje potrebe in potrebe drugih, v kritičnih primerih prevzame pobudo in se pogovori o nastali situaciji
3. agresivna oseba: hlepi po ‘moči’ nad drugimi in je precej vase usmerjena, potrebe in mnenja drugih je ne zanimajo, do svojega cilja je pripravljena iti preko vseh

Prepoznavanje pasivno agresivnega vedenja:

1. Zbujanje krivde: Neupravičeno zbujanje krivde. Ciljanje na čustva drugega, ki je ‘odgovoren’ za mojo srečo in uspeh. Zakaj? Vzpodbujanje čustvene slabosti in ranljivosti drugega, manipulacija.
2. Agresivni humor: Sarkazem, draženje. Prikrito sovraštvo zakrito s šalo – običajno ji sledi: ‘saj se samo šalim’. Zakaj? Humor je lahko sredstvo, ki služi za poniževanje, razvrednostenje, zmanjševanja dostojanstva, verodostojnosti drugih.
3. Relacijska (odnosna) sovražnost: Tišina, ignoriranje, zanemarjanje in izključevanje drugega. Zakaj? Kaznovanje in ciljno ustvarjanje negativnega ozračja, da drugega spravimo v negotovost.
5. Psihološke manipulacije: Laganje. Iskanje izgovorov. Dvoličnost. Izzivanje. Negativna presenečenja. Obtoževanje in zbujanje krivde. Pretiravanja, podcenjevanje in pristranskost. Zakaj? Ustvarjanje spletk, zavajanje, maščevanje in izogibanje odgovornostim.
6. Verbalna agresija: Obrekovanje. Nenehno kritiziranje in negativna nastrojenost. Razvrednotenje vsega, kar pove, doživi, čuti in misli drugi. Naslavljanje odraslih infantilno (kot otroke).
7. Zavlačevanje: pozabljanje, prikrivanje dejstev in ali informacij. Prelomljene obljube. Zakaj? Izogibanje odgovornostim, dolžnostim in obveznostim. Ohranjanje moči in namerno blokiranje uspeha drugega.keep-calm-and-don-t-angry-smile

Kaj se skriva pod pasivno agresivnim vedenjem? Izogibanje konfliktom, želja po večji avtoritativnosti in suverenosti, strah pred zavrnjenostjo in kritiko, strah pred nevrednostjo v očeh drugih.

Razlogi za pasivno agresivno vedenje:

Pasivno izražanje jeze je na nek način zelo priročno, če se s tem čustvom ne znamo ali zmoremo soočiti. Kaj je lažjega kot to, da nekoga ignoriramo, mu vzbudimo krivdo, ali zapakiramo jezo v šalo. A dejstvo je, da s tem ne rešimo ničesar, kvečjemu vzdržujemo in gojimo nefunkcionalne odnose. Pomembno je vedeti, od kje takšno vedenje izvira. Velikokrat je namreč izražanje negativih čustev povezano z otroštvom in vzgojo. Tako kot npr. žalost, veselje, strah je tudi jeza eno izmed običajnih čustev. V nekaterih družinah je jeza prepovedana in je otrok ‘ne sme’ čutiti zato jo potlači, kar pa še ne pomeni, da je ne čuti več. Z zmotnim mišljenjem, da jeze ne sme izraziti odkrito, bo v odraslosti našel drugačne, alternativne metode v obliki pasivne agresije.

Iskanje krivca v odnosu

24 Apr
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-100324696Začetki partnerskih razmerjih so običajno posuti z ‘rožicami’, pod vplivom neverjetnih vzgibov privlačnosti in ljubezni imamo občutek, da je naš odnos nekaj posebnega, da tako intenzivno ne čustvuje nihče in da bo takšno stanje trajalo za vedno. Faza zaljubljenosti in privlačnosti še ni odnos v pravem pomenu besede – odnos se razvije kasneje na podlagi zavestne odločitve obeh partnerjev. Dejstvo pa je, da imamo v sebi zapisane tudi ‘boleče spomine’ in čeprav se jih morda niti ne zavedamo, je prav  partner tisti, ki nam jih bo čez čas v odnosu ponovno prebudil. Prebujanje bolečih spominov pa je seveda povezano tudi z obrambnimi mehanizmi, ki so v nas.

Kdo je kriv za neosrečujoč odnos?

a.) V odnosih je iskanje krivca nekaj običajnega. “Ti si kriv, da sem nesrečen/a!” “Poglej, kako se obnašaš, nemogoče je s teboj!” “Sploh nimaš več časa zame, samo še sam/a hodiš okoli!” Za odnos sta vedno potrebna dva in oba partnerja prineseta s seboj vso zgodovino, primarni odnos z mamo in očetom, boleče spomine, težke občutke, obrambne mehanizme, ki pa se v odnosu prebudijo. Iskanje krivca, nenehno obtoževanje in težke besede pa partnerja še bolj oddaljijo. Občutek varnosti, ki bi moral biti temeljni del odnosa, je tako vedno manjši.

b.) Običajno je tako, da eden od partnerjev začuti pomanjkanje občutka čustvene povezanosti in s tem varnosti, saj od partnerja ne dobi čustvenega odziva. Navadno se eden počuti spregledan, zavržen in drugega doživlja kot hladnega, distanciranega, neaktivnega. Od partnerja tako prvi zahteva konkreten odziv, drugi pa se umakne in zapre vase.

c.) Če traja zgoraj omenjena distanca v odnosu dlje časa, partnerja postopoma otopita. Osnovne potrebe po  varnosti, ljubljenosti, povezanosti tako potlačita, čustva pa ‘zamrzneta’. Oddaljita se eden od drugega in pogovorov o ‘njima’ ni več. Včasih na zunaj morda lahko izgleda kot da se partnerja pogovarjata, sta še vedno povezana, a bistvo je, da se ne pogovarjata več o odnosu, čustvih, tem, kaj čutita, kaj si z določenimi besedami in dejanji prebujata … Ker je bolečina v njima prevelika se oba zavarujeta z obrambnim mehanizmom in se tako oddaljita in potlačita svoje potrebe – hrepenenje pa v njima še vedno ostaja.

ID-100341791

V odnosu krivcev ni, je le dinamika obeh partnerjev, ki si sčasoma vzbudita boleče spomine in se obdata z obrambnimi mehanizmi, ki jih ne znata preseči in si priti naproti.

V odnosu ne morete biti prezahtevni

Ljudje smo bitja odnosov – hrepenimo po odnosu z drugim, po občutkih pripadnosti, varnosti, ljubljenosti, povezanosti. Če se med dvema odvijajo nenehni konflikti, bežanje iz odnosa in na drugi strani stremenje po njem, ni drugega kot to, da eden od partnerjev tvega ranljivost in se drugemu približa in s tem začne zopet vzpostavljati čustveno vez. Seveda pa ni dovolj le aktivacija enega partnerja, tudi drugi se mora na njegovo ranljivost odzvati. Če se ne, zopet pride do zgoraj omenjenega mehanizma – zahteve po bližini in posledičen umik, kar vodi do začaranega kroga nezadovoljstva.

Krivično je, da si zaradi vzorcev iz otroštva, nerazrešenih odnos s starši in veliko prtljago bolečine, partnerja ne dovolita in ne zmoreta zaživeti tako, kot si zaslužita.

Čustvena inteligenca: Čutim sebe pa tudi tebe

17 Apr
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

QualitiesofPeoplewithHighEmotionalIntelligenceČe so bili včasih pogovori o čustvih tabu, so danes sestavni del življenja. Zlasti ko govorimo o uspešnih medosebnih odnosih v zasebnem in poslovnem življenju. Z izrazom čustvena inteligenca sta Mayer in Salovey to, do tedaj ranljivo temo, uspela odlično spopularizirati, kar je nenadoma prineslo velik razmah osebnostne rasti in zavedanje pomembnosti čustev v vsakdanjem življenju.

A pri govoru o čustveni inteligenci zopet ne moremo mimo instant delavnic, raznovrstnih predavanj in knjig za samopomoč, ki v kratkem času obljubljajo neverjeten osebnostni napredek. Vsi vemo, da smo se, do trenutka, kjer smo zdaj, oblikovali celo življenje, zato je nemogoče čez noč doživeti osebnostni preporod. Ljudje smo bitja odnosov, zato se lahko spreminjamo in rastemo le v odnosih z drugimi (partnerski odnos, terapevtski odnos …).

Čutim sebe pa tudi tebe

Tako kot tudi mnoge druge veje osebnostne rasti, ima tudi izraz čustvena inteligenca korenine v psihoterapiji. Ko pridemo v stik s seboj, imamo sposobnost čutiti, razumeti tudi druge, ne da bi za to morali žrtvovati sebe. Vemo tudi, kdaj se moramo postaviti na prvo mesto, kdaj so na vrsti razmejitve in kdaj so v ospredju potrebe in čustva drugih. To je osnova za zaupanje vase in posledično tudi pomembna komponenta za uspešne odnose – tako v poslovnem svetu kot v intimnih razmerjih.

  1. Prepoznavanje čustev in njihova ubeseditev: Stik s čustvi pomeni, da smo v določenem trenutku sposobni prepoznati kaj čutimo (jezo, strah, žalost, veselje …) in da znamo to ubesediti. Kljub temu, da je nekaterim samoumevno, da imajo stik s seboj, pa stvar ni tako enostavna, zlasti če ste odrasli v družini, kjer se o čustvih ni govorilo, kjer so bila čustva potlačena … Čustva se ne ‘odvijajo’ le v glavi, pač pa tudi v telesu v obliki različnih senzacij. Ne da bi se tega zavedali, nekateri težja čustva enostavno blokirajo, potlačijo, kar pa ne pomeni, da jih ni več. Nepredelana čustva lahko vzniknejo v obliki fizičnih simptomov (bolečina, bolezni) ali problematičnega vedenja. Lahko pa pod vplivom težjega dogodka izbruhnejo v zelo intenzivni obliki (panični napadi, fobije …).meditation-441483-hgL9yrzH-650-498
  2. Regulacija čutenj: Od rojstva naprej in še kasneje nam čustva regulirajo starši. Na začetku s pestovanjem, telesnim stikom, pomirjujočimi tolažilnimi besedami, preusmeritvijo pozornosti. Naučijo nas, da to kar čutimo, ni nič strašnega in da so čutenja obvladljiva. Kasneje si na podlagi izkušenj čustva reguliramo sami. A kaj, če tega nismo bili deležni? Kaj, če nekaterih čustev nismo smeli izraziti? In nasprotno – kaj, če se je izražalo samo skozi določena čustva? V nekaterih družinah je npr. jeza glavna oblika komunikacije. V teh primerih bo odrasli a.) zamrznil ob grozi, ki mu jo vzbudi pristnost jezne osebe ali b.) ga bo jeza ekstremno stimulirala in bo vedno sodeloval v težjih konfliktih. Samoregulacija je v obeh primerih ‘odpovedala’, osebi pa sta se predali prvinskemu stresnemu odzivu – boju in zamrznitvi. Podobno je z drugimi čustvi (npr. žalostjo). Vsak posameznik ima unikatno družinsko zgodovino v kateri so se s čustvi spopadali na različne načine, kar seveda vpliva na funkcioniranje v življenju.

Dokler ne znamo pri sebi začutiti in prepoznavati različnih čustvenih stanj ter se z njimi spoprijeti, se tudi v vsej polnosti ne moremo posvetiti sočloveku, ga poskusiti razumeti in se vanj vživeti (=empatija).

V psihoterapiji skozi terapevtski odnos ustvarjamo tako varen prostor, da lahko oseba pride v stik s svojimi čustvi, se zaveda svojega telesa in njegovih sporočil.

Anja Kovačič, spec zakonske in družinske terapije

V psihoterapiji ni čarobne palčke

13 Mar
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-100308517Velikokrat se srečam z vprašanjem, kaj sploh je psihoterapija, ali konkretneje – kako ta sploh izgleda. “Nekdo pride k tebi in ti ga verjetno potolažiš,” je predpostavka znanke. “Ti sprašuješ, klient ti odgovarja, nato pa mu deliš nasvete,” je bil mnenja kolega. “Verjetno je to brskanje po možganih,” pa je bil najbolj zabaven sklep. V bistvu so vsi odgovori pravilni, a hkrati tudi zelo napačni.

Odnos klient – terapevt

Prva stvar je vsekakor odnos. Odnos med terapevtom in klientom, ki mu vlada prijetno zaupanje, a z močno postavljenimi mejami. To ni prijateljski, temveč profesionalen odnos, v katerem terapevt vodi do odgovorov, ki so že v vas in obenem odkriva nezavedne vsebine.  Kljub temu, da se skozi proces terapije srečate tudi z bolečimi stvarmi in vam gre lahko terapevt včasih tudi ‘na živce’, ste nanj jezni, vas celo spomni na koga iz vaše pretekosti, je vse del procesa vašega zdravljenja. Običajno že na prvem srečanju začutite, ali vam terapevt ustreza.

Zavestna odločitev in realna pričakovanja

Odločitev za terapijo mora biti 100% prostovoljna. Dejstvo je, da je uspeh pri terapiji mogoč le z močno željo, motivacijo, vztrajnostjo in osebno naravnanostjo. Uspešnost terapije bo manjša ali je sploh ne bo, če si terapije ne boste želeli, boste vanjo vstopili z negativnimi pričakovanji ali boste vanjo celo prisljeni s strani partnerja, staršev, prijateljev … Željo za terapijo morate torej začutiti sami. Ko v vas zraste ideja, da bi morda naredili nekaj več zase, se osvobodili določenih spon preteklosti, presegli neosrečujoče odnose, si dovolite pomoč neodvisne osebe – terapevta.

Seveda so velikega pomena tudi realna pričakovanja. Včasih si želim, da bi imela čarobno palčko in odrešila vseh tegob vse, ki pridejo k meni. A žal ni tako preprosto. Nimam čudežne moči, da bi v najkrajšem času skupaj z vami postavila stvari na pravo mesto. Lahko pa skupaj, korak za korakom, z veliko mero motivacije in potrpežljivosti naredimo pomembne korake v vašem življenju in ga naredimo tako obvladljivega, da se mu lahko nekoč končno spet nasmehnemo.

Psihoterapija ni dajanje odgovorov, niti navodila, kako naj živimo. Vse to nosite že v sebi, le izbrskati moramo na plano. Psihoterapija je proces, skozi katerega odkrivamo in razkrivamo skrite delčke nas samih, ki smo jih skozi leta odrinili nekam stran ali sploh nikoli nismo vedeli, da jih imamo. S subtilnim pristopom in odločnimi koraki iščemo odgovore, se soočamo z vsebinami, spopadamo s strahovi in preokvirjamo vzroce. V življenju bodo še vedno prišli padci, a bodo ti veliko bolj obvladljivi.

Bodite kritični

V današnjem času je veliko samooklicanih terapevtov, gurujev, motivatorjev in svetovalcev, ki pa vendarle nimajo dovolj strokovnega znanja in izkušenj. Po kratkih vikend tečajih se marsikdo okliče za vrhunskega svetovalca in izkorišča nevednost ljudi. Včasih namreč ni dovolj, da vam nekdo pomaga le na osnovih lastnih življenjskih izkušenj in govori le tisto, kar si želite slišati. Pri delu s soočlovekom je potrebno vsaj nekajletno izobraževanje na področju psihoterapije, psihoanalize, psihopatologije, zelo dobrodošlo pa je tudi nabiranje izkušenj v tovrstnih ustanovah in osebna izkušnja psihoterapije.
Pri izbiri terapevta bodite zahtevni, navsezadnje gre za osebo, s katero boste delali zelo pomembne korake v vašem življenju.

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije
Nlp Coach

VIZITA: Pozabite na novoletne zaobljube!

31 Dec
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Novoletne zaobljube, doseganje ciljev, povzetki dosežkov. Vsako leto smo v tem času z vseh strani bombardirani z rituali novega leta, ki nas, hočemo ali ne, prisilijo k razmišljanju o sebi. In ko takole začnemo vrtati po sebi, pridemo do različnih vsebin, tudi tistih manj lepih, včasih bolečih. Smo končno zadovoljni s svojim življenjem? Je za nami uspešno leto ali smo zopet stopicljali na mestu?

Nesmiselno je pričakovati, da bo po novem letu vse drugače

ID-100384888

Ne glede na to, kakšnih sprememb si v novem letu želimo, je vsem skupno eno – zanje potrebujemo zavestno odločitev, pogum in seveda vztrajnost.

Ljudje si že od nekdaj ustvarjamo mejnike, zlasti časovni pa so celo zgodovino imeli na nas velik vpliv. Eden od teh je tudi prehod v novo leto – čas, ko se poslovimo od preteklega in se soočimo s svežim, novim obdobjem, ki nepopisano čaka na nas. Decembra novo leto vedno pričakujemo s pozitivno naravnanostjo, ko polni idej in inspiracije že kujemo načrte, kaj vse je pred nami, kaj vse bomo postorili in v svojem življenju nadgradili. A ko pride januar, se evforično pričakovanje prelomnice, ki naj bi nam prinesla toliko novega, svežega, kaj kmalu sprevrže v razočaranje. Kje je tista sreča, ki smo si jo polni zanosa predstavljali v novem letu? Motivacija mine in ponovno lahko poniknemu v mrku negativnih misli in ustaljenega življenjskega ritma, ki ne prinaša napredka.

Moramo res iskati prelomnice zunaj sebe?

Za spremembe v svojem življenju ne potrebujemo zunanjih motivatorjev, drastičnih mejnikov, niti posebnih novoletnih sklepov, ki naj bi nas vodili na poti do boljšega sebe. Običajno nas takšni (neuspeli) podvigi v obliki ciljev, planov in zaobljub hitro prizemljijo, spoznamo, da pot kljub vsemu ne bo tako zelo lahka in na koncu koncev, da smo še vedno mi tisti, ki se moramo soočati s sabo z vsemi šibkostmi vred. Vsak od nas ima v sebi tiste male demone, tihi glas, slabe izkušnje, kakorkoli to že poimenujemo, ki včasih ne dovolijo naprej in, ki nas še vedno brez popuščanja držijo v starih navadah, v neosrečujočih odnosih ali pa enostavno na mestu, od koder si tako želimo narediti korak naprej.

ID-100384885

Sama sem bolj pristašica ‘pogleda nazaj’, kar pomeni, da se veliko raje ozrem v novem letu po vsem tistem, kar mi je uspelo doseči in iz tega črpam naprej.

Pomembni sta dve vprašanji s katerima lahko začnete novo leto. Na kaj sem v preteklem letu ponosen? Kaj bi lahko bilo v novem letu še bolje? Morda si želite boljših medosebnih odnosov, ali življenje, s katerim bi bili zadovoljni. Služba, v kateri bi našli smisel? Ali pa si morda le večjo gotovost vase? Česa si v nove letu želite že veste, torej vam manjka samo še trdna odločitev in vztrajnost. Naj vam bo vsak korak proti temu mala zmaga.

Pogum, odločitev in vztrajnost

Ne glede na to, kakšnih sprememb si v novem letu želimo, je vsem skupno eno – zanje potrebujemo zavestno odločitev, pogum in seveda vztrajnost. Vse ostalo je odveč. Sama sem bolj pristašica ‘pogleda nazaj’, kar pomeni, da se veliko raje ozrem v novem letu po vsem tistem, kar mi je uspelo doseči in iz tega črpam naprej. Tudi če ste v dvomih in menite, da niste dosegli nič, ali le malo, temu ni tako – v življenju zavedno ali ne, venomer rastemo, se razvijamo, dosegamo nove in nove ravni. In vedite, da ste v tem trenutku prav tam, kjer enostavno morate biti.

Ljudje smo bitja, ki venomer hrepenimo po nečem boljšem, višjem, še neodkritem, nedoseženem. Vsakič znova, leto za letom se trudimo biti močnejši, pogumnejši, vztrajnejši – in prav je tako. Vsak od nas je skozi vsa leta nabiral izkušnje, ki so ga oblikovale do te mere, da je danes tam, kjer je. Vedite, da si zaslužite najboljše, prav zato v novem letu stremite k temu, da prav to iščete v sebi in drugih.

 

objavljeno: http://vizita.si/clanek/dusevnost/pozabite-na-novoletne-zaobljube.html