osamljenost

Korenine osamljenosti

19 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Osamljenost ni vedno nekaj negativnega. V njej lahko najdemo svoj smisel.

Pod pojmom osamljenost si večina ljudi predstavlja posameznika, ki nima nikogar, a si želi družbe ljudi. A ni vedno tako. Včasih se razlogi za osamljenost skrivajo veliko globlje in se jih posameznik niti ne zaveda.

    • Negativna naravnanost: so ljudje, ki so  naravnani na črnogledost, cinizem, negativno razmišljanje, nenehno kritiziranje …  Vedno ko so v družbi ljudi bentijo, se jezijo na nekoga in bruhajo gnev. Sčasoma se jih ljudje začnejo izogibati, saj je v njihovi družbi naporno, zahtevajo tudi ogromno energije.

KAKO JIH VIDIJO DRUGI?  “Vsakič ko se srečava, je slabe volje in nezadovoljna. Vedno razlaga, kako je svet krivičen, kaj so ji drugi slabega naredili, kdaj bo prišel njen čas …  in potem čaka, da jo tolažim. Ko končava najino srečanje se počutim prav izžeta.

    • Socialna fobija: te fobije ne gre enačiti s sramežljivostjo, ki je nekaj povsem drugega. Pri fobiji gre za neracionalen strah pred ljudmi (zlasti skupino ljudi), ob katerih bi se lahko počutili kritizirane, osramočene, zato se raje držijo v osami. To pa seveda fobijo še poslabša …

KAKO DOŽIVLJAJO?  “Ko sem izpostavljen nekje, ne samo pri predstavitvah sodelavcem, tudi na avtobusu, ko vsi zrejo vate, ali v trgovini v vrsti, ko te gledajo s sosednje vrste, se počutim grozno. Srce mi nabija, komaj čakam da bo konec, včasih bi kar ušel …

    • Pomanjkanje socialnih veščin/naučena izolacija: posameznik, ki je odrasel v družini, ki se je izogibala stikom z ljudmi (npr. družina, ki ni imela veliko obiskov ali jih sploh ni imela, druge so vedno doživljali kot neke vrste ‘vsiljivce’), bo tudi kasneje v življenju težko navezoval stike z drugimi oz. ne bo razvil socialnih veščin, kot jih npr. nekdo, katerega starši so družabni.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Rekel je, da me bo obiskal, jaz pa bom raje zaigral, da me ni doma. Sploh ne vem, zakaj bi nekdo moral hoditi k meni domov. To se mi je zdelo precej predrzno …

    • Slabe izkušnje iz otroštva: otroci, ki so bili v otroštvu velikokrat tarča posmeha svojih vrstnikov, tudi kasneje v življenji velikokrat težko zaupajo in ustvarjajo odnose z drugimi, velikokrat imajo težave s samopodobo, neradi so izpostavljeni …

KAKO DOŽIVLJAJO: “Se še zdaj spomnim tistega občutka, ko so me šoli hecali, da sem ‘bajsič’ , grozno, vedno sem ždel nekje na samem in gledal najbolj priljubljene v razredu le od daleč … Se mi zdi, da je to še kar v meni …

    • Nerealna pričakovanja do drugih: potrebno se je zavedati, da ima vsak svoje življenje in da prijateljevanje z nekom ne pomeni, da smo središče njegovega življenja in da se vse vrti okoli nas. Nekateri posmaezniki pričakujejo, da jih prijatelji nenehno kličejo in vabijo k sebi oz. na kavo, da skupaj preživljajo ves prosti čas in si na nek način želijo občutka, da so nepogrešljivi. Ker se to običajno ne zgodi, jim zavrnitve še bolj utrjujejo njihov občutek odvečnosti.

KAKO JIH VIDIJO DRUGI? “Včeraj sva šla na kavo, danes mi že pošilja sporočila, kdaj se spet dobiva, če se lahko oglasi pri meni, da se zmeniva za kak vikend odklop nekje. Se počutim prav napadenega, pa to je vedno isto, vsakič, ko si vzamem urico časa zanj, se hoče prav vsilit v moje življenje.

    • Nenadna sprememba življenjskega stila: velikokrat so nenadne selitve, sperememba okolja in načina življenja, razlog za osamljenost. Običajno je ta le kratkotrajna, saj se običajno posamezenih prilagodi novim razmeram. V kolikor je prisotna še katera od zgornjih možnosti (npr. izkušnje iz otroštva, pomanjkanje socialnih veščin), lahko pride do globlje osamljenosti, ki vodi v stisko.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Odkar sem se preselil v nov kraj, se počutim malo osamljenega, nikogar ne poznam, a upam, da bo sčasoma minilo. Moram se vpisati v kak krožek, da spoznam nov krog ljudi.

  • Depresija: eden od znakov depresije (sicer ne vedno) je tudi izolacija, izogibanje socialnim stikom, upad zanimanja za hobije in interesne dejavnosti.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Pustite me pri miru, hočem biti sam.“/ !”Grozna sem, nihče me ne mara.” / “Nikoli ne bo boljše, vedno bom ostal/a sam/a …” itd.

Pri reševanju problematike osamljenosti je v prvi vrsti ključno, da se dokopljemo do vzroka. Je osamljenost le trenutna? Se z njo spopadate pogosto? Ali osamljenost vpliva na kakovost vašega življenja? Velikega pomena je terapija, ki pomaga ozavestiti vzroce in omogočiti premik na novo raven življenja.

Pišite mi na: anja@emosens.si

VIZITA: Odnosi so največja čarobnost, bližina najlepše darilo

18 Dec
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Manično nakupovanje, bleščavi dogodki in pričakovanje nečesa velikega. Vse, kar se dogaja v decembru, je izjemno intenzivno za vse naše čute, zlasti čustvovanje, zato se v januarju lahko pojavi toliko večja praznina. Kaj je lahko največje darilo in kaj je tisto, kar v resnici zares šteje, smo se pogovarjali s spec. zakonske in družinske terapije Anjo Kovačič.

Spet smo v mesecu, ko nakupujemo darila, a zdi se, da postaja to vedno bolj v ospredju. So darila res potrebna, in če že, kaj podariti?

Seveda je vse odvisno od tega, kako si predstavljamo besedo darilo. Če jo skušamo razvrednotiti, je to v pisan celofan zavita stvar, ki je sama sebi namen in jo podarimo le zato, da nekaj damo. Če pa jemljemo darilo kot nekaj neotipljivega, ga lahko imenujemo tudi odnos, ki navdihuje, daje upanje in zbližuje … Ker pa vemo, da se danes zaradi različnih razlogov obdarovanju ne moremo popolnoma izogniti, lahko razmišljamo v smeri, da podarimo doživetje ali nekaj, kar je odraz nas samih ali obdarovanca.

 „Obdarovanje, pisanje božičnih voščilnic in okraševanje, predstavlja le okvir decembrskemu času, a bistvo je v tem, kaj v ta čas umestimo, kako ga napolnimo in kaj storimo zase in za druge.“

Bi lahko rekli, da je naš čas, naša bližina najlepše darilo, ki ga nekomu damo?

Res je. V današnjem tempu življenja, ko nam vedno primanjkuje časa za tisto najpomembnejše, se zdi, da je vse podrejeno instant rešitvam in da plehkost jemlje prostor pristnosti. Vse bolj se umikamo v vzporedne digitalne svetove, bežimo stran od sebe, po drugi strani pa globoko hrepenimo po pozornosti in globljem stiku. Včasih se zazdi, da je tista prava človeška bližina postala tako redka, da s(m)o se je ljudje začeli pravzaprav bati. Kje so tisti dolgi pogovori, pristni pogled v oči, druženja, ki brez pogleda na uro minejo tako hitro, kljub temu, da trajajo več ur … Ko odidemo domov s pogretim srcem in nasmehom na obrazu. Prazniki so čas, ko si lahko podarimo bližino, sebe, saj je to največ kar imamo.

„Zakaj bi posegali po materialnih stvareh, ki same po sebi nimajo vrednosti, če se lahko v pristnih odnosih dotaknemo duše drug drugega.“

Kako praznovati decembrske praznike čim lepše?

Preprosto tako, da se sami pri sebi odločimo, kakšne praznike si želimo. Morda se sliši kar preveč preprosto, a tako tudi je, saj imamo v sebi veliko močnejše mehanizme, kot si mislimo. Če gremo s pozitivnimi pričakovanji v proste dni in si napolnimo dušo z bližino nam ljubih, to najbolj nahrani in osrečuje. Če pa smo že vnaprej naveličani, kaj nam je tega treba, in če v vsaki stvari iščemo negativno, potem tako tudi bo. Ljudje smo umetniki v tem, da v vsako stvar preslikamo naš notranji svet. Če je v vas veliko nezadovoljstva, boste tako dojemali tudi vse okoli vas – na srečo gre tudi obratno. Velikokrat se kdo obregne, da je enostavno samo govoriti, jaz pa pravim, da je res lahko govoriti, veliko težje pa je v sebi nekaj spremeniti. Zato si lahko vse skupaj vzamemo kot začetek nečesa novega. Ne smemo pozabiti, da se imamo lahko lepo na najpreprostejši način.

„Za začetek lahko naredimo prvi korak že s tem, da se osredotočimo na to, kar imamo in ne tisto, česar nimamo. Bodimo hvaležni za vse priložnosti, ki so nam bile v tem letu dane in za vse, kar smo ustvarili. Tako se lahko z večjim optimizmom zazremo v novo leto, ki je pred nami. “

Kako se po praznikih izogniti praznini, ki nastopi?

Če malce karikiramo, lahko rečemo, da december vsako leto nastopi prej – v duhu materializma se začne že konec oktobra, ko na policah zagledamo prve novoletne okraske. In predstavljajte si, da smo skoraj dva meseca napolnjeni s pričakovanji nečesa, kar potem mine v eni noči. Kot bi živeli v umetno ustvarjeni navidezni pravljici, ki začasno zbriše vse skrbi. Prvi januarski dan pa velikokrat prinese le sivino in trd padec v nov začetek. Obrnemo nov list in začnemo znova. In takrat se pri nekaterih ljudeh najbolj izrazi praznina. A ni treba, da je tako. Vso to intenzivno dogajanje v nas samih in okolici lahko umirimo s tem, da smo zmerni v vsem, kar počnemo, da poiščemo to, v kar verjamemo in tako lahko tudi na januar gledamo kot na mesec, ki je vstopnica v novo, uspešno, izpopolnjujoče leto.

„Bližina in dati človeku vedeti, da ima v našem življenju posebno vlogo, je nekaj najbolj dragocenega. Noben decembrski kič ne more razvrednotiti tistega posebnega ‘prostora’, ki se oblikuje v pristnih odnosih. In ravno ti v nas vedno znova prižigajo lučko, tudi ko tiste na ulicah že zdavnaj ugasnejo.“

Članek je bil objavljen na spletni strani vizita.si: http://vizita.si/clanek/dusevnost/odnosi-so-najvecja-carobnost-blizina-najlepse-darilo.html

Moj psihoterapevt je … Facebook!

31 Mar
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

no-likeČe ste vsaj malo rahločutni na vedenje drugih, lahko hitro opazite, da so družabna omrežja odlično igrišče za vse vrste ljudi – zlasti Facebook, ki omogoča širok spekter interakcije. Nekateri ga uporabljajo v marketinške namene, drugi delijo utrinke življenja, tretji spoznavajo ljudi, četrti delijo svoje filozofije, ideologije … Je pa Facebook obenem tudi odlično ‘mašilo’ za ljudi s težavami v medosebnih odnosih, za ljudi s slabo samopodobo, za osamljene in tiste, ki iščejo pozornost. Facebook namreč prenese vsa čustvena stanja – žalost, bes, gnev, veselje in v zameno ne zahteva nič. Včasih celo da – tolažilne besede (namišljenih) prijateljev, potrditev, da mislimo in delamo prav, občutek, da smo (vsaj za trenutek) opaženi in da celo pripadamo neki skupnosti.

So ljudje, ki kažejo lažno podobo sebe: Facebook omogoča dvojno življenje. Realno je običajno skrito očem drugih, na facebooku pa imamo to moč, da ustvarjamo lažno podobo srečnega življenja, ki si ga želimo. Nasmejani obrazi, popolni trenutki in (navidezna) sreča. Mnogokrat  ljudje v popolni obsedenosti kazanja lažne podobe izgubijo stik z resničnim življenjem, ki je polno ‘težkih občutkov,’ kar nekako potlačijo in se skušajo karseda identificirati z namišljenim svetom, ki ga ustvarjajo. To je seveda bolj obvladjivo in lepše, obenem pa omogoča beg od realnosti. A vsak enkrat pride do točke, ko se je potrebno z realnostjo in vsem kar se pod njo skriva, soočiti.

So ljudje, ki živijo za selfije: Pravzaprav ne – živijo za trenutek, ko bodo selfie poslali v svet. Lahko so trije na teden ali trije na dan. Skozi nenehno objavljanje fotografij sebe iščejo pozitiven odziv, pohvalo, občudovanje in občutek, da so sprejeti, opaženi, priljubljeni. Toliko kot je lajkov, toliko je pohval, kar je odlična hrana za ljudi s slabo samopodobo. So tudi taki, ki ob nezadostnem odzivu (številu lajkov) drugih, zbrišejo objavo, saj si ta ‘ne zasluži’ ostati na zidu, kar lahko interpretiramo tudi tako, da ima oseba občutek, da je bila spregledan in da (v svojih očeh) ni dovolj priljubljena.  Selfi je enako, kot bi svojo fotografijo dali na pladenj, jo nosili od osebe do osebe in čakali na pohvalo. Kako je v virtualnem svetu vse enostavneje, kaj?

Ljudje, ki potrebujejo odziv in tisti, ki se skrivajo: So ljudje, ki na Facebooku večinoma objavljajo svoje frustracije, negativna čustva in vedo, da bodo ob tem hitro vzpodbudili odziv drugih. Status v katerim navajamo svoje negativne občutke, so podobni klicu na pomoč. “Sem žalosten/a, jezen/a, zgodila se mi je krivica.” Na negativna čustvena stanja se ljudje hitro odzovejo, ponudijo tolažilno besedo ali kakšno virtualno darilce.
Če smo s svojim resničnim življenje še tako nezadovoljni, pa smo v v vzporednem svetu lahko vsi enaki, lahko živimo svoje sanje in se počutimo nadvse močne. Če nas je volja, se lahko skrivamo tudi za svojimi alter egi pod vplivom katerih pridejo na plan vse globine naše osebosti in s katerimi si upamo narediti to, česar v resničnem svetu nikoli ne bi.

the-identity-crisis-the-story-of-a-social-media-disaster-19-638Družbena omrežja so dobrodošla začimba resničnemu življenju, ne pa njegov nadomestek. Izkoristimo jih lahko za iskanje ljudi iz preteklosti, s katerimi smo izgubili stik, za vzdrževanje neobveznih stikov, za oblikovanje interesnega kroga ljudi, s katerimi si delimo informacije. Če pogrešamo družbo ljudi, je veliko bolje iti v svet, med ljudi, nenazadnje smo organska bitja, ki potrebujemo bližino drugega. Kaj je tisto kar zares šteje? Imeti ob sebi resnično osebo, na katero lahko naslonimo rame ali nekoga, ki v podoporo klikne žalostnega smajlija. Vam je zaradi tega kaj lažje?

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije

VIZITA: Osamljenost v decembrskem času

09 Dec
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

December je čudovit mesec, poln radosti, družinskih praznovanj, dobre hrane, objemov in poljubov. A za številne tudi mesec, ko se na dan prikradejo občutki osamljenosti. Včasih, četudi smo obkroženi s številnimi družinskimi člani. Kako premagati občutke osamljenosti in zakaj do osamljenosti pride, nam je razkrila specialistka zakonske in družinske terapije Anja Kovačič.

Zakaj pride do občutkov osamljenosti?
Nekoga moraš imeti rad. Že Minatti je govoril o ljubezni, ki nas hrani. Ljudje smo bitja odnosov, hrepenimo po tem, da nekomu pripadamo, da ljubimo in da smo ljubljeni. V odnosih iščemo varnost, bližino, sprejemanje. S temi potrebami se rodimo, zato venomer stremimo k odnosom, k bližini, k posebnemu ‘prostoru’, ki mu pravimo ‘prostor med mano in tabo’. Če te potrebe niso zadovoljene, se v posamezniku naselijo boleča praznina, neustavljivo hrepenenje, kar lahko imenujemo tudi osamljenost, čeprav je ta pojem zelo subjektiven.

Zakaj se nekateri bojijo samote?
Zelo pomembno je, da znamo biti tudi sami s seboj. Takrat se lahko v vsej polnosti posvetimo svojim občutkom, vsaj za trenutek izklopimo zunanji svet, stopimo v stik sabo in se iskreno soočimo z vsemi vsebinami, ki jih nosimo v sebi. Gre za samospoznavanje, ki nam omogoči rast in razvoj. Šele takrat, ko se zmoremo iskreno soočiti s seboj, si prisluhniti, znamo začutiti in prepoznavati svoje potrebe. In takrat, ko smo v pristnem odnosu s seboj, šele lahko oblikujemo kakovostne odnose z drugimi.

Biti sam pa se zdi nekaterim nepredstavljivo. Samota, pa tudi če je samo občasna, jim pomeni grožnjo, trenutke, ko se bodo morali spopasti s seboj in svojimi občutki. Gotovo poznate ljudi, ki so v nenehnem pogonu, ki so vedno v družbi ljudi, ki bežijo od enega dogodka do drugega, da si karseda zapolnijo vse ure v dnevu, le zato, da ne bi bili za trenutek sami. Gre za bežanje od sebe, svojega bistva.ID-100159020

Kako pa je v odnosu? Smo lahko tudi tam osamljeni?
Nekateri pravijo, da je najhujša osamljenost v odnosu. Ta se pojavi, ko med partnerjema ni več čustvene povezanosti, ni več pristnega stika, le še življenje drug mimo drugega. Partnerja si postaneta tujca, v odnosu se pojavi velika praznina, ki jo čutimo tudi telesno – kot tesnobo, dušenje, stiskanje v prsih. Če je stvar obojestranska, še nekako gre in običajno sledi razhod. Najhuje pa je, ko si eden od partnerjev še vedno prizadeva za odnos, drug pa je iz njega že zdavnaj odšel. Biti sam ob človeku, ki nam pomeni največ, on pa ne čuti enako, je izjemno boleče.

Zakaj so nekateri ljudje ‘samski’ in niso osamljeni, spet drugi pa imajo okoli sebe veliko število ljudi in se spopadajo z občutki osamljenosti?
Osamljenost je širok pojem in stvar subjektivnega doživljanja. Običajno je tako, da kakor se počutimo v sebi, tako doživljamo tudi okolico. Če imamo zdrav odnos do sebe, počnemo stvari, ki jih imamo radi, smo zadovoljni s seboj, to odsevamo tudi v okolico, ki se na nas odziva na enak, pozitven način. Enako gre v obratni smeri – če smo nezadovoljni, nesrečni, gojimo svojo žalost in se prepuščamo negativnim mislim, bomo to v svoje življenje tudi privabljali. Gre lahko za naučeno nemoč – občutek, da stvari nimamo v svojih rokah in da nas vse okoli nas obvladuje. Še vedno smo mi tisti, ki si kreiramo življenje, odvisno je le, kako se bomo z njim soočili in s katere plati bomo nanj gledali. Tukaj ni črnega in belega, pač pa nešteto ninans med njima.

Je biti sam lahko tudi zavestna odločitev?

Tudi pri pojmu osamljenosti lahko stopimo korak nazaj in ga pogledamo še iz drugega zornega kota. Včasih so ljudje sami, ker drugače ne znajo, kar pa ne pomeni, da si odnosov ne želijo. Gre za strah pred bližino oz. tem, da smo si lahko z nekom zares blizu – da imamo ob sebi človeka, ki nas zares pozna, ki nas globoko čuti. Seveda pa to vedno prinese s sabo ranljivost, ki si jo moramo dovoliti, kar pa je za mnoge prenevarno. Zakaj? Ker je po vseh verjetnosti nekoč bil tak posameznik ob svoji ranljivosti močno zavrnjen, osramočen, ponižan, zdaj pa se je zaščitil tako, da ne pusti več do sebe in se obda z zaščitnimi sloji, ki ga varujejo pred še eno zanj grozno izkušnjo.

ID-100269688Decembrski čas je običajno vesel mesec, ko nakupujemo darila in več časa namenimo druženju. Kako ga doživljajo osamljeni?

December, zadnji mesec v letu, je že sam po sebi prelomnica, ko zavedno ali ne, delamo samorefleksije, se sprašujemo, kaj smo storili v preteklem letu, smo zadovoljni z doseženim in ne nazadnje, smo tam, kjer si želimo biti. Ko temu dodamo še pretiravanje, ki se navzven najbolj kaže v obliki vsesplošne potrošniške evforije, ko vsi manično skozi ves mesec stremimo k vrhuncu zadnjega dne decembra, ki nas le dan kasneje lahko pahne v vsesplošno otožnost. Okolica nas bombardira z velikokrat le navidezno srečo, nasmejanimi obrazi, popolnimi družinskimi srečanji, kar nam morda celo vzbudi občutke, da si v tem času ne smemo dovoliti biti žalostni. Zato je december za mnogo ljudi zelo boleč mesec.

Kaj bi svetovali vsem za ta decembrski čas in novo leto, ki prihaja?
Izkoristite december za korake k sebi, drznite si storiti nekaj novega, upajte si tvegati. Pri sebi in v odnosih z drugimi. Če vsakič znova delate novoletne cilje in ugotavljate, da se jih tako ali tako ne držite, poskusite tokrat brez njih. Kaj si od življenja in sebe želite, tako ali tako veste sami. Sledite srcu, zaupajte svojim odločitvam, podajte roko pogumu in verjemite v ljubezen, saj ta pozdravi vse.

(http://vizita.si/clanek/dusevnost/kako-premagati-osamljenost-v-decembrskem-casu.html)

 

VIZITA.SI: Zakaj ne najdem pravega partnerja?

28 Okt
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-100138639Kolikokrat ste se po vseh neuspelih poskusih partnerskih zvez vprašali, ali vam je sploh kdo namenjen? Kolikokrat vas je še eden od mnogih, za katerega ste mislili, da je pravi, pustil s poteptanim srcem in prežete z dvomom, da bo sploh kdaj bolje? Ko ste zopet postavljeni v trenutke, ki vas tako neusmiljeno soočijo s seboj. Bom sploh kdaj srečna?
Pri mnogih ženskah je zgodba precej podobna, ne glede na to, koliko časa zveza traja. Lahko so to leta ali meseci, vedno pa je rezultat enak. Boleč razhod, prebolevanje in nenehna vprašanja, ali obstaja kje pravi zame. Pri tem seveda ni tako pomembno, kdo zvezo prekine, temveč to, zakaj se nenehno vrtimo v krogu nefunkcionalnih odnosov, ki ne omogočijo vzajemne rasti in nas ne osrečujejo.

Partnerski odnos vs. izvirna družina

A če se želimo dokopati do srčike težave, moramo partnerski odnos pogledati še iz drugega zornega kota. Če potegnete vzporednico med vsemi bivšimi partnerji, boste kljub njihovim razlikamskoraj zagotovo našli skupno točko. Ste ob vseh doživljali občutke osamljenosti? Ste morda čutili, da vam v čustvenem smislu ne zmorejo dati tega, kar potrebujete? So vam morda zbujali občutke krivde ali sramu? Ste bili ob vseh prevarani? Ne glede na to, kaj ste ob njih doživljali, pa so ti občutki zelo verjetno enaki tistim, ki ste jih doživljali v vaši izvirni družini. V partnerskih odnosih namreč vedno ustvarjamo pogoje, ki so zelo podobni tistim, v katerih smo odrasli. Če je bil na primer vaš oče čustveno odsoten in ste ga ob sebi velikokrat pogrešali, boste precej verjetno privlačili partnerje, ki vam bodo zbujali podobna ali enaka občutja, kot ste jih doživljali ob očetu. Morda se zaradi neodzivnih in hladnih staršev odnosov zavedno ali nezavedno celo bojite. A vse dokler vas bodo k tem vzorcem vezale niti preteklosti, boste zelo težko vzpostavili osrečujoč odnos.

Kakšen je zdrav odnos?

Kljub vsemu se je treba vprašati, kaj sploh lahko pričakujem od partnerja in kaj sploh zdrav odnos je. Predstavljajte si, da ste v odnosu trije – vi, partner in ‘vidva’. Ohranjenje sebe, svojih interesov in časa zase je za zdrav odnos nujno potrebno, v nasprotnem primeru kmalu pride do nezadovoljstva na obeh straneh. Med vama mora biti še vedno ločnica – vi ste vi in on je on, skupaj pa tvorita celoto, se dopolnjujeta in ustvarjata samo vajin svet.

Ko boste nehali iskati partnerja, za katerega ste prepričani, da lahko le on osmisli vaše življenje, se lahko začnejo v vašem življenju dogajati spremembe.ID-10056080

Iskanje pravega naj ne bo projekt

Mnoge ženske si ustvarjajo prave projekte, kako najti idelanega moškega, ob vseh neuspelih poskusih pa je razočaranje še toliko večje. Ste se kdaj vprašale zakaj tako na silo? Dajte na prvo mesto same sebe. Raziskujte se, pobrskajte po svoji preteklosti, raziščite svoje občutke in si predvsem dajte čas. Naj bodo vaše potrebe na prvem mestu, naučite se imeti radi, najdite mir v sebi. Ljubezen v resnici pride šele takrat, ko se sprejmeš z vsem, kar si. Šele takrat, ko boste zadovoljni s svojim življenjem in vas ne bodo več spremljale sence preteklosti, bo v vaše življenje prišel človek, ki bo v vas prebudil najboljše.

Kdaj vemo, da je za razpadle zveze zelo verjetno kriva preteklost?

– RANLJIVOST: strah v vsej polnosti se predati drugemu, strah pred bližino – tem, da ti je nekdo čustveno zares blizu;
– NAVEZANOST: pretirana (nezdrava) navezanost na partnerja, popolna okupacija, kar povzroči v zvezi zadušljivost;
– PONAVLJAJOČI VZORCI: ko v vsakem partnerskem odnosu pridemo do točke, ko ne znamo in zmoremo naprej;
– INSTANT TOLAŽBA: partnerja uporabljamo za hitro zdravljenje preteklih zvez, globoko v sebi pa vemo, da to ni to.

Kljub temu, da včasih stvari izgledajo enostavne in smo sami pri sebi prepričani, da imamo stvari  razčiščene in smo na parterski odnos pripravljeni, pa lahko globoko v nas še vedno tlijo vsebine, ki nam ne dovolijo naprej. V tem primeru je najboljši posvet pri terapevtu, ki pomaga pri prepoznavanju in ozaveščanju nezavednih vzorcev in strahov, ki nam krojijo življenje v preveliki meri, da bi ga zares kakovostno zaživeli.

(vir:vizita.si; http://vizita.si/clanek/dusevnost/zakaj-ne-najdem-pravega-partnerja.html)