ljubezen

VIZITA: Odnosi so največja čarobnost, bližina najlepše darilo

18 Dec
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Manično nakupovanje, bleščavi dogodki in pričakovanje nečesa velikega. Vse, kar se dogaja v decembru, je izjemno intenzivno za vse naše čute, zlasti čustvovanje, zato se v januarju lahko pojavi toliko večja praznina. Kaj je lahko največje darilo in kaj je tisto, kar v resnici zares šteje, smo se pogovarjali s spec. zakonske in družinske terapije Anjo Kovačič.

Spet smo v mesecu, ko nakupujemo darila, a zdi se, da postaja to vedno bolj v ospredju. So darila res potrebna, in če že, kaj podariti?

Seveda je vse odvisno od tega, kako si predstavljamo besedo darilo. Če jo skušamo razvrednotiti, je to v pisan celofan zavita stvar, ki je sama sebi namen in jo podarimo le zato, da nekaj damo. Če pa jemljemo darilo kot nekaj neotipljivega, ga lahko imenujemo tudi odnos, ki navdihuje, daje upanje in zbližuje … Ker pa vemo, da se danes zaradi različnih razlogov obdarovanju ne moremo popolnoma izogniti, lahko razmišljamo v smeri, da podarimo doživetje ali nekaj, kar je odraz nas samih ali obdarovanca.

 „Obdarovanje, pisanje božičnih voščilnic in okraševanje, predstavlja le okvir decembrskemu času, a bistvo je v tem, kaj v ta čas umestimo, kako ga napolnimo in kaj storimo zase in za druge.“

Bi lahko rekli, da je naš čas, naša bližina najlepše darilo, ki ga nekomu damo?

Res je. V današnjem tempu življenja, ko nam vedno primanjkuje časa za tisto najpomembnejše, se zdi, da je vse podrejeno instant rešitvam in da plehkost jemlje prostor pristnosti. Vse bolj se umikamo v vzporedne digitalne svetove, bežimo stran od sebe, po drugi strani pa globoko hrepenimo po pozornosti in globljem stiku. Včasih se zazdi, da je tista prava človeška bližina postala tako redka, da s(m)o se je ljudje začeli pravzaprav bati. Kje so tisti dolgi pogovori, pristni pogled v oči, druženja, ki brez pogleda na uro minejo tako hitro, kljub temu, da trajajo več ur … Ko odidemo domov s pogretim srcem in nasmehom na obrazu. Prazniki so čas, ko si lahko podarimo bližino, sebe, saj je to največ kar imamo.

„Zakaj bi posegali po materialnih stvareh, ki same po sebi nimajo vrednosti, če se lahko v pristnih odnosih dotaknemo duše drug drugega.“

Kako praznovati decembrske praznike čim lepše?

Preprosto tako, da se sami pri sebi odločimo, kakšne praznike si želimo. Morda se sliši kar preveč preprosto, a tako tudi je, saj imamo v sebi veliko močnejše mehanizme, kot si mislimo. Če gremo s pozitivnimi pričakovanji v proste dni in si napolnimo dušo z bližino nam ljubih, to najbolj nahrani in osrečuje. Če pa smo že vnaprej naveličani, kaj nam je tega treba, in če v vsaki stvari iščemo negativno, potem tako tudi bo. Ljudje smo umetniki v tem, da v vsako stvar preslikamo naš notranji svet. Če je v vas veliko nezadovoljstva, boste tako dojemali tudi vse okoli vas – na srečo gre tudi obratno. Velikokrat se kdo obregne, da je enostavno samo govoriti, jaz pa pravim, da je res lahko govoriti, veliko težje pa je v sebi nekaj spremeniti. Zato si lahko vse skupaj vzamemo kot začetek nečesa novega. Ne smemo pozabiti, da se imamo lahko lepo na najpreprostejši način.

„Za začetek lahko naredimo prvi korak že s tem, da se osredotočimo na to, kar imamo in ne tisto, česar nimamo. Bodimo hvaležni za vse priložnosti, ki so nam bile v tem letu dane in za vse, kar smo ustvarili. Tako se lahko z večjim optimizmom zazremo v novo leto, ki je pred nami. “

Kako se po praznikih izogniti praznini, ki nastopi?

Če malce karikiramo, lahko rečemo, da december vsako leto nastopi prej – v duhu materializma se začne že konec oktobra, ko na policah zagledamo prve novoletne okraske. In predstavljajte si, da smo skoraj dva meseca napolnjeni s pričakovanji nečesa, kar potem mine v eni noči. Kot bi živeli v umetno ustvarjeni navidezni pravljici, ki začasno zbriše vse skrbi. Prvi januarski dan pa velikokrat prinese le sivino in trd padec v nov začetek. Obrnemo nov list in začnemo znova. In takrat se pri nekaterih ljudeh najbolj izrazi praznina. A ni treba, da je tako. Vso to intenzivno dogajanje v nas samih in okolici lahko umirimo s tem, da smo zmerni v vsem, kar počnemo, da poiščemo to, v kar verjamemo in tako lahko tudi na januar gledamo kot na mesec, ki je vstopnica v novo, uspešno, izpopolnjujoče leto.

„Bližina in dati človeku vedeti, da ima v našem življenju posebno vlogo, je nekaj najbolj dragocenega. Noben decembrski kič ne more razvrednotiti tistega posebnega ‘prostora’, ki se oblikuje v pristnih odnosih. In ravno ti v nas vedno znova prižigajo lučko, tudi ko tiste na ulicah že zdavnaj ugasnejo.“

Članek je bil objavljen na spletni strani vizita.si: http://vizita.si/clanek/dusevnost/odnosi-so-najvecja-carobnost-blizina-najlepse-darilo.html

Vaše življenje je odsev vas samih …

05 Nov
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

V kakšnem odnosu ste sami s seboj najlažje ocenite tako, da se preprosto vprašate, kako ste zadovoljni z življenjem? Imate osrečujoč partnerski odnos? Ste obkroženi z ljudmi, ki vas podpirajo, motivirajo in vzpodbujajo? Sledite svojim ciljem in sanjam in vedno znova ustvarjate nove?

Zakaj je slednje sploh pomembno? Ker je zunanji svet (naše življenje) v veliki meri odraz nas samih. To kar smo, to dobimo. Če ste s seboj nezadovoljni, se bo to odsevalo tudi v vašem vsakdanu – bodisi v medosebnih odnosih ali na profesionalnem področju. Zatorej – če želimo živeti zadovoljujoče (kar si seveda tudi zaslužimo), potem moramo takšno življenje tudi ustvariti. Začenši pri sebi. Iskanje sreče zunaj sebe nikoli ne obrodi sadov, saj je običajno takšno stanje le trenutno. Npr. upamo, da bomo končno srečni, ko bomo našli partnerja, ki bo osmislil naš vsakdan … ko bomo imeli višjo plačo … ko bomo shujšali … ko bomo zanosili itd. A to se največkrat ne zgodi, saj je trenutna sreča – ali bolje zadovoljstvo, le površinska in žal kratkega roka. Trenutnemu navalu navidezne sreče, običajno spet sledi faza padca navzdol … in zopet se zavrtimo v začaranem krogu nenehnega hlepenja po nečem navidez nedosegljivem.

Knjige za osebno rast ne sežejo tako globoko, kot lahko seže dobra terapija.

Racept za zadovoljstvo je torej samo in zgolj v nas samih. Znan pregovor pravi, da nas nihče ne bo imel rad, če ne bomo najprej imeli radi same sebe. In prav tu se skriva bistvo. Kako se naučiti imeti rad? Kako se sprejeti v vsej polnosti? Kako doseči tisto stopnjo, ko smo toliko zadovoljni s seboj in hkrati pomirjeni z vsem, kar smo, da to projiciramo tudi v zunanji svet?

  1. Preteklost kot ledena gora: Znebite se navlake preteklosti. Včasih se sliši obrabljeno, a velikokrat so ravno odnosi iz preteklosti tisti, ki na nas močno (nezavedno) vplivajo. Pomembno je, da se dokopljemo do vsega tistega, kar zavedno ali ne vpliva na nas, saj bomo samo na takšen način preokvirili trenutne in prihodnje odnose. Včasih se na terapiji zgodi, da je nekdo popolnoma prepričan, da je osvobojen vsega, da je predelal vse tisto, kar po njegovem mnenju vpliva nanj, kasneje pa se izkaže, da ima še kar nekaj bremen, za katere sploh ni vedel.
  2. Je predelava čustev res tako pomembna? Da in še enkrat da. Če v sebi npr. nosite velik nahrbtnik jeze ali pa ste že od vedno žalostni in pasivni, je zelo pomembno, da se vseh teh konstruktov, ki ste si jih ustvarili na osnovi najzgodnejših odnosov, rešite. Kako? Najlažje s pomočjo terapevta, ki vas korak za korakom, nežno vodi skozi celoten proces. Včasih ni najlažje, saj se soočimo tudi z manj lepimi stvarmi, a je na koncu še kako vredno.

Vsebine se skrivajo globoko v nas, zato je potrebno kar nekaj dela na sebi, da se dokopljemo do njih, jih ozavestimo, naslovimo, predelamo in gremo lažji naprej.

Kdaj na pot iskanja sebe?

  • Ko se venomer izgubljamo v zlorabljajočih in izčrpavajočih intimnih odnosih,
  • ko venomer skačemo iz zveze v novo nefunkcionalno zvezo,
  • ko ugotovimo, da ne obvladujemo več svojega vsakdana,
  • ko opažamo, da smo venomer nezadovoljni s seboj ali okolico,
  • ko življenje dojemamo kot sivo, sebe pa prazne,
  • ko se sprašujemo: ‘Zakaj spet jaz? Bom kdaj srečen/a? Si res to zaslužim?

Torej, ste zadovoljni s svojim življenjem? In še pomembnejše vprašanje – kaj ste pripravljeni narediti, da bi bili končno zadovoljni, mirni, srečni?

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije
Doktorska kandidatka
NLP Coach

pišite mi na: anja@emosens.si

VIZITA: Česa v zdravem razmerju ne smemo početi?

29 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev
LoveYourself-IMG_7157Globoka povezanost, sočutje, sklepanje kompromisov in spoštovanje so le nekatere od bistvenih sestavin v receptu za osrečujoč partnerski odnos. A ob (pre)hitrem tempu življenja, zgodovini slabih izkušenj in ponavljajočih se vzorcih se vse našteto zdi že prava misija nemogoče, vsekakor pa velik izziv za vsakogar med nami.

S seboj še vedno vlečete kovček neuporabne čustvene krame?

Kolikokrat ste v upanju, da vama bo tokrat zares uspelo, v odnosu izgubili sebe? Kolikokrat ste pod vplivom preteklih izkušenj nehote ponavljali stare vzorce? In kolikokrat ste spoznali, da odigravate prav tisto, kar se je dogajalo v vaši družini, ko ste bili majhni? Prtljaga preteklosti, ki negativno vpliva na naša razmerja, se kaže v obliki nerazrešenih medosebnih odnosov, nepredelanih čustev in neustreznih vzorcev vedenja.

Znaki, da na nas še vedno vpliva preteklost

1. Prehiter in nepremišljen skok v novo razmerje

Če je za vami še en neuspel poskus partnerske zveze, vi pa želite pred žalostjo, obupom in praznino na hitro pobegniti v drug odnos, morate stopiti korak nazaj. Skakanje iz zveze v zvezo pomeni le, da ne zmorete predelati težkih čutenj, ki so v vas, zato jih želite le prikriti z novo zaljubljenostjo. A vse tisto, česar nočete čutiti, je kljub vsemu še vedno v vas. Vsakemu koncu ljubezni mora slediti prebolevanje, a takšno s samim seboj in ne z instant tolažbo.

2. Vse pretekle partnerje druži skupni imenovalec

Če opažate, da so si bili vaši izbranci v vseh preteklih zvezah podobni, da se ponavljajo zgodbe, ki ne vodijo nikamor, in velikokrat izrečete stavek: „Ne morem verjeti, spet je isto kot z bivšim,“ je čas, da pri sebi naredite temeljito inventuro. Ker je življenje prekratko, da bi ga zapravljali v neosrečujočih zvezah, si najprej vzemite čas zase. Berite knjige, brskajte po sebi, najdite pomoč strokovnjaka, ki vam bo pomagal do tistih skritih kotičkov sebe, ki vam ne dovolijo zares živeti. Včasih so stvari veliko bolj obvladljive, kot si mislimo.

3. Zamrznjenost in strah pred izražanjem občutkov

Prihajate iz družine, kjer se občutkov ni izražalo? Vam je v odnosih z drugimi težko pokazati žalost, jezo in celo veselje? Morda ste bili nekoč ob nekem močnem čustvenem dogodku tako zelo ranjeni in zavrnjeni, da ste svoja čustva, vede ali ne, skrili pod ledeno skorjico. Upati si pokazati ranljivost je nekaj, kar je del partnerskega odnosa, zato je dobro, da vse blokade ozavestimo in predelamo.

4. Pričakovanja, da bo odnos zapolnil našo praznino

Če se ne znamo imeti radi, nas tudi drugi ne morejo imeti,“ pravi znan pregovor, ki zelo drži. Ko v odnosih postavljamo sebe v ozadje, teptamo svoje potrebe in želimo prekomerno ugajati drugim, s tem v njihovih očeh le rušimo svojo vrednost. Nihče ne bo delal lepo z vami, če ne boste sami najprej dosegli stopnje samospoštovanja. Zlasti ženske pod vplivom romantičnih filmov velikokrat sanjarijo, da jim bo nekoč moški zapolnil praznino in osmislil življenje. Samo vi ste odgovorni za svojo srečo, in če boste pričakovali ‘rešitev od zunaj’, boste lahko čakali v neskončnost.id-100408693

5. V krizi prehitro obupate, preizkušnje so pretežek zalogaj

Kakovosten odnos se ne rodi brez poprejšnje krize,“ pravi Jung. Partnerski odnos ni konstanta, ampak nenehno valovanje. So dobri in slabi dnevi, obdobja miru in harmonije, pa tudi kriz in preizkušenj – tudi takšnih, ki postavijo odnos pod velik vprašaj. A vedeti je treba, da popolnih odnosov, ki jih ustvarjajo holywoodski filmi, ni, zato ni treba pakirati kovčkov že ob prvem konfliktu. Odnos ni nič drugega kot zavestna odločitev za osebo, s katero želimo živeti, kar obenem pomeni tudi razmejitev od vseh ostalih potencialnih partnerjev.

6. Biti z nekom le zaradi udobja in navade

Nekateri vztrajajo v zakonu ali odnosu, čeprav ljubezni, naklonjenosti in pozitivnih čustev ni več. Morda je čas prinesel preveč slabega ali pa je skupna rast krenila po svoje. Vztrajati v mrtvem odnosu le zato, ker se bojimo narediti korak naprej in ker nas je strah, kako se bomo znašli sami, kaj bodo rekli drugi, ali ker je tako enostavno najbolj udobno za vse, ni nikoli smiselno. V ljubezni ni polovičarstva, čustva so ali pa jih ni. Imejte se radi, prerezite spone, ki vas držijo v preteklosti, in si upajte naprej. Vse, kar potrebujete, je le pogum, jasna odločitev in zavedanje, da lahko samo en korak v neznano prinese toliko večjo srečo.

Vsak človek je dragocen unikat, vsak s svojo življenjsko zgodbo in pogledom na svet. Odnosi z drugimi lahko iz nas izvabijo vse mogoče – lahko pritisnejo na najbolj ranljive točke ali pa nas ponesejo do neslutenih višav. Ljubezen je zagotovo tista glavna začimba, ki dva drži skupaj, a potrebno je še nekaj več. Za srečo v ljubezni in življenju nasploh moramo predvsem najprej najti sebe. Se spoznati do te mere, da vemo, kje imamo svoje omejitve, največje potenciale in kaj si v življenju zares želimo. Ko se najdemo, čutimo izpolnjenost, mir in zadovoljstvo. Le tako privabimo v svoje življenje dogodke in ljudi, ob katerih vzajemno rastemo.

Anja Kovačič, spec.zakonske in družinske terapije
NLP coach

članek je bil objavljen na spletni strani vizita.si: http://vizita.si/clanek/dusevnost/cesa-v-zdravem-razmerju-ne-smemo-poceti.html

Ostal/a sem sama! Kaj pa zdaj?

11 Nov
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev
id-100234582

Nihče vas ne bo osrečil, če ne boste sami sebe in nihče vam ne bo pokazal življenjskega smisla, če ga ne boste našli sami.

Prej kot pozabim, boljše bo. Manj bom mislil/a na to, prej bom prebolel/a. Življenje teče dalje…” so običajne misli, s katerimi se posamezniki, ki so zaključili nek odnos, tolažijo. A zanikanje težkih občutkov ne prinese rešitve in običajno še poslabša že tako razbolelo srce.

Pojdite skozi žalovanje, ne okoli njega

Jeza, žalost, razočaranje, strah, tudi panika, so običajni občutki s katerimi se srečujemo ob zaključku nekega razmerja. V zdravem načinu žalovanja se z njimi moramo soočiti: izjokamo žalost, se jezimo, besnimo … V nekaterih primerih pa se posamezniki ne želijo soočiti s težkimi čutenji, zato jih potlačijo in se delajo, kot da jih ni. Vržejo se v pretirano delo, s katerim si zapolnijo misli, zbežijo v drug odnos, s katerim se skušajo potolažiti, morda se celo vdajo različnim oblikam odvisnosti. A to je le beg pred vsem kaosom, ki je v njih, le da ga nočejo začutiti. A občutki so še vedno tam, skriti nekje globoko. Ob naslednjem sprožilnem dejavniku, ki pride v obliki kakšnega močnega življenjskega dogodka, ki nas pretrese ali se nas močneje dotakne, pa lahko pridejo ti občutki na površje še v močnejši obliki. Le če sprejememo žalovanje kot normalen del življenja, se lahko poslovimo od preteklosti, se ji zahvalimo za vse, kar nam je dala in se podamo naprej – v nove odnose. A le takrat, ko najprej najdemo sebe.

Kako veliko vlogo je imel parner v naših življenjih?

Prebolevanje partnerskega odnosa traja zelo različno, odvisno od tega, kako veliko vlogo je imel partner v naših življenjih in kako močno smo bili nanj navezani. Če pri sebi opažamo prekomerno, obsesivno vedenje do partnerja, ob katerem imamo občutek, da nam brez njega ni živeti, potem bo tudi prebolevanje zaključka takšnega odnosa izjemno težko. Pojavljala se bo tesnoba, panični napadi, posameznik bo imel občutek, da se mu je porušil svet, da je izgubil varnost in da je popolnoma izgubljen. Pogosto se pojavi tudi depresija, saj partnerja, ki je bil zanje prej smisel življenja, ni več. V takšnih primerih je priporočljiv obisk psihoterapevta, ki pomaga pri preoblikovanju odvisniškega stila navezanosti.

Če je vaš partner (navidezno) polnil praznino, ki je v vas, potem vam je v procesu preoblevanja težje. Zavedati se je treba, da vas nihče ne bo osrečil, če ne boste sami sebe in nihče vam ne bo pokazal življenjskega smisla, če ga ne boste našli sami.

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije
NLP coach

Čustveni incest: Očkova princeska in mamin sinček

02 Okt
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev
father-and-daughter Otroci, čustveni partnerji

Vsi poznamo mamine sinčke in očkove princeske, ki lahko še v odrasli dobi čustveno skrbijo za svojega partnerja – mamo ali očeta. Govorimo o čustvenem incestu, znanem tudi kot prikritem incestu, v katerem gre za družinsko dinamiko, kjer eden od staršev (lahko tudi oba) išče čustveno podporo pri otroku. Ta se skozi leta lahko razvije tako močno, da otrok ne more zapustiti doma, saj ga mati/oče, tako močno potrebuje. Otrok postane čustven partner in zadovoljuje čustvene potrebe enega od staršev.

Otroci se v tem položaju lahko počutijo priviligirane in posebne, saj starš z njimi deli informacije, ki se tičejo odraslega življenja in od njih pričakujejo podporo, kar ustvarja lažen občutek bližine in povezanosti. Otrokove potrebe so pri tem prezrte, kar dologoročna vpliva na čustven razvoj otroka.

Seveda je povezanost in bližina med otrokom in staršem zaželjena, a v sklopu zdravih mej med njimi. Starševski svet mora ostati samo starševski in seveda obratno – otroku pripada otroški svet, med njima pa obstaja stroga ločnica. Zdravi odnosi med otrokom in staršem postavljajo otrokove čustvene potrebe v ospredje, pri čemer se otrok ne vpleta in ne obremenjuje z odraslim svetom.

Ko pa npr. eden od staršev otroka postavi v pozicijo, da mora zadovoljevati njegove čustvene potrebe, se v družini ustvarja nezdrava dinamika, ko otroci naenkrat prevzamejo vlogo starša. Postanejo čustveno zavrženi in oropani otroštva.

Kaj to pomeni konkretno? Mama, ki je v nefunkcionalnem odnosu s svojim možem, ki je osamljena in lačna ljubezni, bo ‘moža’ iskala v svojem sinu. Klasičen primer velja tudi za očete, pri katerih hčerka postane središče njihovega sveta in njihova nadomestna žena (seveda tudi tu govorimo v čustvenem smislu).

Pomembno je poudariti, da se starši v večinimi primerov ne zavedajo posledic svojega ravnanja.mom-and-son-pic-small

Kdaj pride do čustvenega incesta?

Običajno takrat, ko je odnos med partnerjema krhek in se eden od partnerjev počuti v odnosu osamljenega, njegove čustvene potrebe pa niso zadovoljene. Velikokrat je v igri tudi nezvestoba, beg iz odnosa, odvisnosti ali duševne bolezni. Oba starša, ali samo eden torej iščeta zadovoljevanje svojih potreb (tolažbo) skozi otroka.

Vplivi čustvenega incesta v kasnejšem življenju:

Takšni otroci običajno nosijo v sebi velike občutke krivde tudi v odraslosti in imajo težave pri postavljanju meja v odnosih. Zanje je velikokrat značilna  slaba samopodoba, kompulzivno obnašanje, motnje v spolnosti, motnje hranjenja, nefunkcionalni odnosi, nesposobnost intime v odnosih, občutki nezadostnosti, tudi zloraba substanc.

Pomoč: skupinske terapije, psihoterapija, pisanje dnevnika …

 

Ste v partnerskem odnosu izgubili sebe?

22 Sep
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

V vsakem partnerskem odnosu gre za nenehno valovanje med dvema stanjema – biti neodvisen in samozadosten ter dovoliti si ranljivost in bližino. A kje je tista izmuzljiva točka, ki je stičišče obojega?

Ohranjajte svoje osebne interese ter hobije V partnerski odnos običajno vstopamo z vso svojo zgodovino, hobiji, načinom življenja, posebnostmi, ki nas opredeljujejo … Velikokrat se zgodi, da se mnogi odrečejo vsemu tistemu, kar jim je nekoč predstavljajo sprostitev, osebnostno rast, zadovoljstvo in kar jih je celo definiralo. A vendarle zdrav partnerski odnos temelji tako na PODOBNOSTIH kot tudi RAZLIKAH, zato je v odnosu potrebno ohranjati INDIVIDUALNOST. Tako podobnosti kot tudi razlike lahko močno obogatijo vajin odnos.

id-100408693Vzemite si čas za prijatelje in družino *s partnerjem in brez njega

Vsi vemo, kako je z našo in partnerjevo izvirno družino – lahko ga sprejmejo in lahko smo sprejeti, žal gre tudi obratno. Zagotovo je velika prednost, če vaši prijatelji pa tudi družina sprejemajo vašega partnerja v celoti, a je kljub vsemu potrebno imeti  v mislih tudi to, da se lahko do vas obnašajo drugače, če njega/nje ni v bližini … Veliko raziskav je pokazalo, da so ‘vaši’ ljudje veliko bolj zadržani, če je z vami partner. Zveni znano? Potrebno si je vzeti čas za svoje ljudi, včasih skupaj, včasih narazen.

Ne dovolite, da zaradi odnosa prenehate obstajati Ohranjajte identiteto, saj veste kdo ste, kajne? Veliko posameznikov se v partnerskem odnosu izgubi, kar pomeni, da se odpovejo vsemu, kar so bili pred partnersko zvezo. Lahko se popolnoma podredijo partnerju, živijo njegove želje in zahteve.  Dovolj je že to, da se odpoveste svojim interesom, prostemu času in prijateljem, da svoj čas podrejate paertnerju, kljub temu, da si on svojegaz vas ne.  V tem primeru v odnosu izgubite sebe. Ohranjajte identiteto zunaj in znotraj odnosa.

Izražajte svoje potrebe in želje Vsak izmed partnerjev ima svoje potrebe in pomembno je, da jih izražata, kar je zopet stvar zdrave komunikacije. Veliko ljudi se namreč boji, da bodo z izražanjem svojih potreb in želja ogrozili odnos.

Česa v partnerskem odnosu NE smete dovoliti?

  • da odnos negativno vpliva na vaše dojemanje sebe, vaše dosežke, želje …
  • da postanete odvisni od partnerja ali vajinega odnosa (pa naj bo to čustveno, fizično …)
  • da zanemarjate druge pomembne odnose (prijateljske, družinske …)
  • da postanejo vaši instant partnerski odnosi (skakanje iz zveze v zvezo) le neuspeli poskusi iskanja sreče

Če v partnerskih odnosih  obupano iščete srečo in odrešitev, potem najprej skušajte najti sebe. Vzemite si čas zase, vstopite v svet osebnostne rasti (lahko skupaj s terapevtom), poiščite stvari, ki vas veselijo in ob katerih rastete. Šele takrat, ko boste zadovoljni s seboj in ko boste to izžarevali navzven, boste lahko vzpostavili zdrave medosebne odnose. Nihče vas namreč ne bo izpolnil, če se ne boste najprej sami sebe.

10 znakov, da partnerski odnos umira

01 Sep
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-1006616 (1)1. Izogibata se pogovorom o prihodnosti: V začetku partnerske zveze in tudi kasneje, če je odnos zdrav in osrečujoč, je skupno načrtovanje prihodnosti nekaj lepega in vznemirljivega. Ko pa se v odnosu začnemo počutiti negotove in smo v dvomih, ali si sploh želimo skupnega življenja, so pogovori o prihodnosti težka tema, ki se je običajno raje izogibamo.

2. Nerazrešeni konflikti: Nesoglasja so v partnerski zvezi nekaj običajnega. Konstruktiven način komunikacije in sprejemanje kompromisov omogoča, da jih, skupaj z vsemi konflikti in razlikami vred, presežemo. Če pa sta partnerja vkopana v nefunkcionalen vzorec razreševanja težav, ki ne preseže njihovega vzroka, se težave lahko vlečejo v neskončnost. Izgubimo se v začarenem krogu iskanja krivca, pasivne agresije …

3. Ko komunikacija postane obveza: V prvih letih partnerskega odnosa, zlasti na začetku, se s partnerjem pogovarjamo veliko. O njem si želimo vedeti vse, kar se vedeti da. Delimo vse o sebi in načrtujemo prihodnost. Ko začne razmerje bledeti, se komunikacija manjša – velikokrat postane omejena le na rutinske stvari, ki se tičejo službe, doma in obveznosti. Pogovorov o čutenjih, odnosu ni več. Postajamo vse bolj oddaljeni.

4. Več je negativnih kot pozitivnih spominov na skupno preteklost: Negativni občutki, ki so v nas, močno vplivajo na naše dojemanje oz. doživljanje nekega dogodka, osebe, situacije. Enako se dogaja v odnosu. Ko v partnerstvu postanemo nezadovoljni, ko preživljamo težko obdobje, potem je lahko tudi naše dojemanje in spominjanje preteklosti popačeno. Težave, ki jih nekoč nismo doživljali kot take, postanejo vir jeze in kofliktov. Dejanja, ki smo jih v preteklosti dojemali kot ljubeča, danes lahko doživljamo popolnomo nasprotno.

5. Drugi pari vam zbujajo ljubosumje: Videti par, ki ima ljubeč odnos, poln nežnosti in razumevanja, je za nekoga, ki hrepeni po takšnem odnosu in ga partner obenem zavrača, lahko zelo boleče. Zbudi občutke ljubosumja, žalosti, osamljenosti, tudi zavrženosti. Ravno ti občutki so dober pokazatelj kontrasta med srečnim in neosrečujočim odnosom.

6. Strasti in intimnosti (skoraj) ni več: Običajno je, da se z leti spolnost zmanjšuje, bodisi zaradi obveznosti, službe, otrok, družinskih stvari. A ko pride to te mere, da spolnosti tudi po več let ni več, se je treba vprašati, kaj je razlog in kakšen je smisel vsega. Seveda pa je vprašanje tudi to, koliko spolnost partenerjema sploh pomeni.

7. Prioritete so se vama spremenile: V partnerstvu je idealna vzajemna rast in razvoj, ki omogoča kakovosten partnerski odnos. Ker pa življenje ni konstanta, saj prinese vzpone in padce, izzive in še mnogo drugega, temu velikokrat ni tako. Partnerja lahko rasteta vsak v svojo smer, interesi postajajo drugačni, pojavi se odtujenost. Je pa res tudi to, da se nam z leti prioritete spreminjajo in če se te močno razlikujejo od partnerjevih, odnos nima več skupnega cilja in se običajno konča.

8. Za odnos ni več zanimanja: Ko ne uživate več v partnerjevi družbi, ne vlagate več v odnos in se ob partnerju ne počutite več prijetno, je to znak, da je odnos v krizi. Morda se se v današnjem tempu življenja odtujila in je še vedno možnost povratka. A če se partnerja ne spoštujeta več, ne vlagata več v skupen čas, niti ne kažeta zanimanja drug za drugega, je to znak, da je zveza razpadla.

9. Opazovati začnete osebe nasprotnega spola, ali pa ste se celo zaljubili: Ko se počutimo ljubljene in zadovoljne, nimamo potrebe po iskanju pozornosti oseb nasprotnega spola. Znak za alarm se pojavi, ko začnemo z očitnim flirtanjem ali celo konkretnim iskanjem druge osebe (različni portali …).

10. Glavni razlog za ohranitev odnosa ni ljubezen: Če vztrajate v odnosu zaradi vsega drugega, le zaradi ljubezni ne, potem se je vaš odnos najverjetneje že končal. Veliko jih vztraja v odnosu zaradi določenih koristi – finančna odvisnost, ugodno in lagodno življenje; pa tudi zaradi strahu pred novim začetkom. Takšno življenje pa kmalu postane prazno, depresivno, brez pravega cilja …

loverules

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije

NLP coach

VIZITA: 10 mitov o partnerstvu in ljubezni

25 Maj
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Ljudje že od nekdaj idealiziramo ljubezen in vse, kar je z njo povezano. Radi verjemamo, da nekje obstaja tista prava, ki bo dala našemu življenju smisel. Disneyeve pravljice so odličen primer naših sanjarenj in romantičnih predstav o odnosih, a da se resnično dokopljemo do osrečujočega partnerskega odnosa, se moramo najprej spoprijeti z realnostjo, doživeti nekaj življenjskih lekcij, predvsem pa moramo najprej spoznati sebe. In kaj v ljubezni je resnica in kaj mit?

 

  1. Za uspešno partnerstvo je dovolj že močna ljubezen enega partnerja

ID-100386384(1)Partnerski odnos je živ organizem, ki vedno vključuje dve osebi. Oba imata za sabo svojo življenjsko zgodbo in izkušnje, izvirno družino, ki ju je oblikovala, pa tudi svoje strahove, omejitve, vzorce, ki jih odigravata v odnosu. Da odnos živi in tudi preživi je potrebna predvsem želja in angažiranost obeh, ki se trudita v odnos vlagati. Nikakor ni dovolj, da se na vse pretege trudi le eden, drugi pa tega sploh ne opazi, ali pa mu čisto nič ne pomeni in razmišlja le o koncu zveze. Samo eden žal ne more ohraniti odnosa, če se drugi odloči, da si zveze ne želi več. Za osrečujoč odnos sta vedno potrebna dva, ki se zanj vsak na svoj način trudita – enkrat eden, drugič drugi. Kot velikokrat poudarim, je odnos podoben veslanju v čolnu, če vesla le eden, se bo čoln vrtel v krogu.

  1. Če sta se moja starša celo življenje kregala in na koncu ločila, to verjetno čaka tudi mene

Nekateri posamezniki si zaradi neuspelega zakona svojih staršev sploh ne upajo spustiti v partnerske odnose. Ustvarijo si obrambni mehanizem: ‘Moja starša nista bila srečna, tudi jaz ne bom‘, kar pomeni le strah pred intimo, ranjenostjo in tem, da bi se v polnosti predali drugemu. Res je, da iz izvirnih družin prinesete določene modele vedenja in čustvovanja, ki jih lahko odigravate v svojih odnosih, a to ne pomeni, da čaka tudi vas neuspel zakon. Če sta vaša starša bežala pred težavami, se vi pogumno soočite z njimi, če se nista znala pogovarjati, se vi naučite dobre komunikacije in če sta se bala ljubezni, ji pojdite vi naproti. Najslabše je, da si v odnosih ustvarimo ograde zaradi slabih izkušenj preteklih generaciji.

  1. Včasih je bolje, da konflikte ‘pometemo pod preprogo’

Vsi vemo, kako lahko neizrečene besede vplivajo na nas, kajne? Ljudje smo organska bitja, kar pomeni, da stvari čutimo s telesom. Tudi, če so konflikti, napetost, nezadovoljstvo neizrečeni, to pomeni, da jih v odnosu še vedno čutimo. Z ignoriranjem problematičnih tem ne rešimo ničesar, kvečjemu stvari slabšamo, saj se skozi čas kopičijo, dokler ob nekem problematičnem dejavniku ne izbruhnejo v še hujši obliki. Odprta komunikacija o občutkih je tako za kakovosten odnos nujna.

  1. Najpomembnejša je v odnosu dobra komunikacija

Marsikateri par reče: ‘Pa saj se veliko pogovarjava!‘ A pogovarjanje ne pomeni tudi dobre komunikacije. Eno je, če se dva po napornem dnevu pogovarjata o odnosih v službi, prihodnosti otroka, bližajočem se pikniku, na drugi strani pa se recimo izogibata pogovorom o svojih željah, pričakovanjih, občutkih v odnosu, načrtovanju prihodnosti. Dobra komunikacija je vedno obojestranska, pri čemer je pomembno tako izražati, kot tudi slišati izrečeno; začutiti partnerja in ga poskusiti razumeti.ID-100227465

  1. Najbolje je, da si partnerja iščemo po svojih željah in pričakovanjih in od tega ne odstopamo

Prav je, da vemo, kaj od odnosa pričakujemo. A izbirati svojega potencialnega partnerja na osnovi številnih alinej ni ravno modra ideja. Ljudje smo živa bitja in ne roboti, pri katerih enostavno odkljukamo tiste značilnosti, ki so nam po godu in ki jih pričakujemo. Iskati svojega bodočega partnerja na silo, kot bi imeli pred sabo življenjski projekt še nikoli ni obrodilo sadov. V življenju vse pride ob svojem času in manj kot se za nekaj trudimo in pustimo življenju svojo pot, bolj nas to nagradi z lepim. Tudi partner bo prišel, takrat ko boste na to pripravljeni.

  1. Partnerja ne smemo razvaditi s presenečenji in romantiko

Predvsem iz moških ust je velikokrat slišati mnenje, da tako kot žensko navadiš oz. razvadiš na začetku, takšna bodo njena pričakovanja tudi v prihodnje. A izjava je malce krivična, saj v zdravem partnerskem odnosu bolj težko govorimo o tem, da lahko nekoga razvadimo. Če v odnosu čutiš, da bi želel osebi nekaj podariti, jo presenetiti, ni v tem nič slabega, kvečjemu je to začimba vajini ljubezni. Če pa se moramo ukvarjamo s tem, ali bomo morebiti svojega partnerja z lepo gesto razvadili – zakaj smo sploh z njim?

  1. V dolgotrajnem razmerju me partner razume ‘brez besed’ – ve kaj mislim in čutim

Čeprav si včasih želimo, da bi nas drugi razumeli brez besed, pa to enostavno ne gre. Ljudje imamo to možnost, da svoje občutke, doživljanje, razmišljanja, lahko ubesedimo in se s tem povežemo z drugim. Seveda je res, da se v dolgotrajnih razmerjih dva poznata veliko bolje kot v začetku odnosa, a to ne pomeni, da znata brati misli drug drugemu. Osrečujoč partnerski odnos je vedno povezan z dobro komunikacijo, kar pomeni poslušanjem in slišanjem ter izražanjem svojih potreb in želja.

  1. Otrok v odnosu vedno reši vse težave in poglobi ljubezen

Prihod otroka zahteva v odnosu svoj čustven prostor, kar pomeni, da tukaj nista več le partnerja, ampak novo bitje s svojimi potrebami, ki povzroči v odnosu popoln preobrat. Če sta se partnerja že prej soočala s konflikti, nerazmevanjem, potem je zelo možno, da bo s prihodom otroka še težje – pomanjkanje časa, neprespanost, reguliranje otorokovih potreb … kar naenkrat je odnos na drugem mestu, kar na že obstoječe konflikte doda še nove. Zato je zmotno pričakovati, da bo otrok težave rešil – običajno je nasprotno, lahko jih celo poglobi.ID-100106673

  1. Če imaš zadovoljujoč partnerski odnos, ne potrebuješ v življenju ničesar več

Osrečujoč partnerski odnos, v katerem se počutimo varne, srečne, ljubljene, močno vpliva na kakovost življenja v celoti, saj nas navdihuje in vzpodbuja tudi na ostalih področjih v življenju. Zmotno pa je prepričanje, da poleg partnerja v življenju ne potrebujemo ničesar več, saj na ta način na partnerja vršimo nenehen pritisk, se izoliramo od družbe in okolja, kar na odnos ne vpliva vzpodbudno. Oba partnerja sta še vedno samostojni osebi, ne pa ‘zapornika’ drug drugega, ki se v odnosu izgubita in postaneta soodvisna. Ohranjanje svojih interesov, stikov s prijatelji in v prvi vrsti sebe, je v odnosu nujno.

10. Če moram na partnersko terapijo, to pomeni, da odnos resnično razpada

Partnerska terapija že dolgo ni več namenjena le zakoncem ali parom v krizi, temveč tudi tistim, ki si želijo spoznati globine svojega odnosa. S pomočjo neodvisne osebe je veliko lažje odkrivati nezavedne vzorce in predelovati tiste vsebine, o katerih se običajno ne govori ali pa nismo niti vedeli, da so v nas.

Vse kar potrebuješ, je ljubezen

Disneyeve pravljice imajo sporočilo, da ljubezen premaga vse. A vse pravljice se običajno končajo v fazi zaljubljenosti, ko se odnos šele pričenja, življenje pa prinese nove zgodbe. Partnerski odnos je zavestna odločitev, ki ji dela družbo razumevanje in zaupanje, velika mera kompromisov, ter veliko mera tiste nedoumljive začimbe, ki se ji reče ljubezen.

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije

objavljeno na: http://vizita.si/clanek/dusevnost/10-mitov-o-partnerstvu-in-ljubezni.html

 

 

Iskanje krivca v odnosu

24 Apr
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-100324696Začetki partnerskih razmerjih so običajno posuti z ‘rožicami’, pod vplivom neverjetnih vzgibov privlačnosti in ljubezni imamo občutek, da je naš odnos nekaj posebnega, da tako intenzivno ne čustvuje nihče in da bo takšno stanje trajalo za vedno. Faza zaljubljenosti in privlačnosti še ni odnos v pravem pomenu besede – odnos se razvije kasneje na podlagi zavestne odločitve obeh partnerjev. Dejstvo pa je, da imamo v sebi zapisane tudi ‘boleče spomine’ in čeprav se jih morda niti ne zavedamo, je prav  partner tisti, ki nam jih bo čez čas v odnosu ponovno prebudil. Prebujanje bolečih spominov pa je seveda povezano tudi z obrambnimi mehanizmi, ki so v nas.

Kdo je kriv za neosrečujoč odnos?

a.) V odnosih je iskanje krivca nekaj običajnega. “Ti si kriv, da sem nesrečen/a!” “Poglej, kako se obnašaš, nemogoče je s teboj!” “Sploh nimaš več časa zame, samo še sam/a hodiš okoli!” Za odnos sta vedno potrebna dva in oba partnerja prineseta s seboj vso zgodovino, primarni odnos z mamo in očetom, boleče spomine, težke občutke, obrambne mehanizme, ki pa se v odnosu prebudijo. Iskanje krivca, nenehno obtoževanje in težke besede pa partnerja še bolj oddaljijo. Občutek varnosti, ki bi moral biti temeljni del odnosa, je tako vedno manjši.

b.) Običajno je tako, da eden od partnerjev začuti pomanjkanje občutka čustvene povezanosti in s tem varnosti, saj od partnerja ne dobi čustvenega odziva. Navadno se eden počuti spregledan, zavržen in drugega doživlja kot hladnega, distanciranega, neaktivnega. Od partnerja tako prvi zahteva konkreten odziv, drugi pa se umakne in zapre vase.

c.) Če traja zgoraj omenjena distanca v odnosu dlje časa, partnerja postopoma otopita. Osnovne potrebe po  varnosti, ljubljenosti, povezanosti tako potlačita, čustva pa ‘zamrzneta’. Oddaljita se eden od drugega in pogovorov o ‘njima’ ni več. Včasih na zunaj morda lahko izgleda kot da se partnerja pogovarjata, sta še vedno povezana, a bistvo je, da se ne pogovarjata več o odnosu, čustvih, tem, kaj čutita, kaj si z določenimi besedami in dejanji prebujata … Ker je bolečina v njima prevelika se oba zavarujeta z obrambnim mehanizmom in se tako oddaljita in potlačita svoje potrebe – hrepenenje pa v njima še vedno ostaja.

ID-100341791

V odnosu krivcev ni, je le dinamika obeh partnerjev, ki si sčasoma vzbudita boleče spomine in se obdata z obrambnimi mehanizmi, ki jih ne znata preseči in si priti naproti.

V odnosu ne morete biti prezahtevni

Ljudje smo bitja odnosov – hrepenimo po odnosu z drugim, po občutkih pripadnosti, varnosti, ljubljenosti, povezanosti. Če se med dvema odvijajo nenehni konflikti, bežanje iz odnosa in na drugi strani stremenje po njem, ni drugega kot to, da eden od partnerjev tvega ranljivost in se drugemu približa in s tem začne zopet vzpostavljati čustveno vez. Seveda pa ni dovolj le aktivacija enega partnerja, tudi drugi se mora na njegovo ranljivost odzvati. Če se ne, zopet pride do zgoraj omenjenega mehanizma – zahteve po bližini in posledičen umik, kar vodi do začaranega kroga nezadovoljstva.

Krivično je, da si zaradi vzorcev iz otroštva, nerazrešenih odnos s starši in veliko prtljago bolečine, partnerja ne dovolita in ne zmoreta zaživeti tako, kot si zaslužita.

Iskanje pravega naj nikar ne postane projekt

15 Feb
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-10033129Ljudje nenehno iščemo bližino drugega, a iskanje ‘pravega’ naj nikar ne postane projekt, svetuje specialistka zakonske in družinske terapije Anja Kovačič, s katero smo se ob današnjem prazniku ljubezni pogovarjali o medosebnih odnosih. Da se razmerje prehitro konča, so velikokrat kriva velika pričakovanja in premajhna vztrajnost, poudarja naša sogovornica.

Valentinovo ali praznik svetega Valentina je dan ljubezni in zaljubljencev. To je dan, ko si zaljubljenci izkazujejo ljubezen z drobnimi pozornostmi in darili. Je pa to tudi dan trgovcev, ki si zaradi zaslužka manejo roke. A tokrat se ne bomo osredotočili na komercialni vidik tega praznika, temveč smo se ob tej priložnosti o partnerskih odnosih, pričakovanjih in iskanju ljubezni pogovarjali s specialistko zakonske in družinske terapije Anjo Kovačič.

Na vprašanje, ali vsi stremimo k ljubezni v dvoje, Kovačičeva pravi, da smo ljudje bitja odnosov, saj iz odnosa nastanemo, se v njem oblikujemo, zato tudi nenehno iščemo bližino drugega. “Skozi vse življenje stremimo k občutkom ljubljenosti, pripadnosti, razumevanja. Hrepenenje nas vodi naprej tudi, ko zapustimo izvorno družino, takrat oblikujemo svoje intimne odnose, ustvarimo svojo družino, ki je zopet nov sistem,” pojasnjuje. Tiste, ki pravijo, da odnosa ne želijo in da ga ne potrebujejo, je strah bližine, navezanosti, da bodo v odnosu ranjeni ali zavrnjeni, dodaja.

‘Iskanje pravega naj ne bo projekt, nerealno je pričakovati, da nam bo partner osmislil življenje’

Če torej nenehno iščemo bližino drugega, ali to pomeni, da smo srečni v življenju takrat, ko smo tudi srečni v ljubezni? Kovačičeva pravi, da nezadovoljstvo v odnosu vpliva na vse ravni v življenju, velja pa tudi obratno, in sicer “da nas odnos, ki nas izpolnjuje, osrečuje in v katerem najdemo varen pristan, tudi dviga v višave in nam daje neslutene moči.” Če smo v odnosu s človekom, ob katerem tudi vzajemno rastemo in se razvijamo, se nam običajno izboljšajo tudi druga področja v življenju, pojasnjuje specialistka.

A ‘iskanje pravega’ naj nikar ne bo projekt, saj to ni najbolj smiselno, svetuje. “Ko človek dela na sebi v taki meri, da predela in ozavesti vse tisto, kar mu ni dovolilo naprej ter ponotranji nova spoznanja, se tudi notranje umiri in sprejme. Takrat v svoje življenje nezavedno ‘povabi’ ustreznega partnerja,” pripoveduje Kovačičeva. Poudarja pa, da je nerealno pričakovati, da nam bo partner osmislil življenje. “V tem primeru lahko doživljenjsko bežimo iz odnosa v odnos in iščemo nekaj, kar ne obstaja.”

Ko govorimo o spoznavanju ‘pravega’, pa ne moremo mimo raznih aplikacij in portalov za zmenkarije. Kovačičeva pravi, da so v današnjem tempu, ko imamo manj časa za druženje, portali prav zagotovo dobrodošla rešitev za vzpostavljanje stikov, saj na tak način lahko v naša življenja pridejo ljudje, ki običajno ne prečkajo našega vsakdana. A zavedati se moramo, da tako le vzpostavimo stik, ne pa spoznamo osebe. Za nek odnos je namreč nujno potreben osebni stik, preko katerega vidimo, ali nam oseba ugaja, saj smo ljudje organska bitja, ki čutimo drug drugega. Romanca lahko pride kasneje, skozi vedno večjo bližino in občutke povezanosti, ugodja in topline, pojasnjuje.ID-10033121

‘Hrepenimo po idealiziranih podobah in pozabljamo, kaj v življenju zares šteje’

Ko pa vstopimo v partnerski odnos, je pomembno, da se zavedamo, da sta za uspešen odnos ključnega pomena močna želja in aktivnost obeh partnerjev. Kovačičeva to ponazori z naslednjim primerom.“Odnos si lahko predstavljamo kot čoln, v katerem veslata dve osebi, če sta pri tem aktivno udeležena oba, bo čoln plul naprej, če samo ena, se bo čoln vrtel v krogu.”

A vzdrževanje partnerskih zvez je v današnji potrošniški družbi vsej prej kot enostavno. Kot opozarja naša sogovornica, smo velikokrat bombardirani z agresivnimi informacijami, kako moramo razmišljati, kako čutiti, kaj je prav in kaj narobe, kar v nas velikokrat vzbudi občutke zmedenosti, ne vemo več, čemu bi pravzaprav sledili. “Vse prevečkrat hrepenimo po idealiziranih podobah in konstruktih, na podlagi katerih krojimo svoja (nerealna) pričakovanja, pri čemer pa pozabljamo, kaj v življenju zares šteje.” Kovačičeva zato svetuje zdravo mero distance do okolja in dražljajev, ki jih sprejemamo. Ob tem pa poudarja, da je izredno pomembno, da znamo prisluhniti in zaupati sebi, saj nam telo sporoča, kaj je prav.

ID-10070130

‘Brez skupnega vlaganja v odnos ne gre’

Ali lahko rečemo, da danes ljudje niso pripravljeni vztrajati v razmerju “za vsako ceno” in imajo zato razmerja krajši rok trajanja kot nekoč? Naša sogovornica pravi, da je pomembno, s kakšnimi pričakovanji in željami gremo v nek odnos. So pa velikokrat ravno velika pričakovanja in premajhna vztrajnost krivi, da se razmerje prehitro konča. A kot poudarja Kovačičeva, s tem ne rešimo ničesar. “V odnosu je potrebno izhajati iz sebe in ne kriviti drugega, ki ne zadovolji naših potreb, hrepenenj. Če vstopamo v vedno nova partnerstva z nepredelanimi vsebinami, bo verjetno v vseh vzdušje precej podobno. Gre za nezavedne procese, ki so zelo močni. Za kakovosten odnos je najprej treba stvari razrešiti pri sebi, da lahko v naše življenje vstopi partner, s katerim potem vzajemno rastemo. Seveda pa brez skupnega vlaganja v odnos ne gre,” poudarja.

Ob tem se moramo zavedati, da so konflikti del odnosa. Pomembno je le, kako se z njimi soočamo. Najbolje je, da nanje gledamo kot na priložnost za rast, priporoča Kovačičeva. Partnerski odnos namreč ni statičen. Skozi različne življenjske prelomnice, kot so poroka, rojstvo otroka in izzivi, se odnos med partnerjema nenehno spreminja in oblikuje. “Prav družinske obveznosti in pomanjkanje časa so velikokrat razlog, da se partnerja sčasoma odtujita, obenem pa pozabljata, da sta družino ustvarila iz njunega odnosa, ki je še vedno primaren. In prav tega je potrebno negovati,” še dodaja.

‘Premalokrat smo hvaležni za to, kar imamo’

Ko se zaključi faza zaljubljenosti, je v prvi vrsti pomembno, da oba partnerja intenzivno delata na odnosu, kar pripelje do večje intime, globine in tudi zaupanja. Naša sogovornica je prepričana, da lahko odnos vzdržujemo že z vsakodnevnimi malenkostmi v obliki sporočil, lepih besed in majhnih gest, s katerimi partnerju potrjujemo, da nam veliko pomeni. To so preproste stvari, ki pa imajo veliko težo. Ob tem pa so pomembni organizacija skupnega časa, sodelovanje in seveda pogovori, dodaja. “V današnjem času opažam, da so nam v medosebnih odnosih vse prevečkrat stvari samoumevne in da smo premalo hvaležni za to, kar imamo.”

Vesna Lambergar

objavljeno na strani 24ur.com (http://www.24ur.com/novice/slovenija/iskanje-pravega-naj-nikar-ne-postane-projekt.html)

Page 1 of 212