depresija

Korenine osamljenosti

19 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Osamljenost ni vedno nekaj negativnega. V njej lahko najdemo svoj smisel.

Pod pojmom osamljenost si večina ljudi predstavlja posameznika, ki nima nikogar, a si želi družbe ljudi. A ni vedno tako. Včasih se razlogi za osamljenost skrivajo veliko globlje in se jih posameznik niti ne zaveda.

    • Negativna naravnanost: so ljudje, ki so  naravnani na črnogledost, cinizem, negativno razmišljanje, nenehno kritiziranje …  Vedno ko so v družbi ljudi bentijo, se jezijo na nekoga in bruhajo gnev. Sčasoma se jih ljudje začnejo izogibati, saj je v njihovi družbi naporno, zahtevajo tudi ogromno energije.

KAKO JIH VIDIJO DRUGI?  “Vsakič ko se srečava, je slabe volje in nezadovoljna. Vedno razlaga, kako je svet krivičen, kaj so ji drugi slabega naredili, kdaj bo prišel njen čas …  in potem čaka, da jo tolažim. Ko končava najino srečanje se počutim prav izžeta.

    • Socialna fobija: te fobije ne gre enačiti s sramežljivostjo, ki je nekaj povsem drugega. Pri fobiji gre za neracionalen strah pred ljudmi (zlasti skupino ljudi), ob katerih bi se lahko počutili kritizirane, osramočene, zato se raje držijo v osami. To pa seveda fobijo še poslabša …

KAKO DOŽIVLJAJO?  “Ko sem izpostavljen nekje, ne samo pri predstavitvah sodelavcem, tudi na avtobusu, ko vsi zrejo vate, ali v trgovini v vrsti, ko te gledajo s sosednje vrste, se počutim grozno. Srce mi nabija, komaj čakam da bo konec, včasih bi kar ušel …

    • Pomanjkanje socialnih veščin/naučena izolacija: posameznik, ki je odrasel v družini, ki se je izogibala stikom z ljudmi (npr. družina, ki ni imela veliko obiskov ali jih sploh ni imela, druge so vedno doživljali kot neke vrste ‘vsiljivce’), bo tudi kasneje v življenju težko navezoval stike z drugimi oz. ne bo razvil socialnih veščin, kot jih npr. nekdo, katerega starši so družabni.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Rekel je, da me bo obiskal, jaz pa bom raje zaigral, da me ni doma. Sploh ne vem, zakaj bi nekdo moral hoditi k meni domov. To se mi je zdelo precej predrzno …

    • Slabe izkušnje iz otroštva: otroci, ki so bili v otroštvu velikokrat tarča posmeha svojih vrstnikov, tudi kasneje v življenji velikokrat težko zaupajo in ustvarjajo odnose z drugimi, velikokrat imajo težave s samopodobo, neradi so izpostavljeni …

KAKO DOŽIVLJAJO: “Se še zdaj spomnim tistega občutka, ko so me šoli hecali, da sem ‘bajsič’ , grozno, vedno sem ždel nekje na samem in gledal najbolj priljubljene v razredu le od daleč … Se mi zdi, da je to še kar v meni …

    • Nerealna pričakovanja do drugih: potrebno se je zavedati, da ima vsak svoje življenje in da prijateljevanje z nekom ne pomeni, da smo središče njegovega življenja in da se vse vrti okoli nas. Nekateri posmaezniki pričakujejo, da jih prijatelji nenehno kličejo in vabijo k sebi oz. na kavo, da skupaj preživljajo ves prosti čas in si na nek način želijo občutka, da so nepogrešljivi. Ker se to običajno ne zgodi, jim zavrnitve še bolj utrjujejo njihov občutek odvečnosti.

KAKO JIH VIDIJO DRUGI? “Včeraj sva šla na kavo, danes mi že pošilja sporočila, kdaj se spet dobiva, če se lahko oglasi pri meni, da se zmeniva za kak vikend odklop nekje. Se počutim prav napadenega, pa to je vedno isto, vsakič, ko si vzamem urico časa zanj, se hoče prav vsilit v moje življenje.

    • Nenadna sprememba življenjskega stila: velikokrat so nenadne selitve, sperememba okolja in načina življenja, razlog za osamljenost. Običajno je ta le kratkotrajna, saj se običajno posamezenih prilagodi novim razmeram. V kolikor je prisotna še katera od zgornjih možnosti (npr. izkušnje iz otroštva, pomanjkanje socialnih veščin), lahko pride do globlje osamljenosti, ki vodi v stisko.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Odkar sem se preselil v nov kraj, se počutim malo osamljenega, nikogar ne poznam, a upam, da bo sčasoma minilo. Moram se vpisati v kak krožek, da spoznam nov krog ljudi.

  • Depresija: eden od znakov depresije (sicer ne vedno) je tudi izolacija, izogibanje socialnim stikom, upad zanimanja za hobije in interesne dejavnosti.

KAKO DOŽIVLJAJO? “Pustite me pri miru, hočem biti sam.“/ !”Grozna sem, nihče me ne mara.” / “Nikoli ne bo boljše, vedno bom ostal/a sam/a …” itd.

Pri reševanju problematike osamljenosti je v prvi vrsti ključno, da se dokopljemo do vzroka. Je osamljenost le trenutna? Se z njo spopadate pogosto? Ali osamljenost vpliva na kakovost vašega življenja? Velikega pomena je terapija, ki pomaga ozavestiti vzroce in omogočiti premik na novo raven življenja.

Pišite mi na: anja@emosens.si

VIZITA: Odnosi so največja čarobnost, bližina najlepše darilo

18 Dec
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Manično nakupovanje, bleščavi dogodki in pričakovanje nečesa velikega. Vse, kar se dogaja v decembru, je izjemno intenzivno za vse naše čute, zlasti čustvovanje, zato se v januarju lahko pojavi toliko večja praznina. Kaj je lahko največje darilo in kaj je tisto, kar v resnici zares šteje, smo se pogovarjali s spec. zakonske in družinske terapije Anjo Kovačič.

Spet smo v mesecu, ko nakupujemo darila, a zdi se, da postaja to vedno bolj v ospredju. So darila res potrebna, in če že, kaj podariti?

Seveda je vse odvisno od tega, kako si predstavljamo besedo darilo. Če jo skušamo razvrednotiti, je to v pisan celofan zavita stvar, ki je sama sebi namen in jo podarimo le zato, da nekaj damo. Če pa jemljemo darilo kot nekaj neotipljivega, ga lahko imenujemo tudi odnos, ki navdihuje, daje upanje in zbližuje … Ker pa vemo, da se danes zaradi različnih razlogov obdarovanju ne moremo popolnoma izogniti, lahko razmišljamo v smeri, da podarimo doživetje ali nekaj, kar je odraz nas samih ali obdarovanca.

 „Obdarovanje, pisanje božičnih voščilnic in okraševanje, predstavlja le okvir decembrskemu času, a bistvo je v tem, kaj v ta čas umestimo, kako ga napolnimo in kaj storimo zase in za druge.“

Bi lahko rekli, da je naš čas, naša bližina najlepše darilo, ki ga nekomu damo?

Res je. V današnjem tempu življenja, ko nam vedno primanjkuje časa za tisto najpomembnejše, se zdi, da je vse podrejeno instant rešitvam in da plehkost jemlje prostor pristnosti. Vse bolj se umikamo v vzporedne digitalne svetove, bežimo stran od sebe, po drugi strani pa globoko hrepenimo po pozornosti in globljem stiku. Včasih se zazdi, da je tista prava človeška bližina postala tako redka, da s(m)o se je ljudje začeli pravzaprav bati. Kje so tisti dolgi pogovori, pristni pogled v oči, druženja, ki brez pogleda na uro minejo tako hitro, kljub temu, da trajajo več ur … Ko odidemo domov s pogretim srcem in nasmehom na obrazu. Prazniki so čas, ko si lahko podarimo bližino, sebe, saj je to največ kar imamo.

„Zakaj bi posegali po materialnih stvareh, ki same po sebi nimajo vrednosti, če se lahko v pristnih odnosih dotaknemo duše drug drugega.“

Kako praznovati decembrske praznike čim lepše?

Preprosto tako, da se sami pri sebi odločimo, kakšne praznike si želimo. Morda se sliši kar preveč preprosto, a tako tudi je, saj imamo v sebi veliko močnejše mehanizme, kot si mislimo. Če gremo s pozitivnimi pričakovanji v proste dni in si napolnimo dušo z bližino nam ljubih, to najbolj nahrani in osrečuje. Če pa smo že vnaprej naveličani, kaj nam je tega treba, in če v vsaki stvari iščemo negativno, potem tako tudi bo. Ljudje smo umetniki v tem, da v vsako stvar preslikamo naš notranji svet. Če je v vas veliko nezadovoljstva, boste tako dojemali tudi vse okoli vas – na srečo gre tudi obratno. Velikokrat se kdo obregne, da je enostavno samo govoriti, jaz pa pravim, da je res lahko govoriti, veliko težje pa je v sebi nekaj spremeniti. Zato si lahko vse skupaj vzamemo kot začetek nečesa novega. Ne smemo pozabiti, da se imamo lahko lepo na najpreprostejši način.

„Za začetek lahko naredimo prvi korak že s tem, da se osredotočimo na to, kar imamo in ne tisto, česar nimamo. Bodimo hvaležni za vse priložnosti, ki so nam bile v tem letu dane in za vse, kar smo ustvarili. Tako se lahko z večjim optimizmom zazremo v novo leto, ki je pred nami. “

Kako se po praznikih izogniti praznini, ki nastopi?

Če malce karikiramo, lahko rečemo, da december vsako leto nastopi prej – v duhu materializma se začne že konec oktobra, ko na policah zagledamo prve novoletne okraske. In predstavljajte si, da smo skoraj dva meseca napolnjeni s pričakovanji nečesa, kar potem mine v eni noči. Kot bi živeli v umetno ustvarjeni navidezni pravljici, ki začasno zbriše vse skrbi. Prvi januarski dan pa velikokrat prinese le sivino in trd padec v nov začetek. Obrnemo nov list in začnemo znova. In takrat se pri nekaterih ljudeh najbolj izrazi praznina. A ni treba, da je tako. Vso to intenzivno dogajanje v nas samih in okolici lahko umirimo s tem, da smo zmerni v vsem, kar počnemo, da poiščemo to, v kar verjamemo in tako lahko tudi na januar gledamo kot na mesec, ki je vstopnica v novo, uspešno, izpopolnjujoče leto.

„Bližina in dati človeku vedeti, da ima v našem življenju posebno vlogo, je nekaj najbolj dragocenega. Noben decembrski kič ne more razvrednotiti tistega posebnega ‘prostora’, ki se oblikuje v pristnih odnosih. In ravno ti v nas vedno znova prižigajo lučko, tudi ko tiste na ulicah že zdavnaj ugasnejo.“

Članek je bil objavljen na spletni strani vizita.si: http://vizita.si/clanek/dusevnost/odnosi-so-najvecja-carobnost-blizina-najlepse-darilo.html

Filmi, ki odlično prikazujejo osebnostne motnje

10 Sep
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev
Osebnoste motnje so velikokrat osrednja tema številnih filmov, zato sem izbrala nekaj takšnih, ki odlično prikazujejo različne motnje čustvovanja, vedenja, doživljanja (depresije, shizofrenije, motnje identitete, motnje hranjenja …).

Mr. Jones (Gospod Jones, 1993) – bipolarna motnja
The virgin suicides (Deviški samomori, 1999) – depresija
American Beauty (Lepota po ameriško, 1999) – depresija
Beautiful mind (Čudoviti um, 2001)   shizofrenija/psihotične motnje
Melancholia (Melanholija, 2011) – meni osebno eden najboljših prikazov depresije, tudi katastrofalnih pričakovanj
Revolutionary road (Krožna cesta, 2009) – depresija
The split (Razcepljen, 2016); Me myself and Irene (Jaz, Irene in jaz, 2000); Fight club (Klub golih pesti, 1999); Psycho (Psiho, 1960) – disociativna motnja idenititete
Shutter island (Zlovešči otok, 2010) – disociativna motnja identitete, posttravmatka stresna motnja
Memento (Memento, 2000) – amnezija
The King’s speech (Kraljev govor, 2010) – socialna anksioznost
Black Swan (Črni labod, 2010) – shizofrenija, motnje hranjenja, suicidalnost,
Cube (Kocka, 1997) – avtizem
Misery (Misery, 1990) – bipolarna in borderline osebnostna motnja
Vicky Christina Barcelona (Ljubezen v Barceloni, 2008); Chloe (Chloe, 2009) in The Cable Guy (Zgaga, 1996) – borderline osebnostna motnja
Machinist (Mahinist, 2004) – motnje spanja
As good as it gets (Bolje ne bo nikoli, 1997) – obsesivno kompulzivna motnja
Midnight in Paris (Polnoč v Parizu, 2011) – sicer ne prikazuje ravno kakšne specifične motnje, bolj bežanje od težav resničnega sveta v fantazijski oz. namišljen svet (lahko primerjamo z begom v delo, beg v prostočasne aktivnosti, beg v virtualno resničnost)
The Notebook (Beležnica, 2004) – Alzheimerjeva bolezen

Ostal/a sem sama! Kaj pa zdaj?

11 Nov
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev
id-100234582

Nihče vas ne bo osrečil, če ne boste sami sebe in nihče vam ne bo pokazal življenjskega smisla, če ga ne boste našli sami.

Prej kot pozabim, boljše bo. Manj bom mislil/a na to, prej bom prebolel/a. Življenje teče dalje…” so običajne misli, s katerimi se posamezniki, ki so zaključili nek odnos, tolažijo. A zanikanje težkih občutkov ne prinese rešitve in običajno še poslabša že tako razbolelo srce.

Pojdite skozi žalovanje, ne okoli njega

Jeza, žalost, razočaranje, strah, tudi panika, so običajni občutki s katerimi se srečujemo ob zaključku nekega razmerja. V zdravem načinu žalovanja se z njimi moramo soočiti: izjokamo žalost, se jezimo, besnimo … V nekaterih primerih pa se posamezniki ne želijo soočiti s težkimi čutenji, zato jih potlačijo in se delajo, kot da jih ni. Vržejo se v pretirano delo, s katerim si zapolnijo misli, zbežijo v drug odnos, s katerim se skušajo potolažiti, morda se celo vdajo različnim oblikam odvisnosti. A to je le beg pred vsem kaosom, ki je v njih, le da ga nočejo začutiti. A občutki so še vedno tam, skriti nekje globoko. Ob naslednjem sprožilnem dejavniku, ki pride v obliki kakšnega močnega življenjskega dogodka, ki nas pretrese ali se nas močneje dotakne, pa lahko pridejo ti občutki na površje še v močnejši obliki. Le če sprejememo žalovanje kot normalen del življenja, se lahko poslovimo od preteklosti, se ji zahvalimo za vse, kar nam je dala in se podamo naprej – v nove odnose. A le takrat, ko najprej najdemo sebe.

Kako veliko vlogo je imel parner v naših življenjih?

Prebolevanje partnerskega odnosa traja zelo različno, odvisno od tega, kako veliko vlogo je imel partner v naših življenjih in kako močno smo bili nanj navezani. Če pri sebi opažamo prekomerno, obsesivno vedenje do partnerja, ob katerem imamo občutek, da nam brez njega ni živeti, potem bo tudi prebolevanje zaključka takšnega odnosa izjemno težko. Pojavljala se bo tesnoba, panični napadi, posameznik bo imel občutek, da se mu je porušil svet, da je izgubil varnost in da je popolnoma izgubljen. Pogosto se pojavi tudi depresija, saj partnerja, ki je bil zanje prej smisel življenja, ni več. V takšnih primerih je priporočljiv obisk psihoterapevta, ki pomaga pri preoblikovanju odvisniškega stila navezanosti.

Če je vaš partner (navidezno) polnil praznino, ki je v vas, potem vam je v procesu preoblevanja težje. Zavedati se je treba, da vas nihče ne bo osrečil, če ne boste sami sebe in nihče vam ne bo pokazal življenjskega smisla, če ga ne boste našli sami.

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije
NLP coach

Zakaj je jeza še vedno prepovedana?

22 Okt
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

angry‘Pokaži mi družino, v kateri ne poznajo jeze.  Izkopal jo bom in jim jo pokazal,’ pravi eden od družinskih psihoterapetov.

Jeza ponekod še vedno velja za negativno in prepovedano čustvo, ki se ga ne sme izražati, ali pa je uporabljena popolnoma nasprotno – kot orožje da dosego cilja.

IZRAŽANJE JEZE V DRUŽINAH:
  • JEZA KOT OROŽJE DRUŽINE: V nekaterih družinah jezo uporabljajo kot vir moči, sredstvo za dosego cilja. Lahko je izražena na mnogo načinov: kot kričanje, žalitve, cinične pripombe ali celo fizično: metanje in lomljenje stvari, fizično ustrahovanje in kaznovanje. V skrajnih primerih je to lahko edini način komunikacije med staršem in otrokom.

Kaj se otrok v takšni družini nauči? Da se z jezo doseže vse in da se le tako pride do zmage.

  • POTLAČENA JEZA: V takšni družini se na jezo gleda kot na nesprejemljivo in slabo čustvo. Občutke jeze člani družine doživljajo kot neljubeče, uporniške, nesprejemljive, zato je jeza negativno sprejeta in kaznovana.

Kaj se otrok v takšni družini nauči? Jeza je prepovedana. Če si jezen, si slab človek. Bolje, da o jezi ne govoriš.

  • IGNORIRANJE JEZE: V nekaterih družinah se enostavno delajo, kot da jeza ne obstaja. Ko npr. član družine izrazi jezo, nanjo dobi le malo ali nič odziva. Jeza je nevidna.

Kaj se otrok v takšni družini nauči? Jeza je neuporabna. Ne bodi jezen in ne govori o njej, ker nima smisla.

V nobenem od naštetih primerov se otrok ne nauči upravljati s svojo jezo in jezo drugih: kako prepoznati jezo, kako jo regulirati in kar je zelo pomembno – kako jo izraziti na zdrav način.

Tudi jeza, ki je potlačena, je še vedno nekje …

V družinah, kjer je jeza prepovedana, potlačena ali ignorirana, se otrok nauči, da v primeru razburjenja o njej NE GOVORI ali je izrazi na kakršen koli drug način. O jezi ne spregovori, ker je ‘ne sme’ čutiti, morda pa jeze pri sebi sploh ne prepozna. Ena od novejših študij je pokazala, da se otroci, ki odraščajo v takšnem okolju, izražajo veliko bolj posredno, so bolj negotovi in nagnjeni k tesnobi in depresiji. Bolj se umikajo iz družbe.

Tudi če jezo skušamo potlačiti, nekje in nekoč vseeno vznikne. Lahko ob sprožilnih dejavnikih skozi izbruhe jeze in besa ali skozi pasivno agresijo.

Sprejmite jezo kot normalno in zdravo čustvo. Sprejmite, da je jeza dragocena in da pripomore k boljšim odnosom, če je izražena na zdrav način. Ozavestite jo, opazujte jo pri drugih ljudeh. Spoznavajte, kako občutite jezo drugih in kaj jeza drugih vzbudi v vas. Če se vam zdi, da imate težave z jezo, se s pomočjo psihoterapevta dokopljete do vsega, kar je zakopano globoko v vas, pa ne zmorete ali ne znate do tja.

 

 

Kaj se zgodi, če najstniku odvzamete telefon?

03 Feb
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

add3Eksperiment v katerem so najstnikom za kratek čas odvzeli dostop do interneta in moderno tehnologijo

Otroška psihologinja  Yeakterina Murashova je  v svoji knjigi opisala nenavaden eksperiment, ki prikazuje, kaj se zgodi, če najstnike prikrajšaš za dostop do interneta in sodobne tehnologije.

Najstniki stari od 12-18 let so prostovoljno preživeli 8 ur brez sredstev komunikacije, pri čemer so jim bili odvzeti mobilni telefoni,  računalnik, radio, tv in ostali elektronski pripomočki. Dovoljene pa so jim bile vsakdanje klasične aktivnosti pri katerih so v stiku s seboj: branje, pisanje, igranje inštrumentov, risanje, petje, hoja …

Avtorica eksperimenta je želela dokazati hipotezo, da je današnja generacija mladih preveč okupirana z objekti (elektronskimi pripomočki), da niso sposobni najti načinov samozaposlitve in da jim je popolnoma tuj svet domišljije.

addV času ekperimenta jim je bilo dovoljeno izražanje občutkov, vodili pa so tudi evidenco svojih dejanj in misli. V primeru pretirane tesnobe, nelagodja in stresa je bil poskus prekinjen. V skladu s pravili, so najstniki morali naslednji dan opisati, kako so se soočali z pogoji eksperimenta – biti sami s seboj, brez vseh digitalnih igračk. Rezultati so bili presenetljivi. Samo trije od 68 udeležencev so se prebili do konca – eno dekle in dva fanta.

Trije udeleženci so imeli samomorilske misli, pet je doživelo panične napade, 27 jih je izkusilo slabost, potenje, vrtoglavico, vročinske valove in bolečine v trebuhu. Skoraj vsi, ki so bili del projekta so izkusili tesnobo in občutke strahu. Vsi simptomi stresa so izginili takoj po zaključenem/prekinjenem eksperimentu.

Začetno navdušenje je pri skoraj vseh udeležencih splahnelo že med drugo in tretjo uro eksperimenta.

In s čim so se zaposlili udeleženci med eksperimentom? Kuhali, brali, gledali skozi okno, šli v trgovino ali na kavo (pri čemer niso smeli komunicirati z drugimi), sestavljali puzzle in lego kocke, risali, se tuširali, pospravljali sobo, se igrali z živalmi, se rekreirali, pisali pismo na roke, zapisovali svoje občutke, igrali glasbilo, pisali pesmi, en fant je prepotoval mesto z avtobusom, obiskali muzej, eno dekle je molilo.

add2Kaj pa najstniki, ki niso zdržali do konca ekperimenta? 14 se jih je takoj prijavilo na družabna omrežja, 20 jih je poklicalo prijatelje, trije so poklicali starše, pet od njh pa je šlo k prijateljem na obisk. Ostali so šli pred tv ali igrali računalniške igrice. Skoraj vsi pa so takoj dali v ušesa slušalke in poslušali glasbo. Vsi simptomi stresa so kmalu izginili.

Pri opisovanju, kaj se je dogajalo z njimi med eksperimentov, je 51 posameznikov  uporabilo fraze 63: ‘odvisen’, ‘ne morem živeti brez …’, ‘doza’, ‘odstop’, ‘rabim’ … Vsi brez izjeme so bili nadvse presnečeni nad mislimi, ki so se jim podile po glavi.

Eden od dveh fantov, ki sta uspešno zakjučila eksperiment, je preživel vseh osem ur ob lepljenju makete, imel pa je tudi odmor za malico in sprehod s psom. Drugi pa je pospravljal svoje stvari. Nobeden od njiju ni imel negativnih občutkov.

63 najstnikov je priznalo, da je bil eksperiment zanje koristen in da so se  mnogo naučili o sebi. 6 jih je izkušnjo samoiniciativno ponovilo, pri čemer so opazili, da so v 2., 3., in 5., poskusu preživeli čas brez resnejših težav.

VIZITA: Osamljenost v decembrskem času

09 Dec
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

December je čudovit mesec, poln radosti, družinskih praznovanj, dobre hrane, objemov in poljubov. A za številne tudi mesec, ko se na dan prikradejo občutki osamljenosti. Včasih, četudi smo obkroženi s številnimi družinskimi člani. Kako premagati občutke osamljenosti in zakaj do osamljenosti pride, nam je razkrila specialistka zakonske in družinske terapije Anja Kovačič.

Zakaj pride do občutkov osamljenosti?
Nekoga moraš imeti rad. Že Minatti je govoril o ljubezni, ki nas hrani. Ljudje smo bitja odnosov, hrepenimo po tem, da nekomu pripadamo, da ljubimo in da smo ljubljeni. V odnosih iščemo varnost, bližino, sprejemanje. S temi potrebami se rodimo, zato venomer stremimo k odnosom, k bližini, k posebnemu ‘prostoru’, ki mu pravimo ‘prostor med mano in tabo’. Če te potrebe niso zadovoljene, se v posamezniku naselijo boleča praznina, neustavljivo hrepenenje, kar lahko imenujemo tudi osamljenost, čeprav je ta pojem zelo subjektiven.

Zakaj se nekateri bojijo samote?
Zelo pomembno je, da znamo biti tudi sami s seboj. Takrat se lahko v vsej polnosti posvetimo svojim občutkom, vsaj za trenutek izklopimo zunanji svet, stopimo v stik sabo in se iskreno soočimo z vsemi vsebinami, ki jih nosimo v sebi. Gre za samospoznavanje, ki nam omogoči rast in razvoj. Šele takrat, ko se zmoremo iskreno soočiti s seboj, si prisluhniti, znamo začutiti in prepoznavati svoje potrebe. In takrat, ko smo v pristnem odnosu s seboj, šele lahko oblikujemo kakovostne odnose z drugimi.

Biti sam pa se zdi nekaterim nepredstavljivo. Samota, pa tudi če je samo občasna, jim pomeni grožnjo, trenutke, ko se bodo morali spopasti s seboj in svojimi občutki. Gotovo poznate ljudi, ki so v nenehnem pogonu, ki so vedno v družbi ljudi, ki bežijo od enega dogodka do drugega, da si karseda zapolnijo vse ure v dnevu, le zato, da ne bi bili za trenutek sami. Gre za bežanje od sebe, svojega bistva.ID-100159020

Kako pa je v odnosu? Smo lahko tudi tam osamljeni?
Nekateri pravijo, da je najhujša osamljenost v odnosu. Ta se pojavi, ko med partnerjema ni več čustvene povezanosti, ni več pristnega stika, le še življenje drug mimo drugega. Partnerja si postaneta tujca, v odnosu se pojavi velika praznina, ki jo čutimo tudi telesno – kot tesnobo, dušenje, stiskanje v prsih. Če je stvar obojestranska, še nekako gre in običajno sledi razhod. Najhuje pa je, ko si eden od partnerjev še vedno prizadeva za odnos, drug pa je iz njega že zdavnaj odšel. Biti sam ob človeku, ki nam pomeni največ, on pa ne čuti enako, je izjemno boleče.

Zakaj so nekateri ljudje ‘samski’ in niso osamljeni, spet drugi pa imajo okoli sebe veliko število ljudi in se spopadajo z občutki osamljenosti?
Osamljenost je širok pojem in stvar subjektivnega doživljanja. Običajno je tako, da kakor se počutimo v sebi, tako doživljamo tudi okolico. Če imamo zdrav odnos do sebe, počnemo stvari, ki jih imamo radi, smo zadovoljni s seboj, to odsevamo tudi v okolico, ki se na nas odziva na enak, pozitven način. Enako gre v obratni smeri – če smo nezadovoljni, nesrečni, gojimo svojo žalost in se prepuščamo negativnim mislim, bomo to v svoje življenje tudi privabljali. Gre lahko za naučeno nemoč – občutek, da stvari nimamo v svojih rokah in da nas vse okoli nas obvladuje. Še vedno smo mi tisti, ki si kreiramo življenje, odvisno je le, kako se bomo z njim soočili in s katere plati bomo nanj gledali. Tukaj ni črnega in belega, pač pa nešteto ninans med njima.

Je biti sam lahko tudi zavestna odločitev?

Tudi pri pojmu osamljenosti lahko stopimo korak nazaj in ga pogledamo še iz drugega zornega kota. Včasih so ljudje sami, ker drugače ne znajo, kar pa ne pomeni, da si odnosov ne želijo. Gre za strah pred bližino oz. tem, da smo si lahko z nekom zares blizu – da imamo ob sebi človeka, ki nas zares pozna, ki nas globoko čuti. Seveda pa to vedno prinese s sabo ranljivost, ki si jo moramo dovoliti, kar pa je za mnoge prenevarno. Zakaj? Ker je po vseh verjetnosti nekoč bil tak posameznik ob svoji ranljivosti močno zavrnjen, osramočen, ponižan, zdaj pa se je zaščitil tako, da ne pusti več do sebe in se obda z zaščitnimi sloji, ki ga varujejo pred še eno zanj grozno izkušnjo.

ID-100269688Decembrski čas je običajno vesel mesec, ko nakupujemo darila in več časa namenimo druženju. Kako ga doživljajo osamljeni?

December, zadnji mesec v letu, je že sam po sebi prelomnica, ko zavedno ali ne, delamo samorefleksije, se sprašujemo, kaj smo storili v preteklem letu, smo zadovoljni z doseženim in ne nazadnje, smo tam, kjer si želimo biti. Ko temu dodamo še pretiravanje, ki se navzven najbolj kaže v obliki vsesplošne potrošniške evforije, ko vsi manično skozi ves mesec stremimo k vrhuncu zadnjega dne decembra, ki nas le dan kasneje lahko pahne v vsesplošno otožnost. Okolica nas bombardira z velikokrat le navidezno srečo, nasmejanimi obrazi, popolnimi družinskimi srečanji, kar nam morda celo vzbudi občutke, da si v tem času ne smemo dovoliti biti žalostni. Zato je december za mnogo ljudi zelo boleč mesec.

Kaj bi svetovali vsem za ta decembrski čas in novo leto, ki prihaja?
Izkoristite december za korake k sebi, drznite si storiti nekaj novega, upajte si tvegati. Pri sebi in v odnosih z drugimi. Če vsakič znova delate novoletne cilje in ugotavljate, da se jih tako ali tako ne držite, poskusite tokrat brez njih. Kaj si od življenja in sebe želite, tako ali tako veste sami. Sledite srcu, zaupajte svojim odločitvam, podajte roko pogumu in verjemite v ljubezen, saj ta pozdravi vse.

(http://vizita.si/clanek/dusevnost/kako-premagati-osamljenost-v-decembrskem-casu.html)