Aktualno

PARTNERSTVO: Med ranljivostjo in neodvisnostjo

27 Feb
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-10044756Eden od ameriških psihoterapevtov, ki se ukvarja predvsem s partnerskimi konflikti, je pred časom dejal, da če partner želi v zvezi veliko svobode, je bolje, da ima kar vso. Ob tej malce provokativni misli, pa se nam porodi vprašanje kaj sploh je svoboda, in z njo povezane meje, v nekem razmerju?

V vsakem partnerstvu gre za nenehno valovanje med dvema stanjema – biti neodvisen in samozadosten ter dovoliti si ranljivost in bližino. Seveda je ob teh dveh nasprotujočih si stanjih težko najti tisto izmuzljivo točko med bližino in samostojnostjo, še težje pa jo je vzdrževati.
Velikokrat je razlog za mnoge razhode iskanje ravnovesja, saj se v večini partnerski konflikti vrtijo prav okoli razmejitev.

Vsak posameznik odigrava v partnerskem razmerju sebe, kar pomeni da v odnos prinaša vse tisto, kar ga je oblikovalo v vseh letih njegovega življenja. V odnos torej vnaša vse izkušnje, pa naj bodo dobre ali slabe, vse strahove, želje in potrebe, prav tako pa tudi osnovno navezanost, ki jo je oblikoval ob starših. Prav oni so namreč tisti, ki skozi prva leta življenja, dajo elemente, kateri so temelj za vsak zdrav partnerski odnos.

Težava, ki je hkrati tudi izziv, pa nastane, ko se v nekem odnosu združita osebi z različnimi oblikami potreb. V tem primeru je enega od partnerjev strah pretirane bližine, boji se v polnosti zaupati drugemu, čuti pa tudi nelagodje, ko se je potrebno čustveno zbližati z drugim. Tak partner v zvezi ni sposoben varne navezanosti, in zato nenehno beži v svoje svetove, aktivnosti, interese, delo, izogiba se tudi pogovorom o sebi, svojem otroštvu, preteklosti, skratka vsemu, kar bi ga lahko naredilo ranljivega. Kljub temu, da hoče na vsak način ohranjati svojo samostojnost in avtonomijo, pa si želi zbližanja z drugim, pri čemer gre za paradoks – igre hrepenenja in strahu.
Drugi partner pa si navadno pretirano želi biti z drugim, hrepeni po globokem odnosu in se boji, da mu partner ne vrača toliko ljubezni, kot jo daje on sam.

V takšnem odnosu gre za nenehno željo po partnerju in hkrati bežanjem pred njim, kar je v zvezi zelo obremenjujoče in kaj kmalu pride do konfliktov, obtoževanj in nezadovoljstva. Vedno bolj pa začnejo odzvanjati vprašanja, kaj še lahko toleriramo, do kje lahko gremo in ali nas partnerski odnos sploh osrečuje.

Seveda je v vsakem odnosu potrebno imeti svoj „prostor“ – ohranjati svojo identiteto, delati stvari, ki nas veselijo in imeti določen čas le zase. Vprašanje pa je ali imamo naenkrat preveč časa zase in najti vzroke za to. Čisto nezavedno namreč lahko začnemo bežati v stvari, ki so namenjene samo nam, vedno bolj pa izključujemo partnerja. Velikokrat to počnemo zaradi prej omenjenega strahu pred bližino, saj je najlažje, če se v zvezi fizično umaknemo, čemur sledi tudi vse ostalo. Druga skrajnost pa je, da opustimo vse naše preteklo življenje, pozabimo na prijatelje in stvari s katerimi smo se ukvarjali in začnemo živeti le za partnerja. Kmalu lahko pride do točke, ko si ga začnemo popolnoma lastiti, želimo, da bi delal, kot bi mi hoteli in smo popolnoma nesrečni, če temu ni tako.

Vse te odnosne igre nas lahko pripeljejo do razrešitve težav v odnosih, če le tako želimo. Najlažje je, če se vprašate kaj nas sploh sili v takšna vedenja. Pobrskamo lahko po preteklosti in se spomnimo kakšen odnos so imeli naši starši do nas – so bili pretirano vsiljivi, so želeli vedeti vse podrobnosti, so nas morda uporabljali za razreševanje svojih partnerskih težav in smo se zaradi tega počutili zadušljivo in utesnjeno? Ali so bili morda čustveno hladni, nedostopni, želeli smo si njihove bližine, vsaj majhne pohvale in obenem hrepeneli po njihovi ljubezni?

Vse tovrstne pretekle izkušnje in odnosi, ki se jih naučimo v najzgodnejšem otroštvu, na vso moč vplivajo na naše sedanje življenje, čeprav si tega ne želimo, niti ne zavedamo.

Ko pridemo do spoznanja, da v takšnem odnosu ne želimo več vztrajati, imamo dve možnosti. Prva je ta, da zvezo prekinemo, za kar je seveda zadosti en partner. Druga, malce težja možnost, ki pa vključuje oba, je ta, da si upata tvegati, se soočiti z vsemi stvarmi, ki vzbujajo strah in poskušata vzpostaviti in preoblikovati odnos v funkcionalnejšo obliko. Seveda slednja možnost zahteva veliko dela na sebi in celotnem odnosu.

Razmejitve v medosebnih odnosih: Kako reči “NE”

06 Feb
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

meje**Osebne razmejitve krepijo občutek avtonomije, samostojnosti oz. indentitete. Meje pomagajo ustvarjati zdrave odnose – nanje lahko gledamo kot na ‘psihološki ogrado med ljudmi: to si ti, in to sem jaz.

1. FIZIČNE RAZMEJITVE: Gotovo poznate občutek, ko sem vam neznanec preveč približa – počutite se neprijetno, kot da bi nekdo nasilno vdrl v vaš prostor. Odziv je največkrat fizičen umik. Postavljanje fizičnih razmejitev nam običajno ne dela težav, saj se zavedno ali ne, ob vsakršnem občutku vdora v naš intimni ali osebni prostor, preprosto umaknemo. Primeri: Nekdo se vas med pogovorom preveč dotika; neznanec na postaji se postavi čisto (pre)blizu vas; nosečnice imajo običajno težave z ljudmi, ki bi božali njihov trebuh, sodelavec se vsede (pre)blizu vas … Primerov je ogromno in gotovo ste vsaj kdaj izkusili kakšnega. Počutimo se nelagodno, neprijetno, lahko tudi ‘oropano’ zasebnosti. Največkrat je rešitev odmik ali verbalno opozorilo: „Počutim se neprijetno, ko se me nenehno dotikaš.“ “Ni mi všeč, ker si tako blizu mene.”

2. ČUSTVENE RAZMEJITVE: Pomembno je, da jih vzdržujemo in v njih vztrajamo. Težava nastane, ko zaradi občutka krivde, strahu pred nesprejetostjo oz. zavrnjenostjo rušimo svoje meje. Vsi poznamo primer, ko se ob rojstvu otroka in kasneje, stari starši prekomerno vtikajo v vzgojo, prehrano, ali v način življenja mlade družine. Nenapovedano prihajajo na obisk, nenehno delijo modre nasvete in menijo, da imajo le oni prav. Če starši in otroci ne živijo v istem kraju, je pogosta težava tudi prekomerno telefoniranje in nadzor staršev. Kličejo vsak dan (ali celo večkrat na dan), kljub temu, da nimajo posebnega razloga. Slika je lahko tudi obratna – otroci se kljub ustreznim razmeram kar ne morejo ločiti od doma, vtzrajajo v starševski oskrbi in se nikoli ne spoprimejo s samostojnim življenjem.
V odnosih s prijatelji, sodelavci se velikokrat srečamo s čustvenim izsiljevajem: „Če nekaj ne boš naredil …“ Nekdo lahko hoče od vas preveč osebnih informacij, ki jih želite zadržati zase; sodelavec vas izkorišča, da opravite še njegovo delo, čemur se ne upate upreti. Šef samo vam nalaga dodatno delo, z izgovorom, da ga le vi opravite tako, kot je treba, za kar pa niste utrezno nagrajeni.
Partnerski odnosi: Na obiskih pri prijateljih eden od partnerjev odgovarja na vprašanja, ki so namenjena drugemu; nespoštovanje zasebnosti drugega (stikanje po telefonu, računalniku, osebnih stvareh …)

Pri vseh opisanih primerih se je potrebno vprašati, do kje želim iti, kaj bom toleriral in kje se stvari zame končajo. Če vam nekaj ne ustreza, to povejte. Ne opravičujte se za svoje občutke in spoštujte to, kar mislite da je prav.

  • Če drugi ne spoštujejo vaših razmejitev, ali jih ne jemljejo resno, lahko pripelje do občutka, da so vaše potrebe, želje in hrepenenja nepomembne, nevredne oz. brezpredmetne.
  • Meje določite na jasen, neposreden, a prijazen način. In ne pozabite – če ste spoštljivi, niste dogovorni za odziv druge osebe. Ta namreč s svojim odzivom (kakršnm koli že) govori samo o sebi.
  • Ne postavljajte potreb drugih pred vaše potrebe. Zaradi tega ne boste manj priljubljeni, ampak bolj spoštovani, saj boste pokazali, da stojite za sabo in svojimi načeli.
  • Čustvena meja je kot nevidna nitka, ki ločuje vas in druge. Pomaga vam, da se ne počutite krive ali odgovorne za občutke drugih, ko le ti začnejo z npr. čustvenim izsiljevanjem.

Kdo potrebuje zdrave meje?

1. Osebe, ki verjamejo, da morajo biti mučeniki in kar kličejo po izkoriščanju. Tajijo svoje potrebe in želje, le za to, da bi ugajali drugim in bili zato sprejeti in priljubljeni.
2. Starši, ki bi dali otrokom vse tisto, kar sami nikoli niso imeli, želijo jih zaščititi pred vsem slabim, kar bi se jim lahko zgodilo. To je lahko zelo škodljivo, saj tak otrok nikoli ne more zrasti v samostojenega, čustveno zrelega človeka.
3. ‘Ugajalci’ so tako zelo osredotočeni na druge, da pozabljajo nase. Vedno si želijo izogniti konfliktu, in nimajo več občutka kdo so, kakšne so njihove potrebe. Čustva drugih prenašajo nase in tolerirajo zlorabo, oz. je sploh ne prepoznajo. Pomanjkljivosti drugih ne vidijo.

Kako prepoznati svoje meje? Razmislite kaj vam je v odnosu z drugimi pomembno in kaj ne. Kakšna vedenja, stališča, izkušnje so vam prijetne? Kdaj se počutite v odnosih neprijetno? Jasno razumevanje vaših meja vam omogoča, da jih vzdržujete in prepoznate, ko so kršene.

POZOR: Novi termini svetovanj in terapij

15 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-10029328Zaradi velikega zanimanja uvajam nove termine za svetovanja in terapije. Lepo vabljeni vsi, ki si želite pozitivne spremembe, osebnega napredka in seveda vsi, ki:

  • se soočate z vprašanji, težavami, novimi izzivi
  • ste v neosrečujočih/obremenjujočih medosebnih odnosih
  • ste podvrženi stresnim dogodkom, ki jim niste kos
  • ste pred oviro na profesionalnem področju ali partnerskih odnosih
  • se želite naučiti novih strategij
  • ste pred novimi življenjskimi vlogami (poroka, starševstvo …)
  • si želite pridobiti veščine komuniciranja v medosebnih odnosih (doma in v službi)
  • si želite le mnenje strokovnjaka

Obvezne predhodne rezervacije na: anja@emosens.si

“… You cannot always control what happens to you, but you can control what happens in you.” – John C. Maxwell

4 miti o ljubezni

06 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Ljubezen

Toliko je bilo o njej že napisanega, a nikoli dovolj. Že od otroštva smo bombardirani z idejami, kakšna naj bi ljubezen bila, a velikokrat je predstava napačna in vse prevečkrat si ustvarjamo ideale, ki niso niti blizu realnosti. A eno je resnica. Ljudje smo bitja odnosov, od vedno hrepenimo po bližini, osebi, ki nas bo ljubila in bila z nami skozi celo življenje.

1. Popoln partner: „Nekje je oseba, ki bo popolnoma ustrezala vsem mojim pričakovanjem, potrebam, željam in fantazijam.“ Pod vplivom te miselnosti so ljudje večkrat razočarani. “Kje je partner, ki ga iščem že celo večnost? Kje je tista popolna druga polovica, s katero bom srečen/a do konca svojih dni?” Popolnih partnerjev, popolnih ljubezni ni. So sami bolj in manj uspešni partnerski odnosi, za katere pa je potrebno ‘pošteno’ delati. Partnerski odnos ni statičen, nenehno se spreminja in vedno zahteva svoje. Lahko bi ga primerjali z vrtom – kolikor vanj vlagamo, lepši je in obratno. V odnosu se je potrebno nenehno truditi, biti moramo odprti, si dovoliti ranljivost. Partnerski odnos je torej odločitev – si želimo biti z osebo, ali pa ne. Vmesne poti ni.

2. Samo s teboj sem celota. Pari velikokrat primerjajo odnos s sestavljanko ‘puzzle’ – dva koščka, dva svetova, ki drug brez drugega ne moreta, saj se tako lepo dopolnjujeta. “Brez druge polovice smo nepopolni“, pravijo mnogi. Težava pri tem prepričanju je, da smo lahko že v samem začetku fiksirani z idejo, da smo lahko srečni in izpopolnjeni le s partnerjem. Torej, partnerja potrebujemo za našo srečo in smisel nasploh. Vsa odgovornost gre torej drugi polovici. Resnica je, da čisto noben partner ni in ne bo popoln. Razmerje ni iskanje popolnega partnerja, ki ga običajno ob prvih konfliktih ali nestrinjaju ‘zavržemo’, ampak spoznavanje drug drugega. Prepoznavanje in sprejemaje razlik in iskanje pravih poti, kako razlike presežemo.

3. Prava ljubezen je preprosta. Idealna oz. usodna ljubezen je tako močna, da omogoča idealen partnerki odnos in posledično srečno življenje. Veliko parov, zlasti žensk, se zatakne pri tej zmotni ideji. Zagotovo je lepo verjeti v ideale, a sanjarjenje o tem, da bo vse kot v pravljici samo otežuje resnico. Veliko ljudi namreč misli, da v odnosu oz. ‘pravi ljubezni’ stečejo stvari same od sebe in če temu ni tako, zaključijo odnos. A resnica je, da je da dolgoročen partnerski odnos (zakon) velik izziv. Gre za dve osebi, dva povsem različna svetova, vsak s svojimi potrebami, željami, hrepenenji, kar pripelje do trenj, konfliktov, nestrinjanj in zapletov. A to je čisto normalen del vsakega partnerskega odnosa. V začetku gredo stvari enostavno, čez čas pa postajamo vedno bolj to, kar v resnici smo. Z željo, prožnostjo in ozaveščenostjo, pa se lahko naučimo krmariti skozi vse izzive partnerskega odnosa.

4. Večna zaljubljenost: Najina ljubezen bo vedno navdihujoča, strastna in osrečujoča.” Vsi vemo, da so v odnosu vedno vzponi in padci, obdobja negotovosti in vprašanj, ali sploh sodiva skupaj, in obdobja vznesenosti in občutka, ko smo si s partnerjem tako zelo blizu, kot še nikoli. Razdalja se vedno spreminja in s partnerjem nikoli nismo povsem usklajeni, kar lahko vodi do občutkov žalosti, bolečine, pa tudi razhoda. Življenje prinaša vedno nove izzive in vedno nove vloge, ki pa se spreminjajo tudi v razmerju. Smo žene/možje, starši, in še mnogo več. Najprej pa je potrebno poskrbeti za tisti varen ‘prostor’ med partnerjema in izhajati iz njega.

“To live is to love. The rest is silence.” Coelho

Presežite moč preteklosti!

29 Dec
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Vrata v prihodnost.Vedno je treba vedeti,
kdaj se konča neko obdobje.
Sklenitev kroga, zapiranje vrat,
postavljanje pike na koncu stavka – ni pomembno,
kako to poimenujemo, pomembno je,
da preteklosti prepustimo trenutke življenja,
ki so se že zgodili.
Zahir

Zagotovo lepa misel, a vsi vemo, da vse le ni tako preprosto. V nekaterih primerih  je resnično zadosti, da s trdno odločitvijo zaključimo stvari in gremo v prihodnost lažji. Včasih pa se preteklost vztajno vrača in nam ne pusti naprej. Lahko vpliva na naš vsakdan, funkcioniranje v odnosih, ali morda uspeh v poklicnem življenju. Če pri sebi opažate ponavljajoče vzorce, ali pa se že preveč časa vrtite na mestu, je čas za spremembo. Včasih niti ne porebujemo veliko, da presežemo nekaj, kar nas že dolgo muči.

Naj bo leto 2014 leto osebnih dosežkov, napredka in s tem tudi notranjega miru.

** S svetovanjem in terapijami zopet začenjam 6. 1. 2014

Jesenski začetki in nove, sveže priložnosti!

07 Sep
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-10022789Spet je tu september, ko se po sproščenem poletju zopet vrnemo v star ritem. Velikokrat je to tudi čas, ko se spet soočimo z vsemi navadami, vzorci in vsebinami, ki smo se jim morda dolgo izogibali.

Kaj pa, če bi letošnjo jesen začeli drugače? Si upali dati priložnost, da se spoprimete s stvarmi, ki vas že dolgo motijo, ali pa končno spregovorite o njih.

Lahko se odločite za svetovalne pogovore ali se vključite v terapevtski proces.

Prijavite se na: anja@emosens.si

“You can’t start the next chapter of your life if you keep re-reading the last one.”

Kako v življenju narediti spremembo?

06 Mar
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-10020868

 Znano je, da so knjige za osebnostno rast, motivacijske knjižice in podobna literatura, ki omogoča naše globlje spoznavanje, zelo priljubljene. Ljudje vseh starosti in različnih izobrazb želijo le eno – spoznati sebe do te mere, da bi lahko končno vplivali na svoje življenje oz. imeli svojo sedanjost in prihodnost v svojih rokah.

Tovrstna literatura je popolnoma dobrodošla, ko si želimo odstrniti še kakšen neviden delček sebe in si pomagati z enostavnimi vajami. Navadno se te knjige dotikajo pozitivnega razmišljanja, razodevanja dejstev, da smo mi tisti, ki lahko delamo in tudi naredimo spremembe v sebi. Največkrat posamezniki po prebrani knjigi zadovoljno spoznajo, da je rešitev pravzaprav v njih in da se je samo potrebno aktivirati.

Vse to je res, vsak od nas ima moč, sposobnost in znanje, da lahko ustvari življenje tako, kot si ga želi. A žal je tukaj tudi tisti mali ‘drobni tisk’, ki pa ga večina ljudi spregleda. Kako začeti spremembe? Kaj pa če so naši vzorci pregloboko ukoreninjeni in potrebujemo pomoč? Kaj pa če enostavno nimamo dovolj moči, da bi sploh naredili spremembo? Se morda bojimo spremembe? So rane iz preteklih odnosov prevelike, da bi lahko sploh živeli naprej?

Veliko je vprašanj in zelo malo odgovorov. Dejstvo pa je, da največje osebnostne spremembe delamo takrat, ko imamo zanje zares velik motiv, oz. ko nas določene okoliščine prisilijo v to. Takrat so knjige za osebostno rast premalo in zares pride prav pomoč terapevta oz. strokovno usposobljene osebe s katero lahko predelate vse tiste vsebine, ki vas mučijo in ne dovolijo naprej.
Velikokrat slišimo trditve, da so stvari zares enostavne, morda so res, a do tja je običajno dolga pot.

V terapevtskem odnosu se sčasoma oblikuje varen in zaupanja poln prostor, kjer lahko postopoma in čisto tako, kot si želite, stopite na pot samospoznavanja. Terapevt je pri tem samo toliko v pomoč, da vas vodi, usmerja in varno pripelje do cilja, ki si ga želite oz. si ga zaslužite. Odkritje svojih moči, predelavo obremenjujočih vsebin in posledično srečnejšega življenja.

Umetnost partnerskega odnosa

13 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-10033131Delitev dela: Naj se sliši še tako klišejsko in malce obrabljeno, dogovor o delitvi dela je vendarle zelo pomemben. Na začetku partnerske zveze morda še nekako gre, težava nastane, ko partnerja začneta živeti skupaj. Zaplete se predvsem takrat, ko se eden od partnerjev počuti, da so vsa opravila na njegovih ramenih, kar sčasoma privede do jeze, razočaranja, upora in vse težjih nestrinjanj.

Poslušanje in slišanje.: Komunikacija je ključnega pomena za uspešno partnerstvo. Ob tem pa se premalokrat poudarja vsebino in pomen poslušanja oz. slišanja. Pogovarjajta se o dogodkih dneva, delita svoja doživetja, pa tudi svoja čutenja, svoje potrebe in želje. Poslušajta se in potrudita tudi razumeti oz. slišati.

Empatija: Empatija pomeni sposobnost „začutiti“ drugega. Ga slišati, razumeti, in na nek način prevzeti njegova „čutenja“. Gre za sočutje, ki je v zakonu izjemnega pomena. Kaj je lepšega kot sočuten partner, ki zna po napornem dnevu razumeti slabo voljo? Bistveno je skušati razumeti partnerja v tem kar čuti in se izogibati omalovaževanju in negiranju njegovih potreb.

Direktna komunikacija: Sposobnost neposredne komunikacije pomeni, da sta se partnerja pripravljena iskreno pogovoriti – razkriti svoja pričakovanja, čutenja, … Velikokrat pa je pri tem v napoto ponos, strah pred zavrnjenostjo, … To pa običajno vodi v trenutke tišine in čakanje, da se stvari pomirijo same od sebe. Ob tem se negativna čutenja le nabirajo, dokler ob naslednjem konfliktu zopet ne izbruhnejo.

Jeza: Ste oseba, ki čuti v sebi veliko jeze? Ste pogostokrat jezni na dejanja drugih ljudi in to tudi pokažete? Če ima eden od partnerjev težave z jezo (obrambni mehanizem) oz. njenimi izbruhi, to zagotovo slabo vpliva na kakovost partnerskega odnosa. V tem primeru je priporočjliva temeljita predelava tega težkega negativnega čutenja, ki ima običajno izvor nekje drugje (v preteklosti).

Spolnost: Spolnost v razmerju ne sme igrati ključne vloge. Gre za izraz in nadgradnjo intime, kjer se odražajo najgloblja čutenja. V spolnosti pa se tako odražajo tudi najgloblje težave, ki se lahko kažejo kot odsotnost spolnosti, „pomirjanje“ s spolnostjo, itd.

Starševstvo: Starševstvo je ena najtežjih vlog, saj se ga ni moč vnaprej naučiti. Velikokrat so v partnerstvu prisotna nestrinjanja, kar se tiče vzgoje otrok (permisivna vzgoja, avtoritarna vzgoja, vprašanja verskega prepričanja, prostega časa, …) Zagotovo je pomembno, da sta partnerja složna v vzgoji otrok, saj lahko v nasprotnem primeru posledice nosi otrok.

Razmejitve: Ko je govora o medosebnih odnosih je poleg vedno tema o mejah oz razmejitvah. Ko se odločimo za partnerja in s tem povezano zvestobo, istočasno naredimo razmejitev od ostalih potencialnih parterjev. Vsak pa ima svoja merila glede razmejitev. Do kam torej sega tista „nevidna“ meja?  Razmejitev pa je potrebna tudi do izvirne družine (do kam spuščate starše pri npr. vzgoji otrok, obiskih, ….)

Kakovostno partnerstvo ni nekaj samoumevnega, temveč je zavestna odločitev in zahteva trud obeh partnerjev. 

 

Bo leto 2013 srečnejše?

02 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Že smo v novem letu in s tem tudi pri novih odločitvah, zaobljubah, ki so običajno optimistične in polne zanosa, da bo letos boljše leto. Pa vendar je v naših prizadevanjih za nove cilje, smiselno temeljito razmisliti o preteklem letu – kaj nam je prineslo, s kakšnimi izkušnjami nam je postreglo in kaj je pomenilo za nas. Vse te lekcije so lahko v veliko pomoč pri doseganju in izpolnjevanju naših želja oz. ciljev.

Če želimo torej naprej, moramo storiti korak nazaj in si postaviti nekaj vprašanj, ki lahko pripomorejo k srečnejšemu letu:

1. Kateri so za vas najbolj nepozabni trenutki v preteklem letu? Vsi imamo svoje dosežke, na katere smo ponosni in ki so nam morda spremenili življenje (rojstvo otroka, poroka, večji športni in intelektualni dosežki, večji poslovni uspehi …) A ko takole razmišljate o pomembnih dogodkih, ki so vas zaznamovali, je potrebno pomisliti tudi na tiste subtilne trenutke, ko ste bili najbolj v stiku s seboj – ko ste najbolj „čutili sebe“, ko ste bili vi zares vi.  Kaj je torej tisto, kar izvabi iz vas najboljše?

2. Kateri so bili za vas dogodki, ki si jih želite čimprej pozabiti? Zagotovo ste doživeli vsaj kakšnega. Pri vsem tem pa ne gre le za dogodek, temveč za to, kaj je pripeljalo do njega. So se negativne stvari dogajale zaradi vaših osebnostnih ovir oz. blokad? Npr. ste se težko aktivirali ali predajali malodušju zaradi nenehne pasivnosti, melanholije ali celo depresije? Težko sklepate nova poznanstva zaradi strahu? Nikoli nič ne dokončate stvari zaradi perfekconizma?

3. Prevrednotenje, potrebe in interesi. Vse tisto kar niste naredili v preteklih letih, lahko naredite od zdaj naprej. Velikokrat imamo izgovore o času, obveznostih, ki imajo prioriteto itd. A dolgotrajno negiranje svojih osnovnih potreb lahko vodi v popolno izpraznjenost, nezadovoljstvo, zagrenjenost … Uravnotežite svoje delo in zasebno življenje, začnite leto z nečim, kar si že dolgo želite. Odločite se za napredek. Potrebna je samo odločitev in vztrajanje v njej.

Naj letos ne ostane samo pri sklepih, ki zvenijo že tako obrabljeno. Naj bo to trdna odločitev, prvi korak in odločno vztrajanje. In ko boste čez eno leto pogledali nazaj, boste lahko rekli: To leto je bilo zares moje!“

 

Zasvojenost s spolnostjo

24 Nov
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Zasvojenost s spolnostjo = potešitev “čustvene lakote” preko spolnega vedenja.

Zasvojenost s spolnostjo je način s katerim se zasvojeni sooča s težjimi življenjskimi situacijami, krizami, zbeži pred bolečino in predvsem zapolni veliko praznino, ki je v njem. Spolnost postane na nek način “zdravljenje” za vsa težka čutenja, ki jih zasvojeni nosi v sebi in jih na funkcionalen način ne more predelati.

 

 

Kdaj lahko pri spolnosti govorimo o zasvojenosti?

  • Abstinenčna kriza (če zasvojeni preneha s svojimi aktivnostmi, ga lahko pripelje do hude stiske – nemira, izbruhov jeze, čustvene labilnosti, …) Ker običajno zasvojeni ne zmore na funkcionalen način predelati teh čutenj, zopet poseže po aktivnosti, ki ga zadovoljuje, kar  vodi do vedno hujše zasvojenosti.
  •  Spolne aktivnosti ne glede na posledice: Zasvojeni je pripravljen iti tako daleč, da lahko tvega tudi izgubo službe, razhod s parterjem oz. ločitev, …
  • Občutek nadzora: Kljub temu, da zasvojeni misli, da ima nadzor nad s svojim vedenjem, in se ga lahko skuša tudi izogibati, se izkaže, da je to nemogoče. Stiska, ki se nabira v zasvojenemu je kljub vsemu prevelika, zato zasvojeni neprestanoma in vedno bolj posega v spolne aktivnost, ki ga “pomirijo”.
  •  Obsesivno vedenje: Zasvojeni imajo več načinov s katerim kažejo svojo zasvojenost: nenehna aktivnost na internetu – klepetalnice, družabna omrežja; dogovarjanje za intimna srečanja, spolna sanjarjenja,…) Pri tem je celo možen popolnoma zatreti svoje vsakodnevne fiziološke potrebe po spanju, hranjenju, …

Sčasom zasvojeni potrebuje vedno več spolne aktivnosti, kar lahko privede do čisto prave organske zasvojenosti (kemični-hormonski sistem). Zaradi tega potrebuje nenehne spolne aktivnosti, kar seveda posledično vodi tudi do težjih kriz.

Oblike spolnega vedenja, ki jih uporablja zasvojeni: iskanje anonimnih spolnih partnerjev, plačevanje za seks, več različnih seksualnih partnerjev, seks z znanci s katerimi nima čustvene navezanosti, nenehno zapeljevanje in iskanje stika z nasprotnim spolom, sanjarjenja o seksu, masturbacija, voajerizem, eksibicionizem, spolno nadlegovanje, itd.

Pri spolni zasvojenosti je vredno omeniti pojem razčlovečenja. Pri tem zasvojeni svoje spolne partnerje razvrednotijo, razosebijo  in jih na takšen način naredijo objekt, katerega je veliko lažje izkoriščati. Strah ki ga zasvojeni čuti ob svojih ponavljajočih, (tudi tveganih) dejanjih, pa je ga le še dodatno vzburja.

Razlogi za zasvojenost s spolnostjo naj bi segali v otroštvo (spolna zloraba, čustveno partnerstvo otroka z enim od staršev).  (o tej temi naslednjič …)

 

 

 

Page 5 of 9« First...34567...Last »