Aktualno

VIZITA: Osamljenost v decembrskem času

09 Dec
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

December je čudovit mesec, poln radosti, družinskih praznovanj, dobre hrane, objemov in poljubov. A za številne tudi mesec, ko se na dan prikradejo občutki osamljenosti. Včasih, četudi smo obkroženi s številnimi družinskimi člani. Kako premagati občutke osamljenosti in zakaj do osamljenosti pride, nam je razkrila specialistka zakonske in družinske terapije Anja Kovačič.

Zakaj pride do občutkov osamljenosti?
Nekoga moraš imeti rad. Že Minatti je govoril o ljubezni, ki nas hrani. Ljudje smo bitja odnosov, hrepenimo po tem, da nekomu pripadamo, da ljubimo in da smo ljubljeni. V odnosih iščemo varnost, bližino, sprejemanje. S temi potrebami se rodimo, zato venomer stremimo k odnosom, k bližini, k posebnemu ‘prostoru’, ki mu pravimo ‘prostor med mano in tabo’. Če te potrebe niso zadovoljene, se v posamezniku naselijo boleča praznina, neustavljivo hrepenenje, kar lahko imenujemo tudi osamljenost, čeprav je ta pojem zelo subjektiven.

Zakaj se nekateri bojijo samote?
Zelo pomembno je, da znamo biti tudi sami s seboj. Takrat se lahko v vsej polnosti posvetimo svojim občutkom, vsaj za trenutek izklopimo zunanji svet, stopimo v stik sabo in se iskreno soočimo z vsemi vsebinami, ki jih nosimo v sebi. Gre za samospoznavanje, ki nam omogoči rast in razvoj. Šele takrat, ko se zmoremo iskreno soočiti s seboj, si prisluhniti, znamo začutiti in prepoznavati svoje potrebe. In takrat, ko smo v pristnem odnosu s seboj, šele lahko oblikujemo kakovostne odnose z drugimi.

Biti sam pa se zdi nekaterim nepredstavljivo. Samota, pa tudi če je samo občasna, jim pomeni grožnjo, trenutke, ko se bodo morali spopasti s seboj in svojimi občutki. Gotovo poznate ljudi, ki so v nenehnem pogonu, ki so vedno v družbi ljudi, ki bežijo od enega dogodka do drugega, da si karseda zapolnijo vse ure v dnevu, le zato, da ne bi bili za trenutek sami. Gre za bežanje od sebe, svojega bistva.ID-100159020

Kako pa je v odnosu? Smo lahko tudi tam osamljeni?
Nekateri pravijo, da je najhujša osamljenost v odnosu. Ta se pojavi, ko med partnerjema ni več čustvene povezanosti, ni več pristnega stika, le še življenje drug mimo drugega. Partnerja si postaneta tujca, v odnosu se pojavi velika praznina, ki jo čutimo tudi telesno – kot tesnobo, dušenje, stiskanje v prsih. Če je stvar obojestranska, še nekako gre in običajno sledi razhod. Najhuje pa je, ko si eden od partnerjev še vedno prizadeva za odnos, drug pa je iz njega že zdavnaj odšel. Biti sam ob človeku, ki nam pomeni največ, on pa ne čuti enako, je izjemno boleče.

Zakaj so nekateri ljudje ‘samski’ in niso osamljeni, spet drugi pa imajo okoli sebe veliko število ljudi in se spopadajo z občutki osamljenosti?
Osamljenost je širok pojem in stvar subjektivnega doživljanja. Običajno je tako, da kakor se počutimo v sebi, tako doživljamo tudi okolico. Če imamo zdrav odnos do sebe, počnemo stvari, ki jih imamo radi, smo zadovoljni s seboj, to odsevamo tudi v okolico, ki se na nas odziva na enak, pozitven način. Enako gre v obratni smeri – če smo nezadovoljni, nesrečni, gojimo svojo žalost in se prepuščamo negativnim mislim, bomo to v svoje življenje tudi privabljali. Gre lahko za naučeno nemoč – občutek, da stvari nimamo v svojih rokah in da nas vse okoli nas obvladuje. Še vedno smo mi tisti, ki si kreiramo življenje, odvisno je le, kako se bomo z njim soočili in s katere plati bomo nanj gledali. Tukaj ni črnega in belega, pač pa nešteto ninans med njima.

Je biti sam lahko tudi zavestna odločitev?

Tudi pri pojmu osamljenosti lahko stopimo korak nazaj in ga pogledamo še iz drugega zornega kota. Včasih so ljudje sami, ker drugače ne znajo, kar pa ne pomeni, da si odnosov ne želijo. Gre za strah pred bližino oz. tem, da smo si lahko z nekom zares blizu – da imamo ob sebi človeka, ki nas zares pozna, ki nas globoko čuti. Seveda pa to vedno prinese s sabo ranljivost, ki si jo moramo dovoliti, kar pa je za mnoge prenevarno. Zakaj? Ker je po vseh verjetnosti nekoč bil tak posameznik ob svoji ranljivosti močno zavrnjen, osramočen, ponižan, zdaj pa se je zaščitil tako, da ne pusti več do sebe in se obda z zaščitnimi sloji, ki ga varujejo pred še eno zanj grozno izkušnjo.

ID-100269688Decembrski čas je običajno vesel mesec, ko nakupujemo darila in več časa namenimo druženju. Kako ga doživljajo osamljeni?

December, zadnji mesec v letu, je že sam po sebi prelomnica, ko zavedno ali ne, delamo samorefleksije, se sprašujemo, kaj smo storili v preteklem letu, smo zadovoljni z doseženim in ne nazadnje, smo tam, kjer si želimo biti. Ko temu dodamo še pretiravanje, ki se navzven najbolj kaže v obliki vsesplošne potrošniške evforije, ko vsi manično skozi ves mesec stremimo k vrhuncu zadnjega dne decembra, ki nas le dan kasneje lahko pahne v vsesplošno otožnost. Okolica nas bombardira z velikokrat le navidezno srečo, nasmejanimi obrazi, popolnimi družinskimi srečanji, kar nam morda celo vzbudi občutke, da si v tem času ne smemo dovoliti biti žalostni. Zato je december za mnogo ljudi zelo boleč mesec.

Kaj bi svetovali vsem za ta decembrski čas in novo leto, ki prihaja?
Izkoristite december za korake k sebi, drznite si storiti nekaj novega, upajte si tvegati. Pri sebi in v odnosih z drugimi. Če vsakič znova delate novoletne cilje in ugotavljate, da se jih tako ali tako ne držite, poskusite tokrat brez njih. Kaj si od življenja in sebe želite, tako ali tako veste sami. Sledite srcu, zaupajte svojim odločitvam, podajte roko pogumu in verjemite v ljubezen, saj ta pozdravi vse.

(http://vizita.si/clanek/dusevnost/kako-premagati-osamljenost-v-decembrskem-casu.html)

 

V vrtincu neosrečujočih odnosov (predavanje/delavnica)

30 Nov
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-100125771Bliža se konec še enega leta in običajno se v tem času zavedno ali ne, posvetimo samorefleksijam, razmišljanju, kaj smo v tem letu ustvarili, vprašanjem ali smo dosegli tisto, kar smo si zadali in nenazadnje, ali smo tam, kjer si želimo biti.

Ker je imel članek ZAKAJ NE NAJDEM PRAVEGA PARTNERJA neverjetnen odziv in ker sem dobila nemalo povpraševanj v zvezi s tem, sem se odločila, da bom organizirala delavnico na temo neosrečujočih partenerskih odnosov.

Namenjena bo vsem tistim, ki:

  • se vrtijo v ponavljajočih/nefunkcionalih vzorcih odnosov
  • so utrujeni od izčrpujočih konfliktov v partnerstvu in nenehnega menjavanja partnerskih zvez
  • si želijo uvideti kaj je razlog, da privlačijo vedno iste partnerje
  • se kljub številnim zvezam še vedno sprašujejo, kdaj bo prišel pravi

Delavnica bo zaradi zagotavljanja intime in osebnega pristopa omejena na manjše število udeležencev (do 5). Cena: 20€ (predvidene 3 šolske ure)

Prijave zbiram na: anja@emosens.si

Strah pred zavrnjenostjo-želja po ugajanju

23 Nov
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-100101536Ljudje smo bitja odnosov. Hrepenimo po tem, da smo sprejeti, da nekomu/nečemu pripadamo. V zgodovini je bilo to seveda povezano z našim preživetjem. Če je bil posameznik izoliran od drugih oz. je bil izrinjen iz skupine, je bilo njegovo življenje ogroženo. Ker so bile posledice te zavrnitve (izključenosti) tako ektremne, so se naši možgani/ vedenje prilagodili tako, da se človek karseda izogiba neodobravanju drugih.

Zanimivo je, da se mnogo posameznikov nima za uspešne in sposobne oz. o tem sploh ne razmišlja, dokler ne dobijo potrditve drugih. Gre za skromnost, premajhno zaupanje vase, ali je težava globlje?

Kdaj postane iskanje potrditev drugih pretirano?

– se običajno strinjate z drugimi le zato, da bi bili sprejeti?
– zamolčite svoje mnenje, ker je drugačno od ostalih, da vas ne bi izločili?
– želite na vso moč ugoditi drugim, da bi dokazali svoje sposobnosti?
– pohvalite druge, kljub temu, da ne mislite tako?
– ste tiho, kljub temu, da se vam je zgodila krivica?
– ste hitro užaljeni, če se kdo ne strinja z vami?

Od kje prihaja tolikša potreba po potrditvi? Običajno se vse začne v otroštvu. Ste bili med odraščanjem vzgojeni, da močno spoštujete avtoriteto in starejše od vas? Niste nikoli zadostili potrebam staršev, ki so želeli od vas le 100%? Ste se v šoli močno borili za prijateljstva, pri čemer ste bili vedno v strahu, da vas bodo pustili same, oz. vas bodo izločili? Ste se vedno počutili nekje ‘zadaj’ in vedno hrepenili po družbi z vrstniki, ki so bili bolj priljubljeni od vas? Vse to lahko močno vpliva na današnjo potrebo po potrditvi in strah pred tem, da bi vas ‘zavrgli’. Razmislite, kaj ste doživljali kot majhni otroci, kako ste dojemali vrstnike in druge ljudi okoli vas skozi odraščanje.

Niste izpolnili pričakovanj? Ste bili kdaj v situaciji (na delu, v medosebnih odnosih), ko ste nekoga s svojim delom/potezo močno razočarali, ali niste izpolnili pričakovanj? Imate zaradi slabe izkušnje, ki je močno ostala v vas, velik strah pred zavrnitvijo? Pred sabo imejte misel, da je neodobravanje šefa oz. pomembnih drugih le oblika povratne informacije. Preokvirite zavrnitev v nekaj pozitivnega. Spoznavajte svoje meje in jih upajte preseči. Na ta način boste v življenju napredovali. Obrnite sitaucijo sebi v prid tako, da se iz nje skušate nekaj naučiti.

Če se vam zdi, da imate velik strah pred zavrnitvijo in želite nenehno ugajati ljudem, bi bilo dobro predelati preteklost in preveriti, zakaj je temu tako. Včasih imajo majhni dogodki v našem otroštvu, odraščanju veliko težo in vplivajo v odraslosti na nas v preveliki meri, da bi lahko zares izkoristili vse svoje potenciale.

Kaj je Genogram?

15 Nov
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

lynn_exGenogram je grafični prikaz družinskega drevesa, ki vsebuje podrobne podatke o razmerjih med posameznimi družinskimi člani – z drugimi besedami, gre za večgeneracijski diagram, ki prikazuje relacijske vezi. Terapevtu in klientu omogoča  hitro prepoznavanje in razumevanje različnih vzorcev v družinski zgodovini, ki bi lahko imeli vpliv na klientovo trenutno stanje. Na pregleden način odseva stanje (nefunkcionalnih) medosebnih medgeneracijskih odnosov oz. družinsko dinamiko klienta.

SampleGenogram

Primer genograma družine, kjer je prisotno nasilje, ločitve in mnogi drugi nefunkcionalni vzorci.

Genogram vsebuje veliko informacij o določeni družini: osnovne podatke kot so ime, spol, datum rojstva in datum smrti vsakega posameznika. Dodatni podatki vključujejo izobrazbo, poklic, pomembne (prelomne) življenjske dogodke, kronične bolezni, naravo čustvenih in socialnih odnosov. Za analizo določene družine pa so najpomembnejše informacije o motnjah, ki so prisotne v družini: alkoholizem, ločitve, zasvojenosti, depresije, bolezni, zlorabljajoča vedenja, ‘trikotniški’ odnosi, odcepitve od družine …

V terapevtskem procesu se genogram uporablja kot dodatna pomoč za oceno oz. identifikacijo problematičnih vzorcev in odnosov, ki se pojavljajo v določeni družini skozi generacije.

VIZITA.SI: Zakaj ne najdem pravega partnerja?

28 Okt
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-100138639Kolikokrat ste se po vseh neuspelih poskusih partnerskih zvez vprašali, ali vam je sploh kdo namenjen? Kolikokrat vas je še eden od mnogih, za katerega ste mislili, da je pravi, pustil s poteptanim srcem in prežete z dvomom, da bo sploh kdaj bolje? Ko ste zopet postavljeni v trenutke, ki vas tako neusmiljeno soočijo s seboj. Bom sploh kdaj srečna?
Pri mnogih ženskah je zgodba precej podobna, ne glede na to, koliko časa zveza traja. Lahko so to leta ali meseci, vedno pa je rezultat enak. Boleč razhod, prebolevanje in nenehna vprašanja, ali obstaja kje pravi zame. Pri tem seveda ni tako pomembno, kdo zvezo prekine, temveč to, zakaj se nenehno vrtimo v krogu nefunkcionalnih odnosov, ki ne omogočijo vzajemne rasti in nas ne osrečujejo.

Partnerski odnos vs. izvirna družina

A če se želimo dokopati do srčike težave, moramo partnerski odnos pogledati še iz drugega zornega kota. Če potegnete vzporednico med vsemi bivšimi partnerji, boste kljub njihovim razlikamskoraj zagotovo našli skupno točko. Ste ob vseh doživljali občutke osamljenosti? Ste morda čutili, da vam v čustvenem smislu ne zmorejo dati tega, kar potrebujete? So vam morda zbujali občutke krivde ali sramu? Ste bili ob vseh prevarani? Ne glede na to, kaj ste ob njih doživljali, pa so ti občutki zelo verjetno enaki tistim, ki ste jih doživljali v vaši izvirni družini. V partnerskih odnosih namreč vedno ustvarjamo pogoje, ki so zelo podobni tistim, v katerih smo odrasli. Če je bil na primer vaš oče čustveno odsoten in ste ga ob sebi velikokrat pogrešali, boste precej verjetno privlačili partnerje, ki vam bodo zbujali podobna ali enaka občutja, kot ste jih doživljali ob očetu. Morda se zaradi neodzivnih in hladnih staršev odnosov zavedno ali nezavedno celo bojite. A vse dokler vas bodo k tem vzorcem vezale niti preteklosti, boste zelo težko vzpostavili osrečujoč odnos.

Kakšen je zdrav odnos?

Kljub vsemu se je treba vprašati, kaj sploh lahko pričakujem od partnerja in kaj sploh zdrav odnos je. Predstavljajte si, da ste v odnosu trije – vi, partner in ‘vidva’. Ohranjenje sebe, svojih interesov in časa zase je za zdrav odnos nujno potrebno, v nasprotnem primeru kmalu pride do nezadovoljstva na obeh straneh. Med vama mora biti še vedno ločnica – vi ste vi in on je on, skupaj pa tvorita celoto, se dopolnjujeta in ustvarjata samo vajin svet.

Ko boste nehali iskati partnerja, za katerega ste prepričani, da lahko le on osmisli vaše življenje, se lahko začnejo v vašem življenju dogajati spremembe.ID-10056080

Iskanje pravega naj ne bo projekt

Mnoge ženske si ustvarjajo prave projekte, kako najti idelanega moškega, ob vseh neuspelih poskusih pa je razočaranje še toliko večje. Ste se kdaj vprašale zakaj tako na silo? Dajte na prvo mesto same sebe. Raziskujte se, pobrskajte po svoji preteklosti, raziščite svoje občutke in si predvsem dajte čas. Naj bodo vaše potrebe na prvem mestu, naučite se imeti radi, najdite mir v sebi. Ljubezen v resnici pride šele takrat, ko se sprejmeš z vsem, kar si. Šele takrat, ko boste zadovoljni s svojim življenjem in vas ne bodo več spremljale sence preteklosti, bo v vaše življenje prišel človek, ki bo v vas prebudil najboljše.

Kdaj vemo, da je za razpadle zveze zelo verjetno kriva preteklost?

– RANLJIVOST: strah v vsej polnosti se predati drugemu, strah pred bližino – tem, da ti je nekdo čustveno zares blizu;
– NAVEZANOST: pretirana (nezdrava) navezanost na partnerja, popolna okupacija, kar povzroči v zvezi zadušljivost;
– PONAVLJAJOČI VZORCI: ko v vsakem partnerskem odnosu pridemo do točke, ko ne znamo in zmoremo naprej;
– INSTANT TOLAŽBA: partnerja uporabljamo za hitro zdravljenje preteklih zvez, globoko v sebi pa vemo, da to ni to.

Kljub temu, da včasih stvari izgledajo enostavne in smo sami pri sebi prepričani, da imamo stvari  razčiščene in smo na parterski odnos pripravljeni, pa lahko globoko v nas še vedno tlijo vsebine, ki nam ne dovolijo naprej. V tem primeru je najboljši posvet pri terapevtu, ki pomaga pri prepoznavanju in ozaveščanju nezavednih vzorcev in strahov, ki nam krojijo življenje v preveliki meri, da bi ga zares kakovostno zaživeli.

(vir:vizita.si; http://vizita.si/clanek/dusevnost/zakaj-ne-najdem-pravega-partnerja.html)

Predporočno svetovanje-temelj zdravega zakona

18 Okt
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-100133805Priprava na zakonski odnos niso navodila, niti priročnik za uspešen zakon. Gre za delo na sebi, na partnerskem odnosu, na raziskovanju izvornih družin in ozaveščanju tistih vsebin, za katere niti nismo vedeli, da so v nas. Ker je to eno izmed prelomnih obdobij v življenju vsakega para, se v tem času nemalokrat pojavijo različna vprašanja, dvomi, pomisleki ali celo konflikti, zato je priporočljivo, da pred vajinim pomembnim dnem ‘predelata’ vse tiste vsebine, ki vaju mučijo.

Svetovanje zajema različne teme:

  • kdo sem jaz in kdo si ti,
  • kako izvirni družini vplivata na najin odnos,
  • učinkovita komunikacija,
  • ‘najina zgodba’,
  • reševanje konfliktov,
  • vrednote, cilji, hobiji …

Pripomore k:

  • trdnejši, osrečujoči partnerski zvezi
  • identifikaciji in ozaveščanju tistih vsebin, ki bi lahko pozneje povzročale težave
  • konstruktivnemu soočanju z izzivi, ki jih prinese zakon.

Svetovanje je namenjeno tudi vsem ostalim, ki si želijo izboljšati, nadgraditi svoj partnerski odnos.

Svetovanje ni skupinsko, ampak je termin namenjen le vama.

Za rezervacijo termina pišite na: anja@emosens.si

Varna in nevarna navezanost: V kakšnih odnosih pa ste vi?

13 Okt
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Že od rojstva naprej se med staršem/pomembnim drugim in otrokom vzpostavi čustvena navezanost, ki vpliva na kakovost vseh kasnejših odnosov, ki jih oblikujemo v življenju. A ne le to, vpliv ima tudi na naše soočanje s stresnimi situacijami, na občutek varnosti pri soočanju z izziva življenja ter na sposobnost uravnotežanja čustvenega doživljanja.

Utemeljitelj teorije navezanosti je John Bowlby, zdravnik, psiholog, psihiater, njegova študentka Mary Ainsworth pa je njegovo delo še dodatno nadgrajevala in prepoznala različne tipe navezanosti.

Zakaj je pomembna varna čustvena navezanost ?

– otrok v stiski poišče oporo pri starših in se ob njih pomiri (kar mu oblikuje pogled na svet)
– starš je tisti, ki oblikuje varen stik z otrokom (pomembno je razumevanje otrokovega sveta in uglaševanje nanj)
– čustvena bližina je ključnega pomena za oblikovanje iskrenih in varnih medosebnih odnosov (kakovostni odnosi so osnova za rast in izražanje naših potencialov, so vir zadovoljstva in harmonije)
– otrok preko čustvene vezi s staršem zgradi predstavo o sebi in drugih
– tipi navezanosti se prenašajo iz generacije v generacijo (nevarno navezan starš vzgoji nevarno navezane otroke …)
attachemen2OBLIKE NAVEZANOSTI:

VARNA NAVEZANOST: Starš, ki je uglašen na čustven svet otroka, odziven na njegove potrebe in obnašanje ter zna uravnavati svoja in otrokova čustva (pozitivna in negativna) bo otroku oblikoval varen stil navezanosti. Tak otrok se bo počutil sprejetega, varnega, ljubljenega, znal bo vzpostavljati ravnovesje v sebi, kar bo imelo pomembno vlogo pri raziskovanju sveta in navezovanju stikov z drugimi.

V odraslosti taki ljudje običajno z lahkoto vzpostavljajo stik z drugimi in jih ni strah zavrnitve. Odprto izražajo svoje misli, občutke, ne bojijo se ranljivosti. Kljub povezanosti z drugimi še vedno ohranjajo svojo individualnost.

NEVARNA NAVEZANOST:

– IZOGIBAJOČA
Ob neodzivnem, nedostopnem staršu bo otrok razvil izogibajočo navezanost, saj se tako že zgodaj nauči, da kljub izražanju svojih potreb to pri staršu ne ustvari nobenega odziva. Čustvene potrebe ostanejo nezadovoljene in otrok navzven kaže zelo malo čustev. Ob soočanju z izzivi in stisko ne bo iskal opore pri starših.

V odraslosti se odklonilno izogibajočemu zdi pomembno, da ohranja samostojnost in neodvisnost. Prizadevajo si za varo razdaljo do drugih, saj se bojijo, da bi jih ti prizadeli. Pogosto zanikajo potrebo po bližini in se izogibajo odnosom. Izražanje čustev je minimalno.
Ljudem s plašljivo izogibajočim stilom pa je neprijetno v bližini drugih, istočasno pa si bližine tudi želijo – bojijo se, da jih bodo drugi ranili. Težko zaupajo drugim in ne želijo biti odvisni. V odnosih pogosto zanikajo in potlačijo svoje občutke.

– PREOKUPIRANA (AMBIVALENTNA) NAVEZANOST
Otrokove potrebe so s strani straša ignorirane oz. pogojevane – lahko rečemo, da se starš odziva, vendar v skladu s svojimi potrebami in ne otrokovimi. Otrok bo pretirano navezan na starše, saj je ob njegovih nedoslednih odzivih negotov in tesnoben. V tem primeru se bo otrok starša pretirano oklepal in ga obenem v primeru interakcije tudi zavračal. Do tujcev je nezaupljiv.

V odraslosti so takšni ljudje preokupirani z odnosi, njihovo samospoštovanje je odvisno od drugih. So negotovi, tesnobni, velikokrat tudi ljubosumni in zavistni. V intimnih odnosih so pretirano odvisni, strah jih je izgube partnerja, brez tesnih stikov se ne počutijo dobro.

– DEZORIENTIRANA NAVEZANOST
Gre za kombinacijo ambivalentne in izogibajoče navezanosti. Otroci si želijo stika, tolažbe in pozornosti starša, vendar se ga istočasno tudi bojijo. Iščejo stik in ga hkrati zavračajo. Največkrat gre za otroke, ki odraščajo v fizično, čustveno ali spolno zlorabljajočih okoljih.

**Posameznik ima lahko tudi kombinacijo različnih tipov navezanosti.

VIZITA.SI: Kako se spopasti s prvimi znaki staranja?

13 Sep
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Vstop v 30. leta je obdobje, ko se prvič zavemo, da kolo časa tudi nam ne prizanaša. Pojavijo se prve gubice, in če ne pazimo na zdravo prehrano, tudi odvečni kilogrami in celulit. Kako sprejeti prve spremembe telesa, smo se pogovarjali s specialistko družinske in zakonske terapije Anjo Kovačič.

Po 30. letu prvič opazimo, da se na našem obrazu zarišejo prve linije, ki imajo potencial, da se razvijejo v pravo gubo. Pa tudi, da naše telo ni več tako ‘odporno’ na sladkarije, hitro prehrano in alkohol. Za zdravje svojega telesa je seveda treba poskrbeti in odkriti prehrano in način življenja, ki ustreza našemu telesu. A poleg tega tudi sprejeti stvari, na katere nimamo vpliva. To je staranje. Kako to storiti, zakaj nekateri težje sprejmejo prve gube kot drugi in kako lahko te težave vplivajo na različna področja našega življenja, smo se pogovarjali s specialistko družinske in zakonske terapije Anjo Kovačič.

1. Običajno se po 30. letu pričnemo spopadati s prvimi gubicami, na telesu pa se pojavijo prvi znaki staranja. Kako se spopasti z njimi?

Trideseta leta so za marsikoga velika prelomnica, saj predstavljajo nevidno mejo med mladostjo in zrelostjo, ko se življenje v vsej svoji polnosti zares začne. Na pot nam pridejo prvi karierni podvigi, poroke in ustvarjanje družine. Po tridesetem postanemo tudi bolj zahtevni do sebe in drugih, imamo že jasno oblikovano identiteto in se bolj zavedamo svoje vrednosti. Seveda pa današnja družba stremi k temu, da obvladamo vse izzive, ki nam jih prinese življenje in obenem izgledamo karseda lepo. Ob prvih bližnjih pogledih v ogledalo pa že lahko opazimo prve gube, kilogrami se ne topijo več tako hitro kot včasih in življenje na nas riše neizogibne spremembe. Posamezniki, ki svojo lastno vrednost vidijo le skozi zunanji videz in se jim zdi, da so lepi, zaželjeni, vredni, samo če so popolni, se takrat soočijo s prvimi krizami. Nemir tako narašča in kljub temu, da prvi znaki staranja niso povezani s konkretnim strahom, pa lahko ta posameznika v celoti ohromi in onemogoči normalno življenje.

2. Zakaj je za nekoga lahko nekaj gubic ‘pogubnih’, spet za drugega pa pravzaprav nič takšnega?

Seveda nihče ne mara staranja, saj je navsezadnje to znak našega ‘izginevanja’, a če (fizične) spremembe, ki nam jih prinese življenje, dojemamo kot del življenjskega procesa, potem to za nas ne bo ključnega pomena. Kupili si bomo kakšno kremico, se začeli ukvarjati s športom, a globoko v sebi bomo sprijaznjeni, da tudi nam ni prizanešeno. Za posameznika, ki se obupano oprijema svojega videza, s katerim želi na druge delati vtis, pa bo sprejemanje fizičnih sprememb, ki jih prinašajo leta, precej težko. So tudi primeri staršev, ki celo otroštvo svojim otrokom dajejo potrditve le na področju zunanjost. Otroku bodo venomer govorili, kako lep je, kar bo ta ponotranjil. Svojo samopodobo bo razvil na nenehnih pohvalah staršev glede videza, ob prvi nasprotni informaciji, ki bo to ovrgla, pa se mu bo sesul svet.

3. So plastične operacije lahko rešitev?

So plastične operacije, ki imajo zdravstveno osnovo in tiste, ki služijo blaženju čustvenih ran zaradi staranja. Lepotni posegi nikoli ne vrnejo mladosti in ne spremenijo dejstva, da se telo stara. Velikokrat se izkaže, da po tovrstnih posegih posameznik še vedno ni pomirjen s svojim videzom, saj ti ne morejo zapolniti praznine, ki je v njem. Večje ustnice, izbrisane gube, liftingi in podobni posegi običajno tako prinesejo le trenutno zadovoljstvo, ki pa kmalu splahni. Telesne spremembe so vseživljenjski proces in se ne zgodijo čez noč, zato jih lahko sprejemamo korak za korakom in jih dojemamo kot izkušnje, ki so nas oblikovale skozi življenje.ID-100284854

4. Kako v tem obdobju najti mir in zadovoljstvo?

Prej kot se sprejmemo v vsem kar smo, prej bomo mirneje in srečnejše zaživeli. Bistveno je, da se sami v sebi pomirimo, da odstranimo vse tisto, kar po nepotrebnem zapolnjuje nas čas in nenazadnje, da spoznamo, kaj v življenju zares šteje. Objokovanje preteklosti nikoli ne spremni ničesar, lahko pa se odločimo za tiste spremebe v življenju, ki smo si jih vedno želeli.

5. Zakaj je pomembna pozitivna samopodoba?

S pozitivno samopodobo smo sposobni probleme gledati iz različnih perspektiv. Z novimi izzivi se lahko soočamo lažje in z veliko mero samozaupanja, lažje sprejemamo tudi negativne kritike. Verjamemo, da smo vredni spoštovanja drugih – če sami ne verjamem vase, kako lahko od drugih pričakujemo, da bodo v nas? Kljub temu, da delamo napake in da v življenju pridejo tudi padci, še vedno ti ne vplivajo na nas v tolikšni meri, da bi nas to močno prizadelo.

6. Do kakšnih težav lahko pride, če nimamo izgrajene pozitivne samopodobe?

Samopodoba vpliva na vse – kakšne partnerske odnose oblikujemo, kako se obnašamo na svojem profesionalnem področju, koliko pričakujemo od sebe in drugih, kako visoke cilje si zastavljamo in nenazadnje, kako sploh shajamo s težavami, ki nam jih prinese življenje. Ljudje s slabo samopodobo imajo težave s postavljanjem meja, želijo v odnosih pretirano ugajati, druge težko zavrnejo in seveda potlačijo svoje potrebe, da bi zadovoljili druge. Posledica tega je nenehno vrtenje v krogu, neosrečujeoči odnosi in splošno nezadovoljstvo, kar lahko pripelje tudi do težjih motenj čustvovanja.

7. Kako pravzaprav vemo, da je vzrok za naših težav negativna samopodoba?

Ko včasih vprašam ljudi, ali se jim zdi, da imajo pozitivno samopodobo, je običajno odgovor ja. A ni dovolj, da si želimo to verjeti. Pozitivna samopodoba se najbolj pokaže v odnosih z drugimi in v odnosu do samega sebe. Težave npr. vedno izvirajo bodisi iz okolja bodisi iz nas, a še tako velika težava, ki pride od zunaj ni nerazrešljiva, če se znamo z njo pravilno soočiti. Če pa teh mehanizmov v sebi nimamo, nam lahko že najmanjša stvar zamaje tla pod nogami, in namesto, da bi znali najti funkcionalne rešitve, zavedno ali nezavedno obtožujemo sebe.366310cxb93d5n0

8. Kaj so lahko vzroki za razvoj slabe samopodobe?

Samopodoba se začne oblikovati v otroštvu, na podlagi odnosa z materjo in očetom oziroma pomembnimi drugimi. Če sta bila starša odzivna na otrokove potrebe, potem se bo ta razvil v zdravo, stabilno osebnost, ki se bo sposobna spopadati z izzivi življenja. V nasprotnem primeru pa bo otrok šel v svet neopremljen, pretirano ranljiv in z nezaupanjem vase. Negativna prepričanja o sebi bo ponotranjil, če je bil nenehno podvržen negativni kritiki, poslušal, da nikoli ni dovolj dober in da ne dosega dovolj visokih standardov. Na samopodobo vpliva tudi otroštvo brez čustvene topline, pohvale, naklonjenosti … Gre za sporočila, ki so mnogo širša od besed, saj zajemajo čutenja.

9. Kaj lahko za boljšo samopodbo storimo sami?

Ko se odločimo, da bomo poiskali odgovore, se običajno oprimemo knjig za samopomoč oz. pop psihologije, ki pripomorejo k vpogledu vase. Te knjige pa lahko pomagajo le do določene mere, saj običajno naše težave ne obsegajo le vedenjske ravni, ampak predvsem čutenjsko. Vsebine, ki so globlje v nas in se jih morda niti ne zavedamo, pa je težje predelati sam, saj smo ljudje bitja odnosov. Tu se lahko oprimemo strokovne pomoči, je pa v prvi vrsti potrebna zavestna odločitev, da si spremembe sploh želimo.

10. Kako nam lahko pomaga psihoterapevt?

Skupaj s psihoterapevtom skozi srečanja vzpostavite zaupen odnos, v katerem se počutite dovolj varne, da spregovorite o ranljivih temah. Skozi pogovore predelate nezavedne vzorce, težka čutenja, načine razmišljanja in se dotakneta izvirne družine, ki je prostor, kjer se vse začne. To je vedno strokovna in najbolj varna pomoč za posameznika, ki se ne znajde sam s seboj. V terapiji se človek sooči s svojimi težavami, jih počasi razume, sprejeme in preboli. Na tak način vidi svet okoli sebe v mnogo bolj obvladjivi luči, kar je seveda močno povezano z zadovoljstvom.

(vir: vizita.si, http://vizita.si/clanek/dusevnost/kako-se-spopasti-s-prvimi-znaki-staranja.html)

Jesenski termini svetovanj in terapij

09 Sep
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Jesen je čas, ko se poslovimo od poletja in si zastavimo nove cilje. Narava se pomirja, z njo pa tudi mi, kar pomeni, da lažje začutimo, kaj je tisto, kar nam zbuja dvome, neprijetne občutke, s kakšnimi izzivi se želimo spopasti in kaj je tisto na čemer bi želeli delati.

To so/je lahko:
– omejujoča prepričanja,
– neosrečujoči medosebni odnosi,
– predelava težjih čutenj,
– pretežki življenjski izzivi,
– preseganje vzorcev, ki nam ne pustijo zaživeti v polni meri.

Kaj pridobite?
– boljšo samopodobo,
– ozavestite vse tisto, kar vas je omejevalo,
– predelate vzorce, ki vplivajo na vaše življenje,
– osrečujoče in bolj kakovostno življenje.ID-1009472
Lahko se pridete le po nasvet, se vključite v terapevtski proces, ali prilagodite srečanja vašim potrebam in željam.

Prijavite se na : anja@emosens.si

You can’t start the next chapter of your life if you keep re-reading the last one.

PRILOGA ONA: Sreča je (naša) izbira

06 Okt
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

image_10747197_0V povezavi s kultom mladosti, ki ga krepimo, staranje povezujemo z neuspešnostjo in minevanjem v svetu, kjer je mladost precenjena. Zato si prizadevamo biti tudi v starosti čim mlajši. Pa vendarle – nas to res tako zelo osrečuje? Sreča je izbira (Happines is a choice), pravi znani angleški rek. Anja Kovačič, specialistka zakonske in družinske terapije, nam je podala nekaj koristnih nasvetov.

S katerimi »strahovi« (staranja) se najbolj spopadajo ženske pri štiridesetih?

V tridesetih se ukvarjamo s kariero, svojo družino in morda še s socialnim življenjem, štirideseta pa nam običajno prinašajo prva prava vprašanja o smislu življenja. Kaj vse sem dosegla? Je to zares to, kar sem si predstavljala? Sem izkoristila vse priložnosti? Velikokrat prav to obdobje, ki ni le »neviden« prehod v zrelejša leta, prinaša pravi vrtinec različnih težkih občutij, ki so lahko posledica zavedanja, da nam mladost polzi med prsti. K temu seveda pripomorejo tudi malce večje telesne spremembe: gube postajajo vse izrazitejše, koža čedalje manj prožna, sivenje las vse očitnejše. Prav skupek vseh telesnih in čustvenih sprememb je lahko razlog, da ženska težko sprejema prehod v zrelejša leta, kar lahko privede do različnih motenj razpoloženja, tudi depresijo. Od nas samih pa je odvisno, kako se bomo z obdobjem spoprijeli.

Ali obstaja formula, da ne bi bile tako zelo obsedene z mladostjo, ki odhaja? Zakaj si štiridesetletnica še vedno želi videza kot pri tridesetih?

Če je v življenju oblikovala svojo identiteto le na podlagi videza in tako vedno iskala stik z drugimi, bo tudi telesne spremembe, ki jih prinaša staranje, zelo težko sprejemala. Vsako gubo, siv las bo dojemala kot izgubljanje vrednosti. Takšna ženska ne vidi svoje vrednosti v svoji notranjosti ali nečemu, kar je ustvarila v življenju, ampak le v zunanjem videzu, ki jo opredeljuje. »Nisem več privlačna, torej sem zdaj nevredna,« so običajne misli. Večje težave imajo tudi ženske, nagnjene k popolnosti, ki nenehno preverjajo, kako jih vidijo, dojemajo drugi. Ob vsakršni zavrniti ali kritiki, ki to morda sploh ni, se počutijo nevredne, neprivlačne, kar jih lahko potisne tudi v težja čutenja, nezadovoljstvo ali celo depresijo.

Kaj je največja zmota pri ženski v zrelih letih?

Vsako posameznico je življenje izoblikovalo po svoje – vsaka se je spopadala s težkimi trenutki, vijugala skozi različna obdobja in ustvarila stvari, na katere je lahko presneto ponosna. Pomembno je, da se lahko z nasmehom v očeh spominjamo vsega, kar smo doživeli. Brez sleherne izkušnje ne bi bili to, kar smo. Pomiriti se s sabo, zadihati in se z nasmehom podati v prihodnost, pa naj bo kakršna koli že. Velikokrat slišimo stokanje, da je šlo življenje mimo nas in da ga nismo imeli priložnosti zares živeti, saj smo se nenehno razdajali za druge. Objokovanje preteklosti ne bo spremenilo ničesar, lahko pa se odločimo, da stvari spremenimo in zaživimo sedanjost tako, kot si želimo. V prvi vrsti pa je potreben stik s sabo, za kar se moramo najprej naučiti poslušati. Ko to zmoremo, gremo lahko življenju naproti veliko mirneje in bolj samozavestno.

Katere stvari pomagajo prebroditi depresijo ženske, ki si obupano želi biti videti kot njena najstniška hčerka?

Ženska, ki se obupano oklepa mladosti tako, da se skriva za videzom najstnice, s svojim telesom oz. videzom sporoča: »Glejte me, tukaj sem! Opazite me, še vedno sem lepa, mlada, vredna pogledov in vsega lepega.« Vsekakor bi takšni posameznici pomagala poglobitev vase, morda celo skupina žensk, v kateri bi lahko delila svoja občutja, ali pa terapevtski odnos, v katerem bi skušala preseči stare vzorce, izboljšati samopodobo in se osvoboditi vsega, kar jo teži. Vsekakor pa je potreben kratek postanek, da sploh lahko pride v stik s seboj, svojim čutenjem in na tem potem gradi.

Kaj pa menite o lepotnih operacijah? So 40. pravi čas zanje?

Pri ženskah, ki jih opredeljuje le zunanjost, so lepotne operacije nedvomno obliž na rano vsem spremembam, ki jih začnejo doživljati kmalu po 30. letu. Tako vsaj za trenutek »ustavijo« ali vsaj omilijo vse tisto, s čimer se ne želijo spoprijeti. A niti lepotni popravki ne spremenijo dejstva, da se telo stara, in ne izboljšajo samopodobe, če je ustvarjena na videzu. Praznine v nas samih nikoli ne more napolniti nekakšen nadomestek v obliki lepotnih popravkov, saj gre pri tem zgolj za zunanjost. Morda le gre za nekaj časa, kasneje se pojavijo nove želje po lepšanju sebe in posameznica se lahko znajde v začaranem krogu lepotnih popravkov in s tem obupanem poskusu »ujeti mladost«. Telesne spremembe se nikoli ne zgodijo čez noč, ampak jih imamo vso možnost sprejemati korak za korakom in se hkrati zavedati, da je to del nas.

Je sreča naša izbira?

Kako oblikujemo vsakdan, je povsem naša izbira. Nekateri objokujejo preteklost, v kateri jim ni bilo postlano z rožicami ali jim morebiti niso bile dane priložnosti, a pomembno je le eno. Vsi imamo vse mehanizme ali vire, da s svojim življenjem naredimo to, kar hočemo. Vse je stvar želja, vrednot, prioritet in ne nazadnje – zavestne odločitve. Vsi vemo, kako močno se lahko aktiviramo, ko si nečesa močno želimo. In prav jasna odločitev, da iz svojega življenja naredimo nekaj, je najpomembnejša. Srednja leta so čas, ko lahko mirneje zadihamo, ko se lahko z večjo gotovostjo posvetimo sebi in ko končno spoznamo, da je vse, kar nas je v življenju izoblikovalo in nas obogatilo, imelo svoj namen in da je pred vrati še toliko novih stvari, ki jim preprosto moramo priti naproti.

(Iz priloge Ona, 29-4-2014)

Page 4 of 9« First...23456...Last »