Aktualno

Besni nasmeh: Prepoznajte pasivno agresivno vedenje

02 Maj
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

pasiveagresiveKot že samo ime pove, je pasivna agresija izražanje jeze na prikrit, a agresiven način. Zakaj? Ker ima pasivno agresivni globoko v sebi skrite velike občutke nevrednosti in negotovosti vase, mora to na nek način sprojicirati na druge. Tako se počuti bolj vreden in pomembnejši od drugih.

Pasivnost – asertivnost – agresivnost

1. pasivna oseba: v kritičnih primerih se običajno ne sooči z drugimi, ne izrazi svojega mnenja, raje je tiho, v ozadju in upa, da se bodo stvari uredile same od sebe, ali da jih bo namesto nje uredil kdo drug
2. asertivna oseba: uspešno vijuga med pasivnostjo in agresivnostjjo – razume svoje potrebe in potrebe drugih, v kritičnih primerih prevzame pobudo in se pogovori o nastali situaciji
3. agresivna oseba: hlepi po ‘moči’ nad drugimi in je precej vase usmerjena, potrebe in mnenja drugih je ne zanimajo, do svojega cilja je pripravljena iti preko vseh

Prepoznavanje pasivno agresivnega vedenja:

1. Zbujanje krivde: Neupravičeno zbujanje krivde. Ciljanje na čustva drugega, ki je ‘odgovoren’ za mojo srečo in uspeh. Zakaj? Vzpodbujanje čustvene slabosti in ranljivosti drugega, manipulacija.
2. Agresivni humor: Sarkazem, draženje. Prikrito sovraštvo zakrito s šalo – običajno ji sledi: ‘saj se samo šalim’. Zakaj? Humor je lahko sredstvo, ki služi za poniževanje, razvrednostenje, zmanjševanja dostojanstva, verodostojnosti drugih.
3. Relacijska (odnosna) sovražnost: Tišina, ignoriranje, zanemarjanje in izključevanje drugega. Zakaj? Kaznovanje in ciljno ustvarjanje negativnega ozračja, da drugega spravimo v negotovost.
5. Psihološke manipulacije: Laganje. Iskanje izgovorov. Dvoličnost. Izzivanje. Negativna presenečenja. Obtoževanje in zbujanje krivde. Pretiravanja, podcenjevanje in pristranskost. Zakaj? Ustvarjanje spletk, zavajanje, maščevanje in izogibanje odgovornostim.
6. Verbalna agresija: Obrekovanje. Nenehno kritiziranje in negativna nastrojenost. Razvrednotenje vsega, kar pove, doživi, čuti in misli drugi. Naslavljanje odraslih infantilno (kot otroke).
7. Zavlačevanje: pozabljanje, prikrivanje dejstev in ali informacij. Prelomljene obljube. Zakaj? Izogibanje odgovornostim, dolžnostim in obveznostim. Ohranjanje moči in namerno blokiranje uspeha drugega.keep-calm-and-don-t-angry-smile

Kaj se skriva pod pasivno agresivnim vedenjem? Izogibanje konfliktom, želja po večji avtoritativnosti in suverenosti, strah pred zavrnjenostjo in kritiko, strah pred nevrednostjo v očeh drugih.

Razlogi za pasivno agresivno vedenje:

Pasivno izražanje jeze je na nek način zelo priročno, če se s tem čustvom ne znamo ali zmoremo soočiti. Kaj je lažjega kot to, da nekoga ignoriramo, mu vzbudimo krivdo, ali zapakiramo jezo v šalo. A dejstvo je, da s tem ne rešimo ničesar, kvečjemu vzdržujemo in gojimo nefunkcionalne odnose. Pomembno je vedeti, od kje takšno vedenje izvira. Velikokrat je namreč izražanje negativih čustev povezano z otroštvom in vzgojo. Tako kot npr. žalost, veselje, strah je tudi jeza eno izmed običajnih čustev. V nekaterih družinah je jeza prepovedana in je otrok ‘ne sme’ čutiti zato jo potlači, kar pa še ne pomeni, da je ne čuti več. Z zmotnim mišljenjem, da jeze ne sme izraziti odkrito, bo v odraslosti našel drugačne, alternativne metode v obliki pasivne agresije.

Iskanje krivca v odnosu

24 Apr
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-100324696Začetki partnerskih razmerjih so običajno posuti z ‘rožicami’, pod vplivom neverjetnih vzgibov privlačnosti in ljubezni imamo občutek, da je naš odnos nekaj posebnega, da tako intenzivno ne čustvuje nihče in da bo takšno stanje trajalo za vedno. Faza zaljubljenosti in privlačnosti še ni odnos v pravem pomenu besede – odnos se razvije kasneje na podlagi zavestne odločitve obeh partnerjev. Dejstvo pa je, da imamo v sebi zapisane tudi ‘boleče spomine’ in čeprav se jih morda niti ne zavedamo, je prav  partner tisti, ki nam jih bo čez čas v odnosu ponovno prebudil. Prebujanje bolečih spominov pa je seveda povezano tudi z obrambnimi mehanizmi, ki so v nas.

Kdo je kriv za neosrečujoč odnos?

a.) V odnosih je iskanje krivca nekaj običajnega. “Ti si kriv, da sem nesrečen/a!” “Poglej, kako se obnašaš, nemogoče je s teboj!” “Sploh nimaš več časa zame, samo še sam/a hodiš okoli!” Za odnos sta vedno potrebna dva in oba partnerja prineseta s seboj vso zgodovino, primarni odnos z mamo in očetom, boleče spomine, težke občutke, obrambne mehanizme, ki pa se v odnosu prebudijo. Iskanje krivca, nenehno obtoževanje in težke besede pa partnerja še bolj oddaljijo. Občutek varnosti, ki bi moral biti temeljni del odnosa, je tako vedno manjši.

b.) Običajno je tako, da eden od partnerjev začuti pomanjkanje občutka čustvene povezanosti in s tem varnosti, saj od partnerja ne dobi čustvenega odziva. Navadno se eden počuti spregledan, zavržen in drugega doživlja kot hladnega, distanciranega, neaktivnega. Od partnerja tako prvi zahteva konkreten odziv, drugi pa se umakne in zapre vase.

c.) Če traja zgoraj omenjena distanca v odnosu dlje časa, partnerja postopoma otopita. Osnovne potrebe po  varnosti, ljubljenosti, povezanosti tako potlačita, čustva pa ‘zamrzneta’. Oddaljita se eden od drugega in pogovorov o ‘njima’ ni več. Včasih na zunaj morda lahko izgleda kot da se partnerja pogovarjata, sta še vedno povezana, a bistvo je, da se ne pogovarjata več o odnosu, čustvih, tem, kaj čutita, kaj si z določenimi besedami in dejanji prebujata … Ker je bolečina v njima prevelika se oba zavarujeta z obrambnim mehanizmom in se tako oddaljita in potlačita svoje potrebe – hrepenenje pa v njima še vedno ostaja.

ID-100341791

V odnosu krivcev ni, je le dinamika obeh partnerjev, ki si sčasoma vzbudita boleče spomine in se obdata z obrambnimi mehanizmi, ki jih ne znata preseči in si priti naproti.

V odnosu ne morete biti prezahtevni

Ljudje smo bitja odnosov – hrepenimo po odnosu z drugim, po občutkih pripadnosti, varnosti, ljubljenosti, povezanosti. Če se med dvema odvijajo nenehni konflikti, bežanje iz odnosa in na drugi strani stremenje po njem, ni drugega kot to, da eden od partnerjev tvega ranljivost in se drugemu približa in s tem začne zopet vzpostavljati čustveno vez. Seveda pa ni dovolj le aktivacija enega partnerja, tudi drugi se mora na njegovo ranljivost odzvati. Če se ne, zopet pride do zgoraj omenjenega mehanizma – zahteve po bližini in posledičen umik, kar vodi do začaranega kroga nezadovoljstva.

Krivično je, da si zaradi vzorcev iz otroštva, nerazrešenih odnos s starši in veliko prtljago bolečine, partnerja ne dovolita in ne zmoreta zaživeti tako, kot si zaslužita.

Čustvena inteligenca: Čutim sebe pa tudi tebe

17 Apr
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

QualitiesofPeoplewithHighEmotionalIntelligenceČe so bili včasih pogovori o čustvih tabu, so danes sestavni del življenja. Zlasti ko govorimo o uspešnih medosebnih odnosih v zasebnem in poslovnem življenju. Z izrazom čustvena inteligenca sta Mayer in Salovey to, do tedaj ranljivo temo, uspela odlično spopularizirati, kar je nenadoma prineslo velik razmah osebnostne rasti in zavedanje pomembnosti čustev v vsakdanjem življenju.

A pri govoru o čustveni inteligenci zopet ne moremo mimo instant delavnic, raznovrstnih predavanj in knjig za samopomoč, ki v kratkem času obljubljajo neverjeten osebnostni napredek. Vsi vemo, da smo se, do trenutka, kjer smo zdaj, oblikovali celo življenje, zato je nemogoče čez noč doživeti osebnostni preporod. Ljudje smo bitja odnosov, zato se lahko spreminjamo in rastemo le v odnosih z drugimi (partnerski odnos, terapevtski odnos …).

Čutim sebe pa tudi tebe

Tako kot tudi mnoge druge veje osebnostne rasti, ima tudi izraz čustvena inteligenca korenine v psihoterapiji. Ko pridemo v stik s seboj, imamo sposobnost čutiti, razumeti tudi druge, ne da bi za to morali žrtvovati sebe. Vemo tudi, kdaj se moramo postaviti na prvo mesto, kdaj so na vrsti razmejitve in kdaj so v ospredju potrebe in čustva drugih. To je osnova za zaupanje vase in posledično tudi pomembna komponenta za uspešne odnose – tako v poslovnem svetu kot v intimnih razmerjih.

  1. Prepoznavanje čustev in njihova ubeseditev: Stik s čustvi pomeni, da smo v določenem trenutku sposobni prepoznati kaj čutimo (jezo, strah, žalost, veselje …) in da znamo to ubesediti. Kljub temu, da je nekaterim samoumevno, da imajo stik s seboj, pa stvar ni tako enostavna, zlasti če ste odrasli v družini, kjer se o čustvih ni govorilo, kjer so bila čustva potlačena … Čustva se ne ‘odvijajo’ le v glavi, pač pa tudi v telesu v obliki različnih senzacij. Ne da bi se tega zavedali, nekateri težja čustva enostavno blokirajo, potlačijo, kar pa ne pomeni, da jih ni več. Nepredelana čustva lahko vzniknejo v obliki fizičnih simptomov (bolečina, bolezni) ali problematičnega vedenja. Lahko pa pod vplivom težjega dogodka izbruhnejo v zelo intenzivni obliki (panični napadi, fobije …).meditation-441483-hgL9yrzH-650-498
  2. Regulacija čutenj: Od rojstva naprej in še kasneje nam čustva regulirajo starši. Na začetku s pestovanjem, telesnim stikom, pomirjujočimi tolažilnimi besedami, preusmeritvijo pozornosti. Naučijo nas, da to kar čutimo, ni nič strašnega in da so čutenja obvladljiva. Kasneje si na podlagi izkušenj čustva reguliramo sami. A kaj, če tega nismo bili deležni? Kaj, če nekaterih čustev nismo smeli izraziti? In nasprotno – kaj, če se je izražalo samo skozi določena čustva? V nekaterih družinah je npr. jeza glavna oblika komunikacije. V teh primerih bo odrasli a.) zamrznil ob grozi, ki mu jo vzbudi pristnost jezne osebe ali b.) ga bo jeza ekstremno stimulirala in bo vedno sodeloval v težjih konfliktih. Samoregulacija je v obeh primerih ‘odpovedala’, osebi pa sta se predali prvinskemu stresnemu odzivu – boju in zamrznitvi. Podobno je z drugimi čustvi (npr. žalostjo). Vsak posameznik ima unikatno družinsko zgodovino v kateri so se s čustvi spopadali na različne načine, kar seveda vpliva na funkcioniranje v življenju.

Dokler ne znamo pri sebi začutiti in prepoznavati različnih čustvenih stanj ter se z njimi spoprijeti, se tudi v vsej polnosti ne moremo posvetiti sočloveku, ga poskusiti razumeti in se vanj vživeti (=empatija).

V psihoterapiji skozi terapevtski odnos ustvarjamo tako varen prostor, da lahko oseba pride v stik s svojimi čustvi, se zaveda svojega telesa in njegovih sporočil.

Anja Kovačič, spec zakonske in družinske terapije

Moj psihoterapevt je … Facebook!

31 Mar
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

no-likeČe ste vsaj malo rahločutni na vedenje drugih, lahko hitro opazite, da so družabna omrežja odlično igrišče za vse vrste ljudi – zlasti Facebook, ki omogoča širok spekter interakcije. Nekateri ga uporabljajo v marketinške namene, drugi delijo utrinke življenja, tretji spoznavajo ljudi, četrti delijo svoje filozofije, ideologije … Je pa Facebook obenem tudi odlično ‘mašilo’ za ljudi s težavami v medosebnih odnosih, za ljudi s slabo samopodobo, za osamljene in tiste, ki iščejo pozornost. Facebook namreč prenese vsa čustvena stanja – žalost, bes, gnev, veselje in v zameno ne zahteva nič. Včasih celo da – tolažilne besede (namišljenih) prijateljev, potrditev, da mislimo in delamo prav, občutek, da smo (vsaj za trenutek) opaženi in da celo pripadamo neki skupnosti.

So ljudje, ki kažejo lažno podobo sebe: Facebook omogoča dvojno življenje. Realno je običajno skrito očem drugih, na facebooku pa imamo to moč, da ustvarjamo lažno podobo srečnega življenja, ki si ga želimo. Nasmejani obrazi, popolni trenutki in (navidezna) sreča. Mnogokrat  ljudje v popolni obsedenosti kazanja lažne podobe izgubijo stik z resničnim življenjem, ki je polno ‘težkih občutkov,’ kar nekako potlačijo in se skušajo karseda identificirati z namišljenim svetom, ki ga ustvarjajo. To je seveda bolj obvladjivo in lepše, obenem pa omogoča beg od realnosti. A vsak enkrat pride do točke, ko se je potrebno z realnostjo in vsem kar se pod njo skriva, soočiti.

So ljudje, ki živijo za selfije: Pravzaprav ne – živijo za trenutek, ko bodo selfie poslali v svet. Lahko so trije na teden ali trije na dan. Skozi nenehno objavljanje fotografij sebe iščejo pozitiven odziv, pohvalo, občudovanje in občutek, da so sprejeti, opaženi, priljubljeni. Toliko kot je lajkov, toliko je pohval, kar je odlična hrana za ljudi s slabo samopodobo. So tudi taki, ki ob nezadostnem odzivu (številu lajkov) drugih, zbrišejo objavo, saj si ta ‘ne zasluži’ ostati na zidu, kar lahko interpretiramo tudi tako, da ima oseba občutek, da je bila spregledan in da (v svojih očeh) ni dovolj priljubljena.  Selfi je enako, kot bi svojo fotografijo dali na pladenj, jo nosili od osebe do osebe in čakali na pohvalo. Kako je v virtualnem svetu vse enostavneje, kaj?

Ljudje, ki potrebujejo odziv in tisti, ki se skrivajo: So ljudje, ki na Facebooku večinoma objavljajo svoje frustracije, negativna čustva in vedo, da bodo ob tem hitro vzpodbudili odziv drugih. Status v katerim navajamo svoje negativne občutke, so podobni klicu na pomoč. “Sem žalosten/a, jezen/a, zgodila se mi je krivica.” Na negativna čustvena stanja se ljudje hitro odzovejo, ponudijo tolažilno besedo ali kakšno virtualno darilce.
Če smo s svojim resničnim življenje še tako nezadovoljni, pa smo v v vzporednem svetu lahko vsi enaki, lahko živimo svoje sanje in se počutimo nadvse močne. Če nas je volja, se lahko skrivamo tudi za svojimi alter egi pod vplivom katerih pridejo na plan vse globine naše osebosti in s katerimi si upamo narediti to, česar v resničnem svetu nikoli ne bi.

the-identity-crisis-the-story-of-a-social-media-disaster-19-638Družbena omrežja so dobrodošla začimba resničnemu življenju, ne pa njegov nadomestek. Izkoristimo jih lahko za iskanje ljudi iz preteklosti, s katerimi smo izgubili stik, za vzdrževanje neobveznih stikov, za oblikovanje interesnega kroga ljudi, s katerimi si delimo informacije. Če pogrešamo družbo ljudi, je veliko bolje iti v svet, med ljudi, nenazadnje smo organska bitja, ki potrebujemo bližino drugega. Kaj je tisto kar zares šteje? Imeti ob sebi resnično osebo, na katero lahko naslonimo rame ali nekoga, ki v podoporo klikne žalostnega smajlija. Vam je zaradi tega kaj lažje?

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije

V psihoterapiji ni čarobne palčke

13 Mar
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-100308517Velikokrat se srečam z vprašanjem, kaj sploh je psihoterapija, ali konkretneje – kako ta sploh izgleda. “Nekdo pride k tebi in ti ga verjetno potolažiš,” je predpostavka znanke. “Ti sprašuješ, klient ti odgovarja, nato pa mu deliš nasvete,” je bil mnenja kolega. “Verjetno je to brskanje po možganih,” pa je bil najbolj zabaven sklep. V bistvu so vsi odgovori pravilni, a hkrati tudi zelo napačni.

Odnos klient – terapevt

Prva stvar je vsekakor odnos. Odnos med terapevtom in klientom, ki mu vlada prijetno zaupanje, a z močno postavljenimi mejami. To ni prijateljski, temveč profesionalen odnos, v katerem terapevt vodi do odgovorov, ki so že v vas in obenem odkriva nezavedne vsebine.  Kljub temu, da se skozi proces terapije srečate tudi z bolečimi stvarmi in vam gre lahko terapevt včasih tudi ‘na živce’, ste nanj jezni, vas celo spomni na koga iz vaše pretekosti, je vse del procesa vašega zdravljenja. Običajno že na prvem srečanju začutite, ali vam terapevt ustreza.

Zavestna odločitev in realna pričakovanja

Odločitev za terapijo mora biti 100% prostovoljna. Dejstvo je, da je uspeh pri terapiji mogoč le z močno željo, motivacijo, vztrajnostjo in osebno naravnanostjo. Uspešnost terapije bo manjša ali je sploh ne bo, če si terapije ne boste želeli, boste vanjo vstopili z negativnimi pričakovanji ali boste vanjo celo prisljeni s strani partnerja, staršev, prijateljev … Željo za terapijo morate torej začutiti sami. Ko v vas zraste ideja, da bi morda naredili nekaj več zase, se osvobodili določenih spon preteklosti, presegli neosrečujoče odnose, si dovolite pomoč neodvisne osebe – terapevta.

Seveda so velikega pomena tudi realna pričakovanja. Včasih si želim, da bi imela čarobno palčko in odrešila vseh tegob vse, ki pridejo k meni. A žal ni tako preprosto. Nimam čudežne moči, da bi v najkrajšem času skupaj z vami postavila stvari na pravo mesto. Lahko pa skupaj, korak za korakom, z veliko mero motivacije in potrpežljivosti naredimo pomembne korake v vašem življenju in ga naredimo tako obvladljivega, da se mu lahko nekoč končno spet nasmehnemo.

Psihoterapija ni dajanje odgovorov, niti navodila, kako naj živimo. Vse to nosite že v sebi, le izbrskati moramo na plano. Psihoterapija je proces, skozi katerega odkrivamo in razkrivamo skrite delčke nas samih, ki smo jih skozi leta odrinili nekam stran ali sploh nikoli nismo vedeli, da jih imamo. S subtilnim pristopom in odločnimi koraki iščemo odgovore, se soočamo z vsebinami, spopadamo s strahovi in preokvirjamo vzroce. V življenju bodo še vedno prišli padci, a bodo ti veliko bolj obvladljivi.

Bodite kritični

V današnjem času je veliko samooklicanih terapevtov, gurujev, motivatorjev in svetovalcev, ki pa vendarle nimajo dovolj strokovnega znanja in izkušenj. Po kratkih vikend tečajih se marsikdo okliče za vrhunskega svetovalca in izkorišča nevednost ljudi. Včasih namreč ni dovolj, da vam nekdo pomaga le na osnovih lastnih življenjskih izkušenj in govori le tisto, kar si želite slišati. Pri delu s soočlovekom je potrebno vsaj nekajletno izobraževanje na področju psihoterapije, psihoanalize, psihopatologije, zelo dobrodošlo pa je tudi nabiranje izkušenj v tovrstnih ustanovah in osebna izkušnja psihoterapije.
Pri izbiri terapevta bodite zahtevni, navsezadnje gre za osebo, s katero boste delali zelo pomembne korake v vašem življenju.

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije
Nlp Coach

Iskanje pravega naj nikar ne postane projekt

15 Feb
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

ID-10033129Ljudje nenehno iščemo bližino drugega, a iskanje ‘pravega’ naj nikar ne postane projekt, svetuje specialistka zakonske in družinske terapije Anja Kovačič, s katero smo se ob današnjem prazniku ljubezni pogovarjali o medosebnih odnosih. Da se razmerje prehitro konča, so velikokrat kriva velika pričakovanja in premajhna vztrajnost, poudarja naša sogovornica.

Valentinovo ali praznik svetega Valentina je dan ljubezni in zaljubljencev. To je dan, ko si zaljubljenci izkazujejo ljubezen z drobnimi pozornostmi in darili. Je pa to tudi dan trgovcev, ki si zaradi zaslužka manejo roke. A tokrat se ne bomo osredotočili na komercialni vidik tega praznika, temveč smo se ob tej priložnosti o partnerskih odnosih, pričakovanjih in iskanju ljubezni pogovarjali s specialistko zakonske in družinske terapije Anjo Kovačič.

Na vprašanje, ali vsi stremimo k ljubezni v dvoje, Kovačičeva pravi, da smo ljudje bitja odnosov, saj iz odnosa nastanemo, se v njem oblikujemo, zato tudi nenehno iščemo bližino drugega. “Skozi vse življenje stremimo k občutkom ljubljenosti, pripadnosti, razumevanja. Hrepenenje nas vodi naprej tudi, ko zapustimo izvorno družino, takrat oblikujemo svoje intimne odnose, ustvarimo svojo družino, ki je zopet nov sistem,” pojasnjuje. Tiste, ki pravijo, da odnosa ne želijo in da ga ne potrebujejo, je strah bližine, navezanosti, da bodo v odnosu ranjeni ali zavrnjeni, dodaja.

‘Iskanje pravega naj ne bo projekt, nerealno je pričakovati, da nam bo partner osmislil življenje’

Če torej nenehno iščemo bližino drugega, ali to pomeni, da smo srečni v življenju takrat, ko smo tudi srečni v ljubezni? Kovačičeva pravi, da nezadovoljstvo v odnosu vpliva na vse ravni v življenju, velja pa tudi obratno, in sicer “da nas odnos, ki nas izpolnjuje, osrečuje in v katerem najdemo varen pristan, tudi dviga v višave in nam daje neslutene moči.” Če smo v odnosu s človekom, ob katerem tudi vzajemno rastemo in se razvijamo, se nam običajno izboljšajo tudi druga področja v življenju, pojasnjuje specialistka.

A ‘iskanje pravega’ naj nikar ne bo projekt, saj to ni najbolj smiselno, svetuje. “Ko človek dela na sebi v taki meri, da predela in ozavesti vse tisto, kar mu ni dovolilo naprej ter ponotranji nova spoznanja, se tudi notranje umiri in sprejme. Takrat v svoje življenje nezavedno ‘povabi’ ustreznega partnerja,” pripoveduje Kovačičeva. Poudarja pa, da je nerealno pričakovati, da nam bo partner osmislil življenje. “V tem primeru lahko doživljenjsko bežimo iz odnosa v odnos in iščemo nekaj, kar ne obstaja.”

Ko govorimo o spoznavanju ‘pravega’, pa ne moremo mimo raznih aplikacij in portalov za zmenkarije. Kovačičeva pravi, da so v današnjem tempu, ko imamo manj časa za druženje, portali prav zagotovo dobrodošla rešitev za vzpostavljanje stikov, saj na tak način lahko v naša življenja pridejo ljudje, ki običajno ne prečkajo našega vsakdana. A zavedati se moramo, da tako le vzpostavimo stik, ne pa spoznamo osebe. Za nek odnos je namreč nujno potreben osebni stik, preko katerega vidimo, ali nam oseba ugaja, saj smo ljudje organska bitja, ki čutimo drug drugega. Romanca lahko pride kasneje, skozi vedno večjo bližino in občutke povezanosti, ugodja in topline, pojasnjuje.ID-10033121

‘Hrepenimo po idealiziranih podobah in pozabljamo, kaj v življenju zares šteje’

Ko pa vstopimo v partnerski odnos, je pomembno, da se zavedamo, da sta za uspešen odnos ključnega pomena močna želja in aktivnost obeh partnerjev. Kovačičeva to ponazori z naslednjim primerom.“Odnos si lahko predstavljamo kot čoln, v katerem veslata dve osebi, če sta pri tem aktivno udeležena oba, bo čoln plul naprej, če samo ena, se bo čoln vrtel v krogu.”

A vzdrževanje partnerskih zvez je v današnji potrošniški družbi vsej prej kot enostavno. Kot opozarja naša sogovornica, smo velikokrat bombardirani z agresivnimi informacijami, kako moramo razmišljati, kako čutiti, kaj je prav in kaj narobe, kar v nas velikokrat vzbudi občutke zmedenosti, ne vemo več, čemu bi pravzaprav sledili. “Vse prevečkrat hrepenimo po idealiziranih podobah in konstruktih, na podlagi katerih krojimo svoja (nerealna) pričakovanja, pri čemer pa pozabljamo, kaj v življenju zares šteje.” Kovačičeva zato svetuje zdravo mero distance do okolja in dražljajev, ki jih sprejemamo. Ob tem pa poudarja, da je izredno pomembno, da znamo prisluhniti in zaupati sebi, saj nam telo sporoča, kaj je prav.

ID-10070130

‘Brez skupnega vlaganja v odnos ne gre’

Ali lahko rečemo, da danes ljudje niso pripravljeni vztrajati v razmerju “za vsako ceno” in imajo zato razmerja krajši rok trajanja kot nekoč? Naša sogovornica pravi, da je pomembno, s kakšnimi pričakovanji in željami gremo v nek odnos. So pa velikokrat ravno velika pričakovanja in premajhna vztrajnost krivi, da se razmerje prehitro konča. A kot poudarja Kovačičeva, s tem ne rešimo ničesar. “V odnosu je potrebno izhajati iz sebe in ne kriviti drugega, ki ne zadovolji naših potreb, hrepenenj. Če vstopamo v vedno nova partnerstva z nepredelanimi vsebinami, bo verjetno v vseh vzdušje precej podobno. Gre za nezavedne procese, ki so zelo močni. Za kakovosten odnos je najprej treba stvari razrešiti pri sebi, da lahko v naše življenje vstopi partner, s katerim potem vzajemno rastemo. Seveda pa brez skupnega vlaganja v odnos ne gre,” poudarja.

Ob tem se moramo zavedati, da so konflikti del odnosa. Pomembno je le, kako se z njimi soočamo. Najbolje je, da nanje gledamo kot na priložnost za rast, priporoča Kovačičeva. Partnerski odnos namreč ni statičen. Skozi različne življenjske prelomnice, kot so poroka, rojstvo otroka in izzivi, se odnos med partnerjema nenehno spreminja in oblikuje. “Prav družinske obveznosti in pomanjkanje časa so velikokrat razlog, da se partnerja sčasoma odtujita, obenem pa pozabljata, da sta družino ustvarila iz njunega odnosa, ki je še vedno primaren. In prav tega je potrebno negovati,” še dodaja.

‘Premalokrat smo hvaležni za to, kar imamo’

Ko se zaključi faza zaljubljenosti, je v prvi vrsti pomembno, da oba partnerja intenzivno delata na odnosu, kar pripelje do večje intime, globine in tudi zaupanja. Naša sogovornica je prepričana, da lahko odnos vzdržujemo že z vsakodnevnimi malenkostmi v obliki sporočil, lepih besed in majhnih gest, s katerimi partnerju potrjujemo, da nam veliko pomeni. To so preproste stvari, ki pa imajo veliko težo. Ob tem pa so pomembni organizacija skupnega časa, sodelovanje in seveda pogovori, dodaja. “V današnjem času opažam, da so nam v medosebnih odnosih vse prevečkrat stvari samoumevne in da smo premalo hvaležni za to, kar imamo.”

Vesna Lambergar

objavljeno na strani 24ur.com (http://www.24ur.com/novice/slovenija/iskanje-pravega-naj-nikar-ne-postane-projekt.html)

Novi termini svetovanj in terapij!

08 Feb
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Ste si v decembru zadali cilje, da boste leto zastavili drugače? Se otresli vsega, kar vas omejuje in bremeni? Si želite boljše samopodobe ali bolj kakovostnih odnosov? Ali imate občutek, da že preveč časa nosite prtljago preteklosti?

Izkoristote začetek leta za delo na sebi.

Izkoristite začetek leta za delo na sebi.

Začetek leta je kot nalašč, da se soočite z:
– omejujočimi prepričanji,
– neosrečujočimi medosebni odnosi,
– predelavami težjih čutenj,
– (pre)težkimi življenjski izzivi,
– preseganjem vzorcev, ki nam ne pustijo zaživeti v polni meri.

Kaj pridobite?
– boljšo samopodobo,
– ozavestite vse tisto, kar vas je omejevalo,
– predelate vzorce, ki vplivajo na vaše življenje,
– osrečujoče in bolj kakovostno življenje.

Lahko pridete le po nasvet, se vključite v terapevtski proces, ali prilagodite srečanja vašim potrebam in željam.

Svetovalna/terapevtska ura traja: 45-50 min.

Prijavite se na : anja@emosens.si

 

 

Kaj se zgodi, če najstniku odvzamete telefon?

03 Feb
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

add3Eksperiment v katerem so najstnikom za kratek čas odvzeli dostop do interneta in moderno tehnologijo

Otroška psihologinja  Yeakterina Murashova je  v svoji knjigi opisala nenavaden eksperiment, ki prikazuje, kaj se zgodi, če najstnike prikrajšaš za dostop do interneta in sodobne tehnologije.

Najstniki stari od 12-18 let so prostovoljno preživeli 8 ur brez sredstev komunikacije, pri čemer so jim bili odvzeti mobilni telefoni,  računalnik, radio, tv in ostali elektronski pripomočki. Dovoljene pa so jim bile vsakdanje klasične aktivnosti pri katerih so v stiku s seboj: branje, pisanje, igranje inštrumentov, risanje, petje, hoja …

Avtorica eksperimenta je želela dokazati hipotezo, da je današnja generacija mladih preveč okupirana z objekti (elektronskimi pripomočki), da niso sposobni najti načinov samozaposlitve in da jim je popolnoma tuj svet domišljije.

addV času ekperimenta jim je bilo dovoljeno izražanje občutkov, vodili pa so tudi evidenco svojih dejanj in misli. V primeru pretirane tesnobe, nelagodja in stresa je bil poskus prekinjen. V skladu s pravili, so najstniki morali naslednji dan opisati, kako so se soočali z pogoji eksperimenta – biti sami s seboj, brez vseh digitalnih igračk. Rezultati so bili presenetljivi. Samo trije od 68 udeležencev so se prebili do konca – eno dekle in dva fanta.

Trije udeleženci so imeli samomorilske misli, pet je doživelo panične napade, 27 jih je izkusilo slabost, potenje, vrtoglavico, vročinske valove in bolečine v trebuhu. Skoraj vsi, ki so bili del projekta so izkusili tesnobo in občutke strahu. Vsi simptomi stresa so izginili takoj po zaključenem/prekinjenem eksperimentu.

Začetno navdušenje je pri skoraj vseh udeležencih splahnelo že med drugo in tretjo uro eksperimenta.

In s čim so se zaposlili udeleženci med eksperimentom? Kuhali, brali, gledali skozi okno, šli v trgovino ali na kavo (pri čemer niso smeli komunicirati z drugimi), sestavljali puzzle in lego kocke, risali, se tuširali, pospravljali sobo, se igrali z živalmi, se rekreirali, pisali pismo na roke, zapisovali svoje občutke, igrali glasbilo, pisali pesmi, en fant je prepotoval mesto z avtobusom, obiskali muzej, eno dekle je molilo.

add2Kaj pa najstniki, ki niso zdržali do konca ekperimenta? 14 se jih je takoj prijavilo na družabna omrežja, 20 jih je poklicalo prijatelje, trije so poklicali starše, pet od njh pa je šlo k prijateljem na obisk. Ostali so šli pred tv ali igrali računalniške igrice. Skoraj vsi pa so takoj dali v ušesa slušalke in poslušali glasbo. Vsi simptomi stresa so kmalu izginili.

Pri opisovanju, kaj se je dogajalo z njimi med eksperimentov, je 51 posameznikov  uporabilo fraze 63: ‘odvisen’, ‘ne morem živeti brez …’, ‘doza’, ‘odstop’, ‘rabim’ … Vsi brez izjeme so bili nadvse presnečeni nad mislimi, ki so se jim podile po glavi.

Eden od dveh fantov, ki sta uspešno zakjučila eksperiment, je preživel vseh osem ur ob lepljenju makete, imel pa je tudi odmor za malico in sprehod s psom. Drugi pa je pospravljal svoje stvari. Nobeden od njiju ni imel negativnih občutkov.

63 najstnikov je priznalo, da je bil eksperiment zanje koristen in da so se  mnogo naučili o sebi. 6 jih je izkušnjo samoiniciativno ponovilo, pri čemer so opazili, da so v 2., 3., in 5., poskusu preživeli čas brez resnejših težav.

Čustvene zlorabe-tihi ubijalci

14 Jan
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

zlorabaO čustvenih zlorabah velikokrat slišimo prav v zvezi z partnerskimi odnosi in za razliko od fizičnih zlorab se čustvene veliko težje prepozna – še več, zlorabljeni velikokrat sploh ne ve, da je v zlorabljajočem odnosu, kar ima lahko na daljši rok velike posledice. V svojem jedru čustvene zlorabe vedno znova preigravajo težke občutke sramu, globoke žalosti, nevrednosti, zavrženosti, razvrednotenja, strahu

čustvena zloraba = ponavljajoči dogodki, kjer je vključeno žaljenje, grožnje, poniževanje, nadziranje, zbujanje občutka krivde, izolacija, kaznovanje, zanemarjanje, izsiljevanje …

Projekcija – pri čustvenih zlorabah je prav projekcija tisti proces, kjer oseba (zlorabljajoči) svoje nesprejemljive občutke prezrcali na drugega in se jih s tem ‘reši’. Primer: oseba, ki ima občutek manjvrednosti, neprestano obtožuje druge, da so nesposobni, nekompetentni … Oseba, ki je obremenjena svojo slabo telesno samopodobo, bo pri drugih neehno iskala vizualne napake. Se pravi da posameznik, vse tisto, kar ga pri sebi (zavedno ali nezavedno) moti, projicira na drugega.
Cilj projekcije je, da oseba vso odgovornost in krivdo prenese na drugega, žrtve pa se pri tem ne zavedajo, da težki občutki, s katerimi se soočajo, niso del njih.

Primeri čustvene zlorabe:

*kaznovanje s tišino, ignoriranje
*čustveno izsiljevanje, dominacija, kontrola
*manipulacija z besedami in dejanji
*degradiranje, kritiziranje, obsojanje, poniževanje
*neracionalna jeza/bes

z2

Čustvena zloraba vpliva na posameznika zelo kvarno, saj ta korak za korakom izgublja zaupanje vase in v druge.  Na dolgi rok lahko privede tudi do tesnobnih občutij, napadov panike, motenj razpoloženja (depresij).

Žrtev velikokrat sploh nima občutka oz. ne ve, da je v čustveno zlorabljajočem odnosu. Pogostokrat celo zanika ali minimalizira zlorabljajoč odnos, da se lažje sooči s stresom in predela težke občutke. Prvi korak za posameznike, ki so v zlorabljajočem odnosu je sploh prepoznava takšnega odnosa, sledi postavljanje svojih potreb na prvo mesto, postavljanje razmejitev do zlorabljajočega partnerja in zavedanja, da niso krivi. Dejstvo je, da dolgotrajno vztrajanje v takšnem odnosu zabriše resnične občutke in žrtev velikokrat misli, da je z njo gotovo nekaj narobe. Gre za nevidno ‘pranje možganov’, kjer žrtev izgubi občutek zase.

“The only person that deserves a special place in your life is someone that never made you feel like you were an option in theirs.”
― Shannon L. Alder

 

VIZITA: Pozabite na novoletne zaobljube!

31 Dec
od anja, objavljeno v Aktualno   |  Brez kometarjev

Novoletne zaobljube, doseganje ciljev, povzetki dosežkov. Vsako leto smo v tem času z vseh strani bombardirani z rituali novega leta, ki nas, hočemo ali ne, prisilijo k razmišljanju o sebi. In ko takole začnemo vrtati po sebi, pridemo do različnih vsebin, tudi tistih manj lepih, včasih bolečih. Smo končno zadovoljni s svojim življenjem? Je za nami uspešno leto ali smo zopet stopicljali na mestu?

Nesmiselno je pričakovati, da bo po novem letu vse drugače

ID-100384888

Ne glede na to, kakšnih sprememb si v novem letu želimo, je vsem skupno eno – zanje potrebujemo zavestno odločitev, pogum in seveda vztrajnost.

Ljudje si že od nekdaj ustvarjamo mejnike, zlasti časovni pa so celo zgodovino imeli na nas velik vpliv. Eden od teh je tudi prehod v novo leto – čas, ko se poslovimo od preteklega in se soočimo s svežim, novim obdobjem, ki nepopisano čaka na nas. Decembra novo leto vedno pričakujemo s pozitivno naravnanostjo, ko polni idej in inspiracije že kujemo načrte, kaj vse je pred nami, kaj vse bomo postorili in v svojem življenju nadgradili. A ko pride januar, se evforično pričakovanje prelomnice, ki naj bi nam prinesla toliko novega, svežega, kaj kmalu sprevrže v razočaranje. Kje je tista sreča, ki smo si jo polni zanosa predstavljali v novem letu? Motivacija mine in ponovno lahko poniknemu v mrku negativnih misli in ustaljenega življenjskega ritma, ki ne prinaša napredka.

Moramo res iskati prelomnice zunaj sebe?

Za spremembe v svojem življenju ne potrebujemo zunanjih motivatorjev, drastičnih mejnikov, niti posebnih novoletnih sklepov, ki naj bi nas vodili na poti do boljšega sebe. Običajno nas takšni (neuspeli) podvigi v obliki ciljev, planov in zaobljub hitro prizemljijo, spoznamo, da pot kljub vsemu ne bo tako zelo lahka in na koncu koncev, da smo še vedno mi tisti, ki se moramo soočati s sabo z vsemi šibkostmi vred. Vsak od nas ima v sebi tiste male demone, tihi glas, slabe izkušnje, kakorkoli to že poimenujemo, ki včasih ne dovolijo naprej in, ki nas še vedno brez popuščanja držijo v starih navadah, v neosrečujočih odnosih ali pa enostavno na mestu, od koder si tako želimo narediti korak naprej.

ID-100384885

Sama sem bolj pristašica ‘pogleda nazaj’, kar pomeni, da se veliko raje ozrem v novem letu po vsem tistem, kar mi je uspelo doseči in iz tega črpam naprej.

Pomembni sta dve vprašanji s katerima lahko začnete novo leto. Na kaj sem v preteklem letu ponosen? Kaj bi lahko bilo v novem letu še bolje? Morda si želite boljših medosebnih odnosov, ali življenje, s katerim bi bili zadovoljni. Služba, v kateri bi našli smisel? Ali pa si morda le večjo gotovost vase? Česa si v nove letu želite že veste, torej vam manjka samo še trdna odločitev in vztrajnost. Naj vam bo vsak korak proti temu mala zmaga.

Pogum, odločitev in vztrajnost

Ne glede na to, kakšnih sprememb si v novem letu želimo, je vsem skupno eno – zanje potrebujemo zavestno odločitev, pogum in seveda vztrajnost. Vse ostalo je odveč. Sama sem bolj pristašica ‘pogleda nazaj’, kar pomeni, da se veliko raje ozrem v novem letu po vsem tistem, kar mi je uspelo doseči in iz tega črpam naprej. Tudi če ste v dvomih in menite, da niste dosegli nič, ali le malo, temu ni tako – v življenju zavedno ali ne, venomer rastemo, se razvijamo, dosegamo nove in nove ravni. In vedite, da ste v tem trenutku prav tam, kjer enostavno morate biti.

Ljudje smo bitja, ki venomer hrepenimo po nečem boljšem, višjem, še neodkritem, nedoseženem. Vsakič znova, leto za letom se trudimo biti močnejši, pogumnejši, vztrajnejši – in prav je tako. Vsak od nas je skozi vsa leta nabiral izkušnje, ki so ga oblikovale do te mere, da je danes tam, kjer je. Vedite, da si zaslužite najboljše, prav zato v novem letu stremite k temu, da prav to iščete v sebi in drugih.

 

objavljeno: http://vizita.si/clanek/dusevnost/pozabite-na-novoletne-zaobljube.html

Page 3 of 912345...Last »